Sklepanje glede presoje izvedenih dokazov mora sodišče argumentirano obrazložiti. Le na takšen način je upravičencem do pravnega sredstva omogočeno učinkovito izvrševanje te pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.
Podpis pritožnika je obvezna sestavina pritožbe. Pritožba brez podpisa je nepopolna in jo sodišče zavrže. V postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Za podpis namreč zadošča, da je na pritožbi odtisnjen žig odvetnika tožene stranke, ampak bi moral pooblaščenec pritožbo tudi lastnoročno podpisati.
nadomestilo za čas čakanja - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti – zakonske zamudne obresti - neprerekana dejstva
V tem socialnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo v višini zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi mu nastala zato, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, poleg tega pa mu ni pravočasno izplačala niti letnega dodatka. Ker je tožena stranka odškodninsko terjatev po temelju izrecno priznala (priznala je torej odgovornost za nastalo škodo) in sicer tako iz naslova nepravočasnega plačila zneskov nadomestila za čas čakanja na zaposlitev kot iz naslova nepravočasnega plačila zneskov letnega dodatka, bi moralo sodišče prve stopnje odškodninskemu zahtevku tožnika iz obeh naslovov po temelju ugoditi.
zamudna sodba - odpravnina - odgovor na tožbo - poziv
Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odpravnine, plač, regresa za letni dopust in prispevkov. Sodišče prve stopnje je toženi stranki poslalo poziv, naj odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, pri čemer je toženo stranko tudi izrecno opozorilo na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila (318. člen ZPP). Tožena stranka je zoper poziv na odgovor podala pritožbo. ZPP ne predvideva pritožbe zoper poziv na odgovor, tako da tožena stranka ni mogla podati pritožbe zoper poziv in tudi sodišče ni moglo odločati o takšni pritožbi, pač pa je bila tožena stranka dolžna odgovoriti na tožbo v roku 30 dni. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v skladu s pozivom sodišča, je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe.
ZDR člen 4, 11, 11/1, 11/2, 16, 20, 75. ZObr člen 88, 88/1. ZJU člen 5, 5/1.
obstoj delovnega razmerja – javni uslužbenci - elementi delovnega razmerja
Kljub temu, da je tožnica pri toženi stranki v spornem obdobju opravljala delo na podlagi pogodb o delu, se šteje da je imela s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. ZDR namreč v 2. odstavku 11. člena, ki se za presojo obravnavanega spornega razmerja uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 88. člena ZObr in 1. odstavka 5. člena ZJU, prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, pa lahko preneha le na načine, ki jih določa ZDR v 75. členu, zato je tožnici delovno razmerje z iztekom zadnje pogodbe o delu prenehalo nezakonito.
Za tožnico je veljala enaka ureditev kot za ostale zaposlene. Svojo odsotnost je morala javiti, čeprav zaradi dela po pogodbi o delu ni mogla koristiti niti bolniškega staleža niti letnega dopusta z vsemi pravicami kot so jih imeli ostali pri toženi stranki zaposleni delavci in za odsotnost tudi ni prejemala nadomestila. Za vsako odsotnost se je s toženo stranko dogovarjala, zato ni pomembno, ali je bila odsotna zaradi bolezni, dopusta ali iz kakšnega drugega razloga. Tožnica torej ni mogla prosto razpolagati z delovnimi dnevi in delovnim časom, saj je morala pridobiti za odsotnost (razen za odsotnost zaradi bolezni) dovoljenje tožene stranke, za odsotnost zaradi letnega dopusta pa si je morala zagotoviti tudi nadomeščanje. Tako je bilo razmerje med njo in toženo stranko dejansko razmerje delavec - delodajalec.
URS člen 30. ZKP 546, 546/1, 546/2, 546/3. ZPIZ-1 člen 181, 181/1.
odmera pokojnine - naknadno priznana zavarovalna doba - čas neupravičenega odvzema prostosti - zamudne obresti - odškodnina - prispevki
Na podlagi pravnomočnega sklepa o razveljavitvi sodbe vojaškega sodišča, s katero je bila tožniku odvzeta prostost, je prvi toženec (ZPIZ) skladno s prvim odstavkom 546. člena ZKP (po kateri se osebi, ki ji je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja ali ji je bila onemogočena ali odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila) tožniku vštel v pokojninsko dobo čas neupravičeno odvzete prostosti in mu za to dobo na podlagi prvega odstavka 181. člena ZPIZ-1 (po kateri se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine) povečal predčasno pokojnino od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove. Do take na novo odmerjene predčasne pokojnine pa je tožnik kot uživalec predčasne pokojnine skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPIZ-1 upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Za višjo odmero starostne pokojnine ni pravne podlage.
Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje razširil tožbo na drugo toženko (Republiko Slovenijo), tako da je od nje zahteval plačilo prispevkov za čas neupravičenega odvzema prostosti. V skladu s tretjim odstavkom 546. člena ZKP lahko oškodovanec zahteva, da sodišče splošne pristojnosti ugotovi kot zavarovalno dobo čas, ki ga je oškodovani zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubil, če zavod (prvi toženec) ne upošteva oziroma ne prizna zavarovalne dobe. Le v takem primeru se tožba vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe, in zoper Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je čas neupravičenega odvzema prostosti prvi toženec kot zavarovalno dobo tožniku vštel v pokojninsko dobo. Zato po navedeni določbi ni izpolnjen pogoj za vložitev tožbe zoper prvega toženca in drugo toženko pred sodiščem splošne pristojnosti.
