Delavec je upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta.
Tožnik je bil formalno razporejen na delovno mesto „mojster zvoka“, dejansko pa je opravljal enakovredna dela delovnega mesta „mojster zvoka specialist“, zato je upravičen do plačila za to delovno mesto.
Tožnik je v sestavi enote, ki se je ukvarjala z nadzorom zračnega prometa pri toženi stranki (RS - Ministrstvu za obrambo) za potrebe Slovenske vojske, opravljal zadolžitve višjega vojaškega uslužbenca kontrole zračnega prometa na letališču. V kolikor so takrat enake zadolžitve na isti lokaciji izvajali tudi delavci družbe (javnega podjetja) na podlagi pogodbe, sklenjene med to družbo in toženo stranko, je za presojo delovno pravnega statusa tožnika pomembno, da je izvajal navedene zadolžitve kot delavec tožene stranke, ne glede na to, da je bil v strokovnem pogledu podrejen tej družbi. Zato v njegovem primeru ni podlage, da bi bil upravičen do plače v enaki višini kot delavci zasebne družbe. Tožnik je bil glede višine plače in dodatkov vezan na pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil s svojim delodajalcem. Ta pa je imela podlago v sprejetih ukazih in odločbah o njegovi razporeditvi na zadolžitve vojaškega uslužbenca v formaciji skladno s predpisi, ki so veljali za Slovensko vojsko.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - odmera višine odškodnine - nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti
Odškodnina po 118. členu ZDR je odškodnina za ocenjeno bodočo škodo za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča naprej. Zato ni odločilnega pomena dejstvo, da je bil delavec upravičen do nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti (do katerega je delavec upravičen zato, ker v času trajanja delovnega razmerja plačuje prispevke od svoje bruto plače), ki se tako ali tako upošteva pri odločanju o reparacijskem zahtevku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tako da se prejeto nadomestilo odšteje od pripadajočega nadomestila plače, ki ga mora plačati delodajalec, ne more pa se upoštevati (dvakrat) še v tem smislu, da bi bil delavec zaradi prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti upravičen do nižje odškodnine kot če nadomestila ne bi prejemal.
vzorčni postopek - plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
(Prva) prevedba plače tožnice s pogodbo o zaposlitvi (z aneksi) iz leta 2008 z delovnega mesta referent I (V. tarifni razred) v delovno mesto višji referent I (VI. tarifni razred) ni bila izvedena v skladu z ZSPJS. Tožena stranka (javni zavod) je na podlagi svojega pravilnika, ki je v določenih primerih dopuščal spregled pogoja strokovne izobrazbe, tožničino delovno mesto iz V. tarifnega razreda prevedla v delovno mesto v VI. tarifnem razredu, čeprav je tožnica imela le V. stopnjo strokovne izobrazbe, poleg tega pa je dvakrat upoštevala napredovanja – najprej pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače (za kar je podlaga v ZSPJS), nato pa še s prištetjem istih (petih) napredovanj k prevedenemu plačnemu razredu DM, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS (49.a, 49.b člen ZSPJS). Zato je tožena stranka to nezakonitost pravilno odpravila in izvedla ponovno prevedbo delovnih mest z določitvijo plač v skladu z določbami spremenjenega Pravilnika o sistemizaciji tožene stranke, ob upoštevanju določb ZSPJS, Kolektivne pogodbe za dejavnost obvezne socialne varnosti in podzakonskih predpisov. Tožnici je bila v letu 2010 ponujena ustrezna nova PZ za strokovnega delavca za izvajanje zaposlovanja I (V. tarifni razred) in kasneje aneks (zaradi napredovanja za en plačni razred), pri čemer je bila plača za to delovno mesto, ki ustreza prejšnjemu delovnemu mestu referent I, prevedena pravilno in določena v skladu s citiranimi predpisi. Čeprav tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, jo tožena stranka glede na 1. odst. 3.a člena ZSPJS za čas od 1. 7. 2010 dalje utemeljeno šteje za veljavno sklenjeno.
