Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da je zavarovanca zgolj finančno pomanjkanje omejevalo pri izdelavi nove protetike pred potekom trajnostne dobe protetičnega izdelka. Tako prvotožnik kot priča sta izpovedala, da je zavarovanec v ambulanto prihajal z najavo o urgentnem bolečinskem stanju, ob sprejemu pa je prvotožnika prepričeval, da naj mu vendarle izdela protetični izdelek, čeprav mu je bilo vedno znova pojasnjeno, da z zdravljenjem ne more pričeti, preden nima urejene stalne protetike. Zavarovanec je kljub vedno istim pojasnilom prvotožnika, da mu ne more nuditi ustreznega zdravljenja pred ureditvijo stalne protetike, prvotožnika pogosto kontaktiral in zahteval termine pod pretvezo, da gre za urgentno zadevo, kar se je vedno izkazalo za neresnično. V ambulanti je vedno znova opisoval celotno situacijo in zahteval od prvotožnika določena ravnanja glede protetike. Če bi šlo zgolj za finančni vidik, zavarovanec ne bi v vmesnem času od prvotožnika vztrajno zahteval izdelavo protetike. Prvotožnik je izpostavil, da lahko pri zavarovancu, zaradi kompleksnega zdravstvenega stanja ob neupoštevanju navodil, pride do hudih zdravstvenih težav, ki lahko privedejo do sepse in smrti.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo o pritožbi vloženi zoper sklep Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024 odločiti Vrhovno sodišče RS. V primeru pritožbe zoper sodbo oziroma zoper sklep gre za redno pravno sredstvo, ki se vloži zoper sodne odločbe izdane na prvi stopnji (prvi odstavek 333. člena ZPP). Zoper sodbo pritožbenega sodišča pa so možna zgolj izredna pravna sredstva. Tožnica je vložila pritožbo (redno pravno sredstvo) zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024. Ker zoper sklep pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. ZPP namreč v prvem odstavku 343. člena med drugim določa, da nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/3. ZPP člen 5, 70, 213, 213/2, 247, 247/1, 253, 253/1, 254, 257, 339, 339/2, 339/2-8.
začasna nezmožnost za delo - zahteva za izločitev izvedenca - izvedenski organ
Izvedenca sta pojasnila, da gre pri tožniku za bolečino v križu, da specialistični izvidi in opisan status osebnega pregleda odražajo bolečinsko simptomatiko, ne pa tudi bistveno zmanjšane gibalne funkcije. Pri tem sta upoštevala zdravstveno stanje in tožnikovo delo, skladno z veljavnimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo iz odločbe ZPIZ. Dodala sta, da kronična bolečina v križu ne zahteva dolgotrajnega bolniškega staleža, pač pa občasni bolniški stalež ob poslabšanjih.
ZPP člen 249, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38.
sodni izvedenec - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Glede na to, da sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu ni posredovalo dodatne dokumentacije, razen tega je sodni izvedenec dopolnilno izvedensko mnenje podal že na podlagi dokumentacije, ki je bila uporabljena ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja, v tem primeru ni upravičen do omenjene nagrade.
stroški zdravljenja v tujini - pritožba na ESČP - prekinitev postopka
Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.
Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv.
Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).
ZPIZ-2 člen 109, 109/1, 133, 134, 143, 143/1, 178. ZPIZ-1 člen 207, 207/2. ZPIZ člen 229, 229/2. URS člen 2, 14, 22, 50. ZPP člen 213, 213/2, 353, 365, 365-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 9, 9-13. ZDSS-1 člen 63.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - pokojninska doba - neplačevanje prispevkov - obračun prispevkov - zavrženje tožbe - predhodni postopek - vštevanje v pokojninsko dobo
Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do enakosti (14. člena Ustave), niti ne Evropske socialne listine.
Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, da se tožniku prizna invalidska pokojnina, ker ta ni predmet izpodbijanih odločb, utemeljeno zavrglo. Predmet sodne presoje sta lahko le v presodnem postopku izdani izpodbijani odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine (63. člen ZDSS-1). Priznanje invalidske pokojnine mora tožnik sprva uveljaviti pri tožencu z novo vlogo (178. člen ZPIZ-2). Šele v predhodno izpeljanem predsodnem postopku izdana dokončna odločba bo lahko predmet morebitnega sodnega varstva. ZPIZ-2 namreč ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino. Pogoj je, da so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin (prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2). Pri tožniku se tako kljub temu, da je uživalec starostne pokojnine, lahko ponovno ocenjuje njegova invalidnost, da bi se morebiti realizirala izbirna pravica med starostno in invalidsko pokojnino.
