ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/2, 19, 68, 68/1, 68/2.. ZPP člen 154.
povrnitev stroškov - priča - odškodninski spor
Ker v zadevi ne gre za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, temveč za odškodninski spor, v tem primeru glede stroškov postopka ni mogoče uporabiti določbe 68. člena ZDSS-1, temveč določbe ZPP, ki se nanašajo na povračilo stroškov postopka.
nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - očitna pisna napaka
Nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje je priznana ob pravilni uporabi 249. člena ZPP ter relevantnih določb Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.
ZUJIK člen 20, 21, 83, 83/1, 83/2, 85, 85/1, 87, 87/1.. Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 9, 9/3, 11, 11/2, 11/3.
plačilo prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna - samozaposleni v kulturi
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljive izpovedbe zaslišanih prič, ki imata potrebno znanje in izkušnje za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev iz Uredbe o samozaposlenih v kulturi. Nenazadnje sta bili zaradi svoje strokovnosti tudi imenovani v strokovno skupino. Z zaslišanjem prič je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje in v tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče v postopek pritegnilo sodnega izvedenca. Nenazadnje postavitve sodnega izvedenca ni predlagala nobena od strank v postopku. Neupošteven mora ostati toženčev pritožbeni ugovor, da bi sodišče dejstvo o izjemnosti tožnikovega dela moralo ugotavljati s pomočjo izvedenca, pa čeprav ga ni predlagala nobena od strank. Očitek, da bi moralo sodišče stranki pozvati, da predlagajo sodnega izvedenca oziroma, da bi moralo sodnega izvedenca imenovati sodišče po uradni dolžnosti, v tem sporu presega materialno procesno vodstvo pa tudi preiskovalno načelo.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1.. ZPP člen 157.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43.
ugotovitev lastnosti zavarovanca - stroški postopka - povod toženca za tožbo - potrebni stroški postopka
Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno že dejstvo, da je tožena stranka postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začela po uradni dolžnosti, kar med strankama niti ni sporno. V tem primeru ne moremo govoriti o tem, da bi tožnik dal povod za tožbo, temveč je tožnik izkoristil pravno možnost, ki mu jo daje zakon in kot je bil to tudi poučen s pravnim poukom v dokončni odločbi, torej da lahko pred sodiščem vloži tožbo in z njo izpodbija odločbo za katero meni da ni pravilna in zakonita. Tožena stranka pa tudi ni pripoznala tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo, temveč šele v kasnejši vlogi. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb je bil v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tudi pravilno postavljen. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ni navajala, da bi bil tožbeni zahtevek nepravilno postavljen, temveč je predlagala, da sodišče o tem sporu razsodi brez glavne obravnave.
Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) člen 3, 3/2, 3/2-2.. ZUPJS člen 17, 17/1, 17/1-6.. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-11, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - premoženjsko stanje prosilca - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Sredstva v višini 3.332,23 EUR so glede na tožničino trditveno podlago sredstva, namenjena za vzpodbudo in pomoč pri njenem študiju. Tožnica je že v predsodnem postopku zatrjevala, da ta denarna sredstva ne predstavljajo dohodka po 12. členu ZUPJS, temveč izjemo opredeljeno v 2. alineji 2. točke 3. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči. Ne glede na tožničino zatrjevanje, je sodišče kot pravilno štelo ugotovitev pristojnega CSD, da se znesek 3.332,23 EUR šteje kot premoženje po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS. Sodišče je napačno razlogovalo, da so tožničina zatrjevanja o podarjenih denarnih sredstvih na varčevalnem računu v znesku 3.332,23 EUR pravno nepomembna.
Sodišče je pravilno izpostavilo, da zoper sodno odločbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, kar je za rešitev pritožbene zadeve tudi edino odločilno. Ker je tožnica zoper sklep VDSS z opr. št. Psp 73/2022 z dne 16. 3. 2022 ponovno vložila pritožbo, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo z dne 26. 4. 2022 utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
Pravilno je toženčevo pritožbeno stališče, da je tožnici neutemeljeno priznanih 7 x po 225 točk iz naslova sedmih pripravljalnih vlog.
Ne gre za pripravljalne vloge (tako niso niti poimenovane), ki bi jih ob pravilni uporabi 155. člena ZPP bilo mogoče vrednotiti po 2. točki tarifne št. 15 Odvetniške tarife. Po vsebini in obsegu gre kvečjemu za krajše dopise, ki se lahko v skladu s 4. oz. 3. točko 39. tarifne št. OT vrednotijo s 50 ali 20 točkami.
ZZVZZ člen 34, 34/3, 80, 81.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 137/3, 232.. ZPP člen 4.
retrogradni bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - načelo neposrednosti
Tožnik začasne nezmožnosti za delo ni uveljavljal v časovnih obdobjih in na način, kot se zanjo iz medicinskih razlogov zaradi zdravljenja in priznavanja staleža po naravi stvari pričakuje.
ZPP člen 254, 286b.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 82, 82/1, 86, 492, 492/3.
pravočasno grajanje postopkovnih kršitev - ugotavljanje stopnje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Tožnico bi bilo mogoče v I. kategorijo invalidnosti razvrstiti le, če pri njej ne bi bilo preostale delazmožnosti, ker več ne bi bila zmožna za nobeno organizirano pridobitno delo. Ker takšen zdravstveni dejanski stan ni izkazan, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.
Glede na preostalo delazmožnost je na podlagi 1. odst. 82. člena ZPIZ-2 tožnici zakonito priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 19. 11. 2020 dalje.