Tako pogodbena določila o prenizki kot tudi pogodbena določila o previsoki plači (glede na plačo, ki javnemu uslužbencu pripada po zakonskih in drugih predpisih) so, upoštevajoč 88. člen OZ, nična, ker so v nasprotju s prisilnimi predpisi. Določbe ZSPJS oz. 3. in 3.a člena ZSPJS so kogentni predpisi, ki omejujejo pogodbeno svobodo, tudi v tem smislu, da mora delodajalec javnemu uslužbencu določiti in obračunavati le plačo, določeno v skladu z ZSPJS, podzakonskimi predpisi in kolektivnimi pogodbami, čeprav brez (veljavne – podpisane) pogodbe o zaposlitvi, ne pa višje ali nižje plače od pripadajoče. Če pogodba o zaposlitvi določa plačo v drugačni višini kot bi javnemu uslužbencu pripadala glede na zakon, kolektivno pogodbo in druge predpise oziroma če so določbe o plači v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS, uporabljajo določbe zakonov, predpisov, kolektivnih pogodb …, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plačah med plačo, do katere bi bila tožnica upravičena po pogodbi o zaposlitvi z leta 2008, ki jo je podpisala, ter dejansko obračunano nižjo plačo po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2010, ki je ni podpisala, ni utemeljen.
oprostitev plačila sodne takse za postopek po členu 10 ZPVAS
Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za zahtevke po členu 10 ZPVAS, ker gre za denacionalizacijski postopek in pride v poštev uporaba člena 71 ZDen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev
Zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje v organizacijski enoti je prenehala potreba po delu enega delavca na delovnem mestu vgrajevalec asfalta. Obseg dela pri vgrajevanju asfaltov v prvi polovici spornega leta se je zmanjšal v primerjavi z preteklim letom, zato se je tožena stranka odločila za ukinitev ene od štirih skupin, v katerih je na področju vgrajevanja asfaltov delalo po štiri ali pet delavcev, v eni od teh skupin pa je delal tožnik. Zato je dokazan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Kadar gre za redno odpoved iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, je tudi v primeru, da je na določenem delovnem mestu več izvajalcev, odločitev o tem, kateremu od več izvajalcev bo podal odpoved, v pristojnosti delodajalca, ki ni vezan na vnaprej opredeljene kriterije za izbiro presežnega delavca, tako kot v primeru kolektivnih odpustov.
regres za letni dopust - plača - obveznost plačila - sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja
Tožnik je opravljal enako delo tako pri prejšnjem delodajalcu kot v nadaljevanju po prenosu dejavnosti pri toženi stranki, to je nepretrgoma in v istih prostorih do dne, ko je prišlo med strankama do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Zato je potrebno šteti, da je prišlo do spremembe tožnikovega delodajalca po določbi 73. člena ZDR, zaradi česar je tožena stranka kot prevzemnik dejavnosti skladno z določbo 4. odstavka 73. člena ZDR solidarno odgovorna za tožnikove terjatve iz delovnega razmerja tudi za čas pred prenosom dejavnosti.
ZP-1 člen 22, 23, 23/3, 202, 202.č, 202.d, 202.f. Ustava RS člen 156.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Slovenije
S tem, ko zakonodajalec ni predvidel odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS, ni kršil načela enakega varstva pravic, kot to trdi pritožba. Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku to predlaga, konkretnega postopka prekiniti in zahtevati ustavno presojo. Tako ravna le tedaj, če samo podvomi, ali je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 103, 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - rok za podajo odpovedi - invalid - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka se je zaradi reorganizacije in optimizacije poslovanja ter zmanjšanja obsega naročil odločila za prenovo poslovnih procesov ter da se organizacijsko spremeni tako, da se izločijo komercialni procesi in procesi kontrole kakovosti, ki se delno prenesejo na drugo družbo. V primeru, da je tožena stranka dejavnost, v okviru katere je tožnik opravljal delo, prenesla k drugi družbi, bi tožena stranka morala tožniku omogočiti, da nadaljuje z delom pri tej družbi (delodajalcu prevzemniku) pod nespremenjenimi pogoji.
Zakon o kazenskem postopku oškodovancu ne daje možnosti pritožbe. Glede na določbo četrtega odstavka 195.b člena ZKP se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave tega ukrepa smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu, kar pomeni, da je za odreditev in podaljšanje tega ukrepa potreben predlog državnega tožilca. Glede na to, da državna tožilka na obravnavi dne 17.10.2013 podaljšanja tega ukrepa zoper obdolženca glede mladoletnih T.R. in M.R. ni predlagala, sodišče prve stopnje druge možnosti, kot da odrejeno prepoved približevanja mladoletnima T.R. in M.R. odpravi, ni imelo.
ZDR člen 5, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257, 257/3. ZJU člen 3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - opredelitev delodajalca - zagovor - rektor - univerza
Rektor univerze ima pravico odločanja o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja delavcev. Statut tožene stranke izrecno ne določa osebe, ki je pristojna za odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorja članice univerze, zato je bil rektor kot podpisnik pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pristojen tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bil rektor univerze na zagovoru tožnika izločen (in je za zagovor pooblastil prorektorja), ne pomeni, da rektor ne bi smel odločati o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odsotnost rektorja na zagovoru ni vplivala na pravico tožnika do zagovora.
Tožnik (javni uslužbenec, direktor članice univerze), ki za to, da bi članici univerze pridobil protipravno korist, ni zagotovil, da bi bili projekti, obračunani iz javnih sredstev, porabljeni namensko, čeprav je vedel, da je to dolžan storiti, kot direktor članice te univerze, pooblaščena oseba za spremljanje in nadzorovanje izvajanja revidiranih projektov ter vodja raziskovalnega projekta, ter je hotel prepovedano posledico. S tem je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - zakonske zamudne obresti
Prvostopenjska odločba o pravici in višini tožnikove starostne pokojnine je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe VDSS, s katero sta bili odločbi tožene stranke o pravici in višini tožnikove starostne pokojnine kot nezakoniti in nepravilni odpravljeni. Tožena stranka krivdo za izdajo neustrezne oziroma nepravilne odločbe ne more uspešno prevaliti na delodajalca. Sama je bila dolžna v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti sporno vprašanje glede premalo izplačanih plač. Zato so izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, za priznanje pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
Stališče sodišča prve stopnje, da zato ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot 6 mesecev od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena tako, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30 dnevnega roka od storitve prekrška, postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let.
V poglavju VI B tč. 15a Seznama, ki določa, za katera stanja je določena telesna okvara in po kakšni višini, je določena telesna okvara v višini 30 % do 40 %, v primeru hujših kontraktur štirih prstov ali petih prstov, morebiti komplicirane z ankilozo posameznih sklepov, po teži oziroma ohranjenosti globalne funkcije roke in sicer na eni roki, če pa gre za hujše kontrakture štirih ali petih prstov na vsaki roki pa za telesno okvaro v višini 50 % do 70 %. Takšno stanje pri tožniku ni podano. Na levi roki ima tožnik prizadete tri prste in na desni enega. Na podlagi takšnega stanja pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare po VI B tč. 15a, niti drugih telesnih okvar, zaradi okvare femoralnega živca, posledic opeklin in večih črevesnih resekcij, ker v Seznamu ta stanja niso opredeljena kot telesne okvare. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidnina za najmanj 50 % telesno okvaro, ni utemeljen.
pravica do pritožbe - krog pritožnikov v posebnih postopkih – sorodnik storilca – zakoniti zastopnik
V posebnih postopkih, ki zadevajo izvrševanje sankcij, velja zožen krog pritožnikov.
Krog možnih oseb, ki lahko dajo ugovor v postopku določitve uklonilnega zapora je torej zelo ozek in ne zajema tudi storilčevih sorodnikov v ravni vrsti, kot je pritožnica, ki je storilčeva hči. Ob tem je potrebno pojasniti, da je kljub njeni navedbi, da piše z očetovim dovoljenjem in v imenu očeta, ni mogoče šteti kot zakonite zastopnice, saj je pojem zakonitega zastopnika v pravu povsem nekaj drugega.
stranska intervencija – pravni interes – vsebinska zveza
Obstajati mora vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter razmerjem stranskega intervenienta in stranko, ki se ji hoče pridružiti. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo.
odložitev odločanja o upnikovem predlog za začetek stečajnega postopka - vsebinski preizkus dolžnikovega predloga
Pri odločanju o dolžnikovem predlogu za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka mora sodišče opraviti vsebinsko presojo o obstoju pogojev iz 237. člena ZFPPIPP in ne le formalne presoje predloženih listin. Zgolj formalni preizkus pogojev lahko pripelje do zlorabe navedenega instituta.
