Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča oz. sedeža stranke oz. sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi.
Delavec je upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta.
Tožnik je bil formalno razporejen na delovno mesto „mojster zvoka“, dejansko pa je opravljal enakovredna dela delovnega mesta „mojster zvoka specialist“, zato je upravičen do plačila za to delovno mesto.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - odmera višine odškodnine - nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti
Odškodnina po 118. členu ZDR je odškodnina za ocenjeno bodočo škodo za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča naprej. Zato ni odločilnega pomena dejstvo, da je bil delavec upravičen do nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti (do katerega je delavec upravičen zato, ker v času trajanja delovnega razmerja plačuje prispevke od svoje bruto plače), ki se tako ali tako upošteva pri odločanju o reparacijskem zahtevku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tako da se prejeto nadomestilo odšteje od pripadajočega nadomestila plače, ki ga mora plačati delodajalec, ne more pa se upoštevati (dvakrat) še v tem smislu, da bi bil delavec zaradi prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti upravičen do nižje odškodnine kot če nadomestila ne bi prejemal.
ZP-1 člen 22, 23, 23/3, 202, 202.č, 202.d, 202.f. Ustava RS člen 156.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Slovenije
S tem, ko zakonodajalec ni predvidel odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS, ni kršil načela enakega varstva pravic, kot to trdi pritožba. Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku to predlaga, konkretnega postopka prekiniti in zahtevati ustavno presojo. Tako ravna le tedaj, če samo podvomi, ali je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo.
regres za letni dopust - plača - obveznost plačila - sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja
Tožnik je opravljal enako delo tako pri prejšnjem delodajalcu kot v nadaljevanju po prenosu dejavnosti pri toženi stranki, to je nepretrgoma in v istih prostorih do dne, ko je prišlo med strankama do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Zato je potrebno šteti, da je prišlo do spremembe tožnikovega delodajalca po določbi 73. člena ZDR, zaradi česar je tožena stranka kot prevzemnik dejavnosti skladno z določbo 4. odstavka 73. člena ZDR solidarno odgovorna za tožnikove terjatve iz delovnega razmerja tudi za čas pred prenosom dejavnosti.
Tožnik je v sestavi enote, ki se je ukvarjala z nadzorom zračnega prometa pri toženi stranki (RS - Ministrstvu za obrambo) za potrebe Slovenske vojske, opravljal zadolžitve višjega vojaškega uslužbenca kontrole zračnega prometa na letališču. V kolikor so takrat enake zadolžitve na isti lokaciji izvajali tudi delavci družbe (javnega podjetja) na podlagi pogodbe, sklenjene med to družbo in toženo stranko, je za presojo delovno pravnega statusa tožnika pomembno, da je izvajal navedene zadolžitve kot delavec tožene stranke, ne glede na to, da je bil v strokovnem pogledu podrejen tej družbi. Zato v njegovem primeru ni podlage, da bi bil upravičen do plače v enaki višini kot delavci zasebne družbe. Tožnik je bil glede višine plače in dodatkov vezan na pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil s svojim delodajalcem. Ta pa je imela podlago v sprejetih ukazih in odločbah o njegovi razporeditvi na zadolžitve vojaškega uslužbenca v formaciji skladno s predpisi, ki so veljali za Slovensko vojsko.
oprostitev plačila sodne takse za postopek po členu 10 ZPVAS
Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za zahtevke po členu 10 ZPVAS, ker gre za denacionalizacijski postopek in pride v poštev uporaba člena 71 ZDen.
Zakon o kazenskem postopku oškodovancu ne daje možnosti pritožbe. Glede na določbo četrtega odstavka 195.b člena ZKP se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave tega ukrepa smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu, kar pomeni, da je za odreditev in podaljšanje tega ukrepa potreben predlog državnega tožilca. Glede na to, da državna tožilka na obravnavi dne 17.10.2013 podaljšanja tega ukrepa zoper obdolženca glede mladoletnih T.R. in M.R. ni predlagala, sodišče prve stopnje druge možnosti, kot da odrejeno prepoved približevanja mladoletnima T.R. in M.R. odpravi, ni imelo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev
Zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje v organizacijski enoti je prenehala potreba po delu enega delavca na delovnem mestu vgrajevalec asfalta. Obseg dela pri vgrajevanju asfaltov v prvi polovici spornega leta se je zmanjšal v primerjavi z preteklim letom, zato se je tožena stranka odločila za ukinitev ene od štirih skupin, v katerih je na področju vgrajevanja asfaltov delalo po štiri ali pet delavcev, v eni od teh skupin pa je delal tožnik. Zato je dokazan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Kadar gre za redno odpoved iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, je tudi v primeru, da je na določenem delovnem mestu več izvajalcev, odločitev o tem, kateremu od več izvajalcev bo podal odpoved, v pristojnosti delodajalca, ki ni vezan na vnaprej opredeljene kriterije za izbiro presežnega delavca, tako kot v primeru kolektivnih odpustov.