ZPP člen 334, 334/3, 335, 336, 346, 346/1, 365, 365-1.
zavrženje pritožbe - nepodpisana pritožba
Iz jasnih določb 335. člena ZPP, ki določa obvezne sestavine pritožbe, tretjega odstavka 334. člena ZPP in 336. člena ZPP evidentno izhaja, da mora pritožba vsebovati tudi podpis pritožnika, sicer gre za nepopolno pritožbo, katero sodišče stranki ne vrača v dopolnitev. V tem sporu je ključna ugotovitev sodišča, da tožnik pritožbe ni podpisal, čeprav je bil o tem pravilno poučen. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 346. člena ZPP pritožbo zavrglo.
Namen fikcije vročitve je v določitvi trenutka, od katerega za stranko prične teči zakonski rok za vložitev tožbe ali pravnega sredstva oziroma trenutka, s katerim nastopijo druge pravne posledice v postopku, čeprav pisanja ni prevzela. Upoštevajoč, da tožnik datuma, kdaj mu je bilo v poštnem predalu puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, ne izpodbija, se šteje, da je bila pošiljka vročena in je naslovnik z njo seznanjen.
Sodišče prve stopnje je po pregledu ugotovilo, da je tožba nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. Tožnika je s sklepom pozvalo, da tožbo dopolni tako, da predloži izpodbijano dokončno odločbo ter da predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine. Na prošnjo tožnika je rok za dopolnitev tožbe še podaljšalo. Tožnik ni ravnal skladno z napotki sodišča prve stopnje. Ni predložil niti izpodbijane dokončne odločbe niti potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00058073
ZPIZ-2 člen 194, 194/1.. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
invalidnina za telesno okvaro - vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - obogatitveni zahtevek - zmota glede obstoja obveznosti
V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za teleso okaro, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je ocena izvedencev, da tožnik ni popolnoma nezmožen za delo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in posledično tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjen. Tudi sicer glede na naravo stvari sploh ni mogoče, da je posamezni zavarovanec hkrati delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kot v obravnavanem primeru, in še invalid I. kategorije invalidnosti.
ZPP člen 300.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - dokazovanje z izvedencem medicinske stroke
Sodna izvedenka je po preučitvi medicinske dokumentacije v spisu podala mnenje, da so tožničine zdravstvene težave tako izrazite, da vplivajo na njeno delovno zmožnost. Ni odločilno, ali je svoje mnenje utemeljila na razlogu bolečinskega sindroma ali pa na funkcionalnih težavah tožnice. Ključno je, da tožnica zaradi opisanih zdravstvenih težav svojega dela knjigovodje, ki je pretežno sedeče delo, ni zmožna opravljati.
Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, vendar pa te težave niso take, da bi pomenile njeno popolno nezmožnost za delo. Na podano izvedensko mnenje je tožnica posredovala pripombe, na katere je sodna izvedenka tudi odgovorila. Pri tem je pojasnila, da nobena medicinska dokumentacija ne izkazuje popolne nezmožnosti za delo do 29. 9. 2017. Novejši izvidi torej ne izkazujejo, da bi pri tožnici do 29. 9. 2017, ko ji je prenehala vdovska pokojnina, prišlo do popolne izgube delazmožnosti. V tem primeru pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi tožnica obdržala pravico do vdovske pokojnine.
OZ člen 139, 190, 190/3.. ZUTD člen 65a, 129, 129/1, 129/1-9, 140, 140/1.
vračilo denarnega nadomestila prejetega za čas brezposelnosti - načelo specialnosti
Napačno je razlogovanje sodišča, da ker 140. člen ZUTD izrecno ne ureja vračila denarnega nadomestila zaradi "znižanja denarnega nadomestila", tožnik ni upravičen od toženke zahtevati vračilo preveč izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Načelo specialnosti se uporabi v primerih, ko in če nek specialni predpis ureja določen pravni položaj drugače od splošnega predpisa, ne pa tudi če nekega pravnega položaja sploh ne ureja. Kot pravilno izpostavlja tožnik bi bilo nesprejemljivo razlogovanje, da zakon ob ugotovitvi obstoja zakonsko opredeljenega krivdnega razloga ureja znižanje denarnega nadomestila, a hkrati ne omogoča vračila sredstev, ki so bila izplačana po pomoti. Pravilno je tolmačenje, da mora sodišče presojati upravičenost do vračila zneska po vseh veljavnih predpisih, ki bi lahko predstavljali pravno podlago za vračilo denarnega nadomestila. Nikjer ni namreč predpisano, da ob splošnih pogojih ne velja uporaba določbe 190. člena OZ. Takšno tolmačenje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ
ZPIZ-2 člen 11, 27, 27/4, 27/5, 37, 37/6, 39a, 39a/1, 39a/2, 39a/5, 140, 140/6, 178, 391/1, 394.. ZUP člen 7, 147.. ZPP člen 13.
pravica do delne pokojnine - odmera starostne pokojnine - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - zmotna uporaba materialnega prava
V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen.
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.
ZPIZ-2 člen 66, 68, 403, 403/2, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143 do 149.
invalidnina za telesno okvaro
Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.
ugotavljanje invalidnosti - preostala delovna zmožnost - dokazovanje z izvedencem
Sodišče je izpostavljen tožničin dvom v pripombah odpravilo z dodatno pridobitvijo dveh pisnih dopolnitev. Na ta način je tožnici omogočilo izjavo in opredelitev do izvedenskega mnenja, ki tvori podlago izpodbijane odločitve. Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe. Le-ta predstavlja celoto, ne pa preciznega matematičnega izračuna. Nadaljnje razlogovanje v smeri odstotkovne opredelitve vpliva posamezne konkretne bolezni oziroma zdravstvenega stanja na invalidnost ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja.