Ker pritožba ni navedla, kako je lahko opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca nepotrebna (ob ugotovljenem dogovoru, da se od obveznosti tožene stranke zaradi prenehanja pogodbe odšteje vrednost kupnine, torej vrednost, ki je dosežena ob prodaji vozila, in ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni mogoče očitati pasivnosti pri prodajanju vozila).
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - zakonske zamudne obresti
Prvostopenjska odločba o pravici in višini tožnikove starostne pokojnine je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe VDSS, s katero sta bili odločbi tožene stranke o pravici in višini tožnikove starostne pokojnine kot nezakoniti in nepravilni odpravljeni. Tožena stranka krivdo za izdajo neustrezne oziroma nepravilne odločbe ne more uspešno prevaliti na delodajalca. Sama je bila dolžna v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti sporno vprašanje glede premalo izplačanih plač. Zato so izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, za priznanje pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
stranska intervencija – pravni interes – vsebinska zveza
Obstajati mora vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter razmerjem stranskega intervenienta in stranko, ki se ji hoče pridružiti. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo.
URS člen 30. ZKP 546, 546/1, 546/2, 546/3. ZPIZ-1 člen 181, 181/1.
odmera pokojnine - naknadno priznana zavarovalna doba - čas neupravičenega odvzema prostosti - zamudne obresti - odškodnina - prispevki
Na podlagi pravnomočnega sklepa o razveljavitvi sodbe vojaškega sodišča, s katero je bila tožniku odvzeta prostost, je prvi toženec (ZPIZ) skladno s prvim odstavkom 546. člena ZKP (po kateri se osebi, ki ji je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja ali ji je bila onemogočena ali odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila) tožniku vštel v pokojninsko dobo čas neupravičeno odvzete prostosti in mu za to dobo na podlagi prvega odstavka 181. člena ZPIZ-1 (po kateri se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine) povečal predčasno pokojnino od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove. Do take na novo odmerjene predčasne pokojnine pa je tožnik kot uživalec predčasne pokojnine skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPIZ-1 upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Za višjo odmero starostne pokojnine ni pravne podlage.
Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje razširil tožbo na drugo toženko (Republiko Slovenijo), tako da je od nje zahteval plačilo prispevkov za čas neupravičenega odvzema prostosti. V skladu s tretjim odstavkom 546. člena ZKP lahko oškodovanec zahteva, da sodišče splošne pristojnosti ugotovi kot zavarovalno dobo čas, ki ga je oškodovani zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubil, če zavod (prvi toženec) ne upošteva oziroma ne prizna zavarovalne dobe. Le v takem primeru se tožba vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe, in zoper Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je čas neupravičenega odvzema prostosti prvi toženec kot zavarovalno dobo tožniku vštel v pokojninsko dobo. Zato po navedeni določbi ni izpolnjen pogoj za vložitev tožbe zoper prvega toženca in drugo toženko pred sodiščem splošne pristojnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (voznik tovornjaka) po vožnji, ki jo je opravil, delodajalcu oziroma odgovorni osebi ni prijavil poškodbe zgornjega desnega dela kabine tovornjaka in je zaradi tega nastala škoda, ker vozilo ni bilo popravljeno v času, ko se je nahajalo na rednem servisu, temveč ga je tožena stranka morala ponovno odpeljati na servis in je v tem času vozilo stalo. Opustitev obveščanja delodajalca o poškodbi vozila in posledice te opustitve je v celoti možno subsumirati pod abstraktni opis hujše kršitve določila iz pogodbe o zaposlitvi, po katerem je med hujše kršitve (pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) šteje opustitev prijave poškodbe oziroma okvare delovnega sredstva odgovornemu delavcu oziroma službi, če je zaradi te opustitve nastala škoda. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zastaranje
V obravnavani zadevi je škoda tožnici nastala, ko se je poškodovala pri usposabljanju pri toženi stranki, zato bi morala tožbo vložiti v okviru objektivnega zastaralnega roka petih let, ki je začel teči s samim nastankom škode. Ker tega ni storila, je potrebno, glede na podan ugovor tožene stranke o poteku petletnega zastaralnega roka, tožničin zahtevek na plačilo odškodnine zavrniti.
odložitev odločanja o upnikovem predlog za začetek stečajnega postopka - vsebinski preizkus dolžnikovega predloga
Pri odločanju o dolžnikovem predlogu za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka mora sodišče opraviti vsebinsko presojo o obstoju pogojev iz 237. člena ZFPPIPP in ne le formalne presoje predloženih listin. Zgolj formalni preizkus pogojev lahko pripelje do zlorabe navedenega instituta.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka se je odločila, da se izvede prestrukturiranje, reorganizacija in racionalizacije poslovanja zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja in sicer z reorganizacijo in zmanjšanjem večjega števila zaposlenih skladno s programom presežnih delavcev. V ta namen je ukinila tudi tožnikovo delovno mesto delovodja strojne delavnice. Del opravil, ki so še ostala, je prerazporedila med druge delavce, kar je posledica racionalizacije poslovanje v smislu zmanjšanja stroškov. Potreba po tožnikovem delu, delovodje strojne delavnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je zaradi ukinitve tega delovnega mesta prenehala, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Ni nična določba pogodbe o izobraževanju, po kateri mora tožena stranka v primeru, da ne zaključi izobraževanja v roku, povrniti nadomestila plač za čas trajanja izobraževanja. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter po vsebini, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bilo dogovorjeno, pravo varuje pogodbi zvesto stranko.
Tožena stranka je prostovoljno sklenila pogodbo o izobraževanju, kjer je bilo jasno določen čas izpolnitve obveznosti ter posledice nedokončanja študija 1. letnika v dogovorjenem roku. Volja strank je bila jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava (9. člen OZ), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti. Ker tožena stranka dogovorjene obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je tožeči stranki dolžna vrniti stroške izobraževanja.
Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. S podpisom te pogodbe ni ohranil pravic, ki jih pridobi pri prejšnjem delodajalcu. Kontinuiteta delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu ni podana. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe tožnikovega prejšnjega delodajalca. Gre za dva različna pravna subjekta, ki samostojno poslujeta na istem naslovu. Dejstvo, da je direktor obeh družb ista oseba, ne izkazuje kontinuitete delovnega razmerja.
Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju 4 leta in 7 mesecev. Ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, je upravičen do odpravnine, skladno s 109. členom ZDR. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ob upoštevanju 1/5 od te osnove in število let delovne dobe (4 leta) mu pripada odpravnina v višini, ki mu jo je tožena stranka že izplačala. Ker med toženo stranko in tožnikovim prejšnjim delodajalcem ni podana kontinuiteta delovnega razmerja, zahtevek tožnika za plačilo višje odpravnine, ni utemeljen.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - pridobitev pravice - izplačevanje invalidske pokojnine - priznanje pravice
Tožnica ima znake osebnostne motenosti, zaradi česar je njena komunikacija z drugimi osebami hudo ovirana. Njeno neustrezno funkcioniranje v smislu konfliktnosti, netolerantnosti do drugih in elementov agresivnosti ji onemogoča, da bi opravljala enostavna dela v skupini, dela pod nadzorom oz. delo, vodeno po tretji osebi. Zaradi slabe kontrole realnosti ni in ne bo več sposobna za sodelovanje v organiziranem delu. Tožnica za kakršnokoli pridobitno delo ni sposobna, saj njenih zdravstvenih težav ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Kot vzrok nastanka invalidnosti je sodna izvedenka določila osebnostno motnjo (socialna fobija), anksiozno-depresivno motnjo ter organske motnje v delovanju možganov. Glede na navedeno je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti, zato je tožničin zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.
Sklepanje glede presoje izvedenih dokazov mora sodišče argumentirano obrazložiti. Le na takšen način je upravičencem do pravnega sredstva omogočeno učinkovito izvrševanje te pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.
zamudna sodba - odpravnina - odgovor na tožbo - poziv
Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odpravnine, plač, regresa za letni dopust in prispevkov. Sodišče prve stopnje je toženi stranki poslalo poziv, naj odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, pri čemer je toženo stranko tudi izrecno opozorilo na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila (318. člen ZPP). Tožena stranka je zoper poziv na odgovor podala pritožbo. ZPP ne predvideva pritožbe zoper poziv na odgovor, tako da tožena stranka ni mogla podati pritožbe zoper poziv in tudi sodišče ni moglo odločati o takšni pritožbi, pač pa je bila tožena stranka dolžna odgovoriti na tožbo v roku 30 dni. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v skladu s pozivom sodišča, je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe.
ZDR člen 43, 184. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 132, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - protipravno ravnanje - izvajalec del - delodajalec
Tožnik je pri opravljanju dela na gradbišču padel v 2 m globok jašek in se poškodoval. Tožena stranka je le zagotavljala delavce drugemu podjetju, ki je bilo sicer glavni izvajalec gradbenih del, pri čemer so le oni organizirali delo, odrejali delo in naloge posameznim izvajalcem, izvajali izključno kontrolo in izvajali nadzor nad izvajanjem gradbenega projekta. Toženi stranki zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je svojega delavca napotila na delo k drugemu podjetju, ki je bilo izključni nosilec projekta, tožena stranka pa le podizvajalec. Zgolj dejstvo, ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, ne pomeni, da je tožena stranka kot njegov delodajalec odškodninsko odgovorna po pravilih civilnega prava, odškodninsko bi bilo odgovorno kvečjemu drugo podjetje, ki je bilo glavni izvajalec, ki je izključno organiziral delo, odrejal dela in naloge ter zagotavljal izključni nadzor nad izvajanjem dela. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, naperjen zoper delodajalca, ni utemeljen.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - vložitev pritožbe - pravna oseba - zadostna skrbnost
Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena. Stranka (dolžnik, ki je pravna oseba) pa nosi breme krivde svojega zakonitega zastopnika, kot tudi breme krivde osebe, ki je k dolžniku občasno prihajala na delo.
čisti dobiček – bilančni dobiček – delež družbenikov pri bilančnem dobičku – izpodbijanje skupščinskega sklepa – udeležba poslovodje na dobičku v večjem deležu – družbena pogodba
Zakon določa vrstni red uporabe čistega dobička, ki ga družba izkaže v poslovnem letu. Ta vrstni red je določen kogentno in ga skupščina družbenikov s sklepom (oziroma drugačno statutarno oziroma družbeno ureditvijo) ne more spremeniti. Bistvo spoštovanja tega vrstnega reda je v tem, da je treba iz čistega dobička poslovnega leta najprej pokriti izgubo iz prejšnjih let. Prav tako mora družba oblikovati zakonske rezerve po četrtem odstavku 64. člena ZGD-1, oziroma mora oblikovati rezerve za lastne deleže po petem odstavku 64. člena ZGD-1, pa tudi statutarne rezerve v primeru iz sedmega odstavka 64. člena ZGD-1, kar pomeni, da je treba takšno uporabo dobička upoštevati že pri sestavi letnega poročila. Kar od čistega dobička nato ostane, je pri družbi z omejeno odgovornostjo bilančni dobiček, pri čemer imajo družbeniki pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kolikor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače (prvi odstavek 494. člena ZGD-1).
Ker obdolžencu vabilo na narok za zaslišanje (opremljeno z žigom sodišča in podpisom pristojne sodne osebe) sploh ni bilo odpravljeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012 in določb ZOPRZUJF je toženec z odločbo odločil o višini tožnikove starostne pokojnine na dan učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS in naprej. Hkrati je v skladu z določbo ZOPRZUJF določil še višino razlike za nazaj ter način in tudi rok izplačila posameznega zneska oziroma obroka. Na takšen način se je pravnomočno uredilo sporno razmerje med strankama, saj je navedena odločba toženca postala pravnomočna. Ne glede na to, da formalno predhodno izdani izpodbijani odločbi toženca glede starostne pokojnine nista bili odpravljeni, ju je navedena (pravnomočna) odločba toženca nadomestila in za tožnika ne moreta imeti nobenih (negativnih) pravnih posledic več. Tožnik si na podlagi izpodbijanih odločb zato tudi ne more svojega pravnega položaja več izboljšati, saj ne more pridobiti več (in drugače) kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Ker tožnik tako nima več pravnega interesa za vodenje tega spora, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči.
Izjava o premoženjskem stanju res ni le dokaz, ampak predstavlja tudi del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse.
Stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da tega premoženja ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse ter zakaj ne.