vzorčni postopek - plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
(Prva) prevedba plače tožnice s pogodbo o zaposlitvi (z aneksi) iz leta 2008 z delovnega mesta referent I (V. tarifni razred) v delovno mesto višji referent I (VI. tarifni razred) ni bila izvedena v skladu z ZSPJS. Tožena stranka (javni zavod) je na podlagi svojega pravilnika, ki je v določenih primerih dopuščal spregled pogoja strokovne izobrazbe, tožničino delovno mesto iz V. tarifnega razreda prevedla v delovno mesto v VI. tarifnem razredu, čeprav je tožnica imela le V. stopnjo strokovne izobrazbe, poleg tega pa je dvakrat upoštevala napredovanja – najprej pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače (za kar je podlaga v ZSPJS), nato pa še s prištetjem istih (petih) napredovanj k prevedenemu plačnemu razredu DM, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS (49.a, 49.b člen ZSPJS). Zato je tožena stranka to nezakonitost pravilno odpravila in izvedla ponovno prevedbo delovnih mest z določitvijo plač v skladu z določbami spremenjenega Pravilnika o sistemizaciji tožene stranke, ob upoštevanju določb ZSPJS, Kolektivne pogodbe za dejavnost obvezne socialne varnosti in podzakonskih predpisov. Tožnici je bila v letu 2010 ponujena ustrezna nova PZ za strokovnega delavca za izvajanje zaposlovanja I (V. tarifni razred) in kasneje aneks (zaradi napredovanja za en plačni razred), pri čemer je bila plača za to delovno mesto, ki ustreza prejšnjemu delovnemu mestu referent I, prevedena pravilno in določena v skladu s citiranimi predpisi. Čeprav tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, jo tožena stranka glede na 1. odst. 3.a člena ZSPJS za čas od 1. 7. 2010 dalje utemeljeno šteje za veljavno sklenjeno.
Tako pogodbena določila o prenizki kot tudi pogodbena določila o previsoki plači (glede na plačo, ki javnemu uslužbencu pripada po zakonskih in drugih predpisih) so, upoštevajoč 88. člen OZ, nična, ker so v nasprotju s prisilnimi predpisi. Določbe ZSPJS oz. 3. in 3.a člena ZSPJS so kogentni predpisi, ki omejujejo pogodbeno svobodo, tudi v tem smislu, da mora delodajalec javnemu uslužbencu določiti in obračunavati le plačo, določeno v skladu z ZSPJS, podzakonskimi predpisi in kolektivnimi pogodbami, čeprav brez (veljavne – podpisane) pogodbe o zaposlitvi, ne pa višje ali nižje plače od pripadajoče. Če pogodba o zaposlitvi določa plačo v drugačni višini kot bi javnemu uslužbencu pripadala glede na zakon, kolektivno pogodbo in druge predpise oziroma če so določbe o plači v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS, uporabljajo določbe zakonov, predpisov, kolektivnih pogodb …, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plačah med plačo, do katere bi bila tožnica upravičena po pogodbi o zaposlitvi z leta 2008, ki jo je podpisala, ter dejansko obračunano nižjo plačo po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2010, ki je ni podpisala, ni utemeljen.
ZPP člen 277, 318, 318/1. ZDR člen 184. OZ člen 131.
zamudna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda
Tožnik je kot varnostnik odpotoval v Republiko Hrvaško, da bi pri komitentih tožene stranke prevzel gotovino in jo pripeljal na sedež tožene stranke. S strani državnih organov Republike Hrvaške so bili na meji zadržani. Zoper njih so bili sproženi prekrškovni postopki, ker so kot tujci opravljali delo brez ustreznih dovoljenj za delo. Tožena stranka je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi prekrškovnega postopka v Republiki Hrvaški, odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena ZDR in 131. členu OZ, saj ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja svojih del na ozemlju te države, s tem pa je opustila dolžnost, ki ji jo zakon nalaga. Takšno ravnanje je najmanj hudo malomarno, posledica tega ravnanja pa je, da je bil zoper njene delavce v Republiki Hrvaški uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za krive in kaznovani. Zato je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za vtoževano nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja).
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožnik ni bil tako obremenjen z delovnimi zadolžitvami, da ne bi mogel ustrezno opravljati svojega dela. Dejstvo, da ga je tožena stranka kot odgovornega za reševanje reklamacij poslala na pot, da reši reklamacijske probleme, ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu, temveč normalno komunikacijo med nadrejenimi in podrejenimi delavci. V zvezi z tožnikovimi trditvami, da mu je tožena stranka v času bolniškega staleža zbrisala datoteke z računalnika, ki ga je imel v uporabi pri toženi stranki, je bilo ugotovljeno, da tožnik pristojnim osebam ni sporočil, da so bile datoteke z njegovega računalnika brisane. Prav tako datoteka ni bila blokirana z namenom šikaniranja tožnika. Tožnik tako ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu, zato njegov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
Če bi šlo za konsignacijo, bi bili zneski delnih plačil usklajeni z dejansko prodajo, kar pa v konkretnem primeru niso bili. Tudi DDV bi bil v primeru konsignacije plačevan sukcesivno, torej glede na vsak izdan račun, ki bi bil usklajen z dejansko prodajo.
Stališče sodišča prve stopnje, da zato ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot 6 mesecev od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena tako, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30 dnevnega roka od storitve prekrška, postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let.
invalid II. kategorije - nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - odmera - višina priznanega zneska nadomestila
Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.
nadomestilo za čas čakanja - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti – zakonske zamudne obresti - neprerekana dejstva
V tem socialnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo v višini zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi mu nastala zato, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, poleg tega pa mu ni pravočasno izplačala niti letnega dodatka. Ker je tožena stranka odškodninsko terjatev po temelju izrecno priznala (priznala je torej odgovornost za nastalo škodo) in sicer tako iz naslova nepravočasnega plačila zneskov nadomestila za čas čakanja na zaposlitev kot iz naslova nepravočasnega plačila zneskov letnega dodatka, bi moralo sodišče prve stopnje odškodninskemu zahtevku tožnika iz obeh naslovov po temelju ugoditi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo v proizvodnji, v posledici česar je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča, da je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po določenem številu delavcev na delovnem mestu „strojnik 2“ in da se je tožnikovo delo prerazporedilo med ostale delavce. Stroj, na katerem je delal tožnik pred odpovedjo, še vedno obratuje, kar pa ne pomeni, da je odpoved nezakonita, saj to za proces reorganizacije ni bistveno. Tožena stranka se je namreč odločila za drugačno organizacijo dela oz. način dela tako, da je delovne naloge drugače razporedila med zaposlene. Po ustaljeni sodni praksi delodajalec lahko organizira delo tako kot želi in meni, da je zanj najboljše, pri čemer ni predmet sodne presoje, ali je bila reorganizacija potrebna in smotrna, temveč le ali je bila reorganizacija dejansko izvedena in ali je prenehala potreba po delu delavcev.
OZ člen 648. ZPP člen 155. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 12, 13.
vzrok v neizpolnitvi pogodbenih obveznosti v sferi naročnika – naročnikov odstop od pogodbe – plačilo – pridobljene koristi – prihranjeni stroški – povrnitev nadomestila plače za odsotnost z dela
Direktor družbe C. ima pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela (prvi odstavek 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), pri čemer pa bi mu moral nadomestilo plače najprej izplačati delodajalec, šele nato pa bi sodišče lahko odločalo o povračilu izplačanega nadomestila (13. člen omenjenega Pravilnika).
Tožnik je pravočasno plačal sodno takso, kot mu jo je naložilo sodišče v plačilnem nalogu. Zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev po določilih 105. a člena ZPP in je nepravilno izdalo sklep o umiku tožbe iz razloga, ker tožnik naj ne bi plačal takso.
ZFPPIPP člen 143, 143/2. ZGD-1 člen 405, 405/1, 412. ZDR člen 109, 109/2, 109/2-3, 112, 112/2, 112/3, 130, 134.
vzorčna zadeva - redna lekvidacija - delniška družba - prijava terjatev - likvidacijski upravitelj - izredna odpoved delavca - rok za podajo odpovedi - plača - plačilo razlike plače - odpravnina - regres za letni dopust - odškodnina zaradi neizrabljenega dopusta
Likvidacijski upravitelj tožene stranke je likvidacijski načrt izdelal v njegovem zaključku zapisal, da je likvidacijski načrt narejen strokovno, vestno, s poudarkom na zagotavljanju maksimalne varnosti upnikov in v teamu sodelavcev ter, da vsem upnikom daje jasen odgovor, da bodo vse priznane terjatve 100 % poplačane v obdobju petih let. Vendar pa takšen zaključek likvidacijskega načrta, ki niti ni z zakonom predviden dokument, v ničemer ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bo bodo zapadle šele čez 5 let (verjetno 5 let od izdelave likvidacijskega načrta). Zaradi navedenega prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnik te terjatve uveljavlja v sodnem sporu in pri tem zahteva zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake posamezne terjatve.