ZPIZ-2 člen 41. URS člen 22. ZPP člen 254, 254/3, 287, 287/2.
invalidnina za telesno okvaro - invalidska pokojnina - sodni izvedenec
Ali je pri tožnici podana telesna okvara ter v kakšnem odstotku, je sodišče prav tako razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke. Le-ta ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do nastanka telesne okvare po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Sodišče je tudi v tem primeru upoštevalo podano izvedensko mnenje ter tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Odločitev je bila sprejeta ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava. V zvezi z ugotavljanjem telesne okvare pritožba morebitnih kršitev, ki bi vplivale na samo odločitev, niti ne navaja.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodni izvedenec ni odgovoril na zastavljena vprašanja s strani sodišča, temveč je zgolj navedel, da je pred dokončnim odgovorom potrebno pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke, ob tem pa predlagal, da upoštevajoč ugotovljeni kognitivni upad pri tožnici, na s strani sodišča zastavljena vprašanja o delazmožnosti tožnice odgovori izvedenec psihološke stroke. Ker prvi odstavek 249. člena Zakona o pravdnem postopku določa, da pridobi izvedenec pravico do povračila stroškov in nagrado za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, ko je odgovoril na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče, je ključno vprašanje, ali je izvedenec izpolnil nalogo, ki mu jo je naložilo sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da sodni izvedenec v tej zadevi ni izpolnil svoje naloge. Sodni izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je sodišče naložilo, prav tako k sodelovanju ni pritegnil dodatnega specialista klinične stroke, da bi lahko upoštevajoč ugotovitve dodatno imenovanega sodnega izvedenca klinične stroke podal izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je sodišče le seznanil, da je potrebno pred dokončnim dogovorom pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sodni izvedenec upravičen do priznanja nagrade za pisno izdelavo izvida in mnenja skladno s 40. členom Pravilnika. Kot pravilno opozarja toženec, bi sodni izvedenec lahko v primeru nejasnosti zaprosil sodišče za nadaljnja pojasnila, saj je sodni izvedenec strokovni pomočnik sodišča. Nenazadnje pa bi glede na dokazni sklep sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 12. 5. 2023, k izvedovanju lahko sam pritegnil ustreznega specialista. Zaradi obrazloženega sodnemu izvedencu ni mogoče priznati nagrade po 40. členu Pravilnika.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 129.
delna pokojnina - služenje vojaškega roka - znižanje starostne meje
Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.
ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 155, 165, 165/1, 365, 365-3.
stroški postopka - uspeh stranke
Sicer sodišče v 5. točki pravilno ugotavlja, da je po modifikaciji tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2023 v sporu uspela le deloma. Odpravljena je bila drugostopenjska odločba toženca z dne 26. 1. 2023, prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 17. 9. 2022, pa je bil nadomeščen z novim izrekom z dodatno stvarno razbremenitvijo pri delu "brez vsiljenega tempa in ritma dela v ergonomsko - mikroklimatsko urejenem delovnem okolju". Da so bile določene časovne razbremenitve pri delu tožnici že priznane v prvostopenjskem upravnem odločanju, ne pomeni, kot to zmotno razlaga sodišče, da je tožnica uspela le v 50 % deležu. Ključna je ugotovitev v 6. točki citiranega sklepa, da je za pravilno uporabo 154. člena ZPP bistveno že to, da sta toženčevi upravni odločbi kot nepravilni in nezakoniti odpravljeni. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, saj je bila tožnici v sodnem postopku priznana dodatna stvarna razbremenitev, ki bo skupaj z ostalimi razbremenitvami zagotavljala, da se tožnici kljub nadaljnjemu opravljanju svojega dela, zdravstveno stanje ne bo poslabševalo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov v višini postopka v višini 931,47 EUR.
ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 44, 101, 102, 102-2, 103, 103/4. ZUPJS člen 9. ZUPJS-C člen 35, 35/1. ZUP člen 146. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
štipendija - državna štipendija - vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov štipendije - odpis dolga - obročno vračilo
Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.
ZUP člen 113, 113/1. ZUPJS člen 34, 34/1, 41, 41/3, 42,.
socialni spor - stroški predsodnega postopka - postopek začet na zahtevo stranke - postopek začet po uradni dolžnosti
Temeljni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP upoštevati specifičnosti tega socialnega spora in tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bilo tožnikovo postopanje potrebno za zavarovanje njegovih pravic, mora ostati neuspešen. Sodišče je v 6. točki argumentirano pojasnilo, da je tudi v novem upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. In ravno slednje je v zadevi odločilno. Kljub temu, da v novem upravnem odločanju prvostopenjski upravni organ sicer ni popolnoma sledil predhodnem napotku sodišča, ne v ZDSS-1 in ne v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Nenazadnje je toženec v drugostopenjskem upravnem odločanju upošteval stališče sodišča in pravnomočno sodbo, čeprav prepozno, izvršil v celoti.
ZZVZZ člen 23, 80, 80/1. 85. URS člen 51. ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 129, 129/1, 129/1-1. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171.
osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - upravna stvar - potrebni stroški postopka
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da v postopku dodelitve osebnega zdravnika ne gre za upravno stvar po 2. členu ZUP. ZZVZZ določa, da ima pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda (prvi odstavek 80. člena). Pri pravici do proste izbire osebnega zdravnika gre za pravico do zdravstvenih storitev, kritih iz obveznega zavarovanja (23. člen ZZVZZ). Vprašanje pravice do izbire osebnega zdravnika, je zato odločitev o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja določbe ZUP, je izrecno določeno v 85. členu ZZVZZ. To pomeni, da gre pri odločanju o pravici do izbire osebnega zdravnika za odločanje o upravni stvari iz 2. člena ZUP, saj tožnica z njo uveljavlja pravico s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja, o kateri se odloča po pravilih upravnega postopka.
Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 3, 3/1, 5. ZPIZ člen 46, 46-4, 311. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 33. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/4, 408, 408/1. ZPIZ-2 člen 30, 30/2, 183. ZLPP člen 25a. ZPP člen 254.
izračun pokojninske osnove - ponovna odmera pokojnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - plačilo plače v obliki izdaje delnic
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepokretni zavarovanci
Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki.
Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možganski kapi 24. 11. 2021 ni bila več sposobna opravljati dela, opredeljenega v invalidski odločbi toženca z dne 14. 9. 2015, kar je ključno. Tako tožnica kot toženec sta soglašala z ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici najkasneje 24. 8. 2022 podana zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % oziroma, da je bila od tedaj naprej nepokretna v smislu 100. člena ZPIZ-2. Zaradi zadostno objektivizirane utemeljitve sodnega izvedenca, ki je omogočala preizkus, je sodišče sprejelo izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZDSS-1, ki se nanaša na separatne stroške.
Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista grafologa. Skladno z metodološkimi napotki kot izhajajo iz 8. člena ZPP, mora sodišče v okviru proste dokazne ocene odločiti, katere dokaze bo izvedlo in nato tudi oceniti njihovo dokazno vrednost. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je postopalo skladno z navedenimi določbami ZPP. Stranka je podala dokazni predlog in na sodišču je bilo, da glede na potrebe postopka presodi, katere dokaze bo izvajalo. Ker je sodišče presodilo, da je dokaz s postavitvijo izvedenca potreben, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o krivdnem ravnanju tožnika (ta ima pravico predlagati dokaze, medtem ko je odločitev o izvedbi dokazov v pristojnosti sodišča). Prav tako tudi tožniku ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Toženec je izvedbi tega dokaza nasprotoval z razlogi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, vendar sodišče njegovih razlogov ni sprejelo. V tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v tretjem odstavku že citiranega 68. člena ZDSS-1.
dodatek za pomoč in postrežbo - sprememba zdravstvenega stanja
Tožnikova potreba po priznanju dodatka za pomoč in postrežbo je bila že večkrat presojana tudi s strani sodišča, nazadnje s sodbo VDSS Psp 219/2022 z dne 12. 10. 2022 v zvezi s sodbo VII Ps 678/2021 z dne 20. 6. 2022, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh oziroma podredno večine življenjskih potreb. Zaradi nove zahteve tožnika z dne 18. 7. 2022, so lahko predmet tega socialnega spora morebitne spremembe v tožnikovem zdravstvenem stanju od pravnomočnosti citirane sodbe.
ZPIZ-2 člen 183, 183/1. ZIZ člen 270, 270/1, 272, 272/1. ZDSS-1 člen 70, 70/1, 70/1-2.
invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - začasna odredba - izkaz verjetnosti
V tej zadevi ni sporno priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik se ne strinja z datumom od kdaj je pri njemu nastala I. kategorija invalidnosti ter posledično od kdaj dalje ima pravico do invalidske pokojnine. Glede omenjenega pa je že bila izdana dokončna in pravnomočna odločba z dne 7. 12. 2021. V primeru, da se tožnik ni strinjal s tako odločitvijo, bi lahko uveljavljal pravna sredstva že v predsodnem postopku, česar pa ni storil. Šele z izrednim pravnim sredstvom po 183. členu ZPIZ-2 uveljavlja razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe. Kot je to določeno v prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2, dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.
ZPIZ-1 člen 144, 144/3, 144/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
invalidnina za telesno okvaro - izpolnjevanje pogojev
Ni mogoče izpodbiti, da gre pri tožnici za okvaro, ki je posledica bolezni iz otroštva, zaradi česar tožnica ni pridobila pravice do invalidnine za TO, ki jo je imela pred vključitvijo v zavarovanje. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni podana izjema iz četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, ki bi lahko tožnici omogočila priznanje TO iz tega naslova, ker ni izpolnjen pogoj obstoja obveznega zavarovanja.
Tožnica torej ne izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev po določbi tretjega in četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, saj do zatrjevanega poslabšanja že ugotovljene TO iz otroške dobe ni prišlo med zavarovanjem, niti ni prišlo do okvare drugega parnega organa med zavarovanjem. Ključno je, da tožnica ni izpolnjevala pogojev vključenosti v zavarovanje, kar je pravilno pojasnjeno v 10. in 11. točki obrazložitve. Pravica do invalidnine za TO, ki je nastala pred zavarovanjem, ne more biti priznana, saj je tretji odstavek 144. člena ZPIZ-1 jasen.
ZSVarPre člen 46, 46/3. ZDSS-1 člen 20, 81, 81/2, 82, 82/1.
varstveni dodatek - plačilo zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje - spor polne jurisdikcije - socialni spor - vračilo sredstev - načelo pospešitve postopka
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.