URS člen 30. ZKP 546, 546/1, 546/2, 546/3. ZPIZ-1 člen 181, 181/1.
odmera pokojnine - naknadno priznana zavarovalna doba - čas neupravičenega odvzema prostosti - zamudne obresti - odškodnina - prispevki
Na podlagi pravnomočnega sklepa o razveljavitvi sodbe vojaškega sodišča, s katero je bila tožniku odvzeta prostost, je prvi toženec (ZPIZ) skladno s prvim odstavkom 546. člena ZKP (po kateri se osebi, ki ji je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja ali ji je bila onemogočena ali odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila) tožniku vštel v pokojninsko dobo čas neupravičeno odvzete prostosti in mu za to dobo na podlagi prvega odstavka 181. člena ZPIZ-1 (po kateri se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine) povečal predčasno pokojnino od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove. Do take na novo odmerjene predčasne pokojnine pa je tožnik kot uživalec predčasne pokojnine skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPIZ-1 upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Za višjo odmero starostne pokojnine ni pravne podlage.
Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje razširil tožbo na drugo toženko (Republiko Slovenijo), tako da je od nje zahteval plačilo prispevkov za čas neupravičenega odvzema prostosti. V skladu s tretjim odstavkom 546. člena ZKP lahko oškodovanec zahteva, da sodišče splošne pristojnosti ugotovi kot zavarovalno dobo čas, ki ga je oškodovani zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubil, če zavod (prvi toženec) ne upošteva oziroma ne prizna zavarovalne dobe. Le v takem primeru se tožba vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe, in zoper Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je čas neupravičenega odvzema prostosti prvi toženec kot zavarovalno dobo tožniku vštel v pokojninsko dobo. Zato po navedeni določbi ni izpolnjen pogoj za vložitev tožbe zoper prvega toženca in drugo toženko pred sodiščem splošne pristojnosti.
ZDR člen 43, 184. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 132, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - protipravno ravnanje - izvajalec del - delodajalec
Tožnik je pri opravljanju dela na gradbišču padel v 2 m globok jašek in se poškodoval. Tožena stranka je le zagotavljala delavce drugemu podjetju, ki je bilo sicer glavni izvajalec gradbenih del, pri čemer so le oni organizirali delo, odrejali delo in naloge posameznim izvajalcem, izvajali izključno kontrolo in izvajali nadzor nad izvajanjem gradbenega projekta. Toženi stranki zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je svojega delavca napotila na delo k drugemu podjetju, ki je bilo izključni nosilec projekta, tožena stranka pa le podizvajalec. Zgolj dejstvo, ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, ne pomeni, da je tožena stranka kot njegov delodajalec odškodninsko odgovorna po pravilih civilnega prava, odškodninsko bi bilo odgovorno kvečjemu drugo podjetje, ki je bilo glavni izvajalec, ki je izključno organiziral delo, odrejal dela in naloge ter zagotavljal izključni nadzor nad izvajanjem dela. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, naperjen zoper delodajalca, ni utemeljen.
Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. S podpisom te pogodbe ni ohranil pravic, ki jih pridobi pri prejšnjem delodajalcu. Kontinuiteta delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu ni podana. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe tožnikovega prejšnjega delodajalca. Gre za dva različna pravna subjekta, ki samostojno poslujeta na istem naslovu. Dejstvo, da je direktor obeh družb ista oseba, ne izkazuje kontinuitete delovnega razmerja.
Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju 4 leta in 7 mesecev. Ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, je upravičen do odpravnine, skladno s 109. členom ZDR. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ob upoštevanju 1/5 od te osnove in število let delovne dobe (4 leta) mu pripada odpravnina v višini, ki mu jo je tožena stranka že izplačala. Ker med toženo stranko in tožnikovim prejšnjim delodajalcem ni podana kontinuiteta delovnega razmerja, zahtevek tožnika za plačilo višje odpravnine, ni utemeljen.