ZDR člen 43, 184. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 132, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - protipravno ravnanje - izvajalec del - delodajalec
Tožnik je pri opravljanju dela na gradbišču padel v 2 m globok jašek in se poškodoval. Tožena stranka je le zagotavljala delavce drugemu podjetju, ki je bilo sicer glavni izvajalec gradbenih del, pri čemer so le oni organizirali delo, odrejali delo in naloge posameznim izvajalcem, izvajali izključno kontrolo in izvajali nadzor nad izvajanjem gradbenega projekta. Toženi stranki zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je svojega delavca napotila na delo k drugemu podjetju, ki je bilo izključni nosilec projekta, tožena stranka pa le podizvajalec. Zgolj dejstvo, ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, ne pomeni, da je tožena stranka kot njegov delodajalec odškodninsko odgovorna po pravilih civilnega prava, odškodninsko bi bilo odgovorno kvečjemu drugo podjetje, ki je bilo glavni izvajalec, ki je izključno organiziral delo, odrejal dela in naloge ter zagotavljal izključni nadzor nad izvajanjem dela. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, naperjen zoper delodajalca, ni utemeljen.
V poglavju VI B tč. 15a Seznama, ki določa, za katera stanja je določena telesna okvara in po kakšni višini, je določena telesna okvara v višini 30 % do 40 %, v primeru hujših kontraktur štirih prstov ali petih prstov, morebiti komplicirane z ankilozo posameznih sklepov, po teži oziroma ohranjenosti globalne funkcije roke in sicer na eni roki, če pa gre za hujše kontrakture štirih ali petih prstov na vsaki roki pa za telesno okvaro v višini 50 % do 70 %. Takšno stanje pri tožniku ni podano. Na levi roki ima tožnik prizadete tri prste in na desni enega. Na podlagi takšnega stanja pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare po VI B tč. 15a, niti drugih telesnih okvar, zaradi okvare femoralnega živca, posledic opeklin in večih črevesnih resekcij, ker v Seznamu ta stanja niso opredeljena kot telesne okvare. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidnina za najmanj 50 % telesno okvaro, ni utemeljen.
Stališče sodišča prve stopnje, da zato ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot 6 mesecev od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena tako, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30 dnevnega roka od storitve prekrška, postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let.
ZPP člen 318, 318/1. ZFPPIPP člen 442, 442/6, 496. ZPUOOD člen 18.
zamudna sodba - plača - aktivni družbenik - izbris družbe iz sodnega registra - sklepčnost - spregled pravne osebnosti
Po 18. 11. 2011 (dan uveljavitve 18. člena ZPUOOD) ne velja več določba 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP o solidarni odgovornosti aktivnih družbenikov za izpolnitev obveznosti, ki jih je imela izbrisana družba ob njenem prenehanju po 441. členu ZFPPIPP. Tožnik je tožbo najprej vložil zoper družbo, po njenem izbrisu iz sodnega registra pa je predlagal, da se postopek nadaljuje zoper toženo stranko, pri čemer je svoj zahtevek utemeljil izključno z navedbami, da je tožena stranka aktivni družbenik, ki je imela možnost vplivati na poslovanje izbrisane družbe, pa kljub temu ni opravila finančnega prestrukturiranja niti predlagala uvedbe stečajnega postopka. Sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije je bil sprejet po 17. 11. 2011, ko sta prenehali veljati določba 6. in 7. odstavka 442. člena ZFPPIPP. Navedeno pomeni, da iz tožbenih navedb o tem, da je tožena stranka aktivni družbenik izbrisane družbe, ne izhaja vtoževana posledica, to je, da je tožena stranka dolžna plačati obveznosti, ki jih je izbrisana družba imela do tožnika. Zato je sodišče prve stopnje ob zmotni uporabi materialnega prava (oprlo se je na določbe ZFPPIPP, ki v tem primeru ne pridejo v poštev) izdalo zamudno sodbo, čeprav bi moralo tožeči stranki naložiti, da odpravi nesklepčnost tožbe.
V skladu s 1. členom 442. člena ZFPPIPP izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe, da plačilo svoje terjatve zahteva od osebno odgovornih družbenikov ali od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti.
Ni nična določba pogodbe o izobraževanju, po kateri mora tožena stranka v primeru, da ne zaključi izobraževanja v roku, povrniti nadomestila plač za čas trajanja izobraževanja. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter po vsebini, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bilo dogovorjeno, pravo varuje pogodbi zvesto stranko.
Tožena stranka je prostovoljno sklenila pogodbo o izobraževanju, kjer je bilo jasno določen čas izpolnitve obveznosti ter posledice nedokončanja študija 1. letnika v dogovorjenem roku. Volja strank je bila jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava (9. člen OZ), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti. Ker tožena stranka dogovorjene obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je tožeči stranki dolžna vrniti stroške izobraževanja.
invalid II. kategorije - nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - odmera - višina priznanega zneska nadomestila
Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.
Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012 in določb ZOPRZUJF je toženec z odločbo odločil o višini tožnikove starostne pokojnine na dan učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS in naprej. Hkrati je v skladu z določbo ZOPRZUJF določil še višino razlike za nazaj ter način in tudi rok izplačila posameznega zneska oziroma obroka. Na takšen način se je pravnomočno uredilo sporno razmerje med strankama, saj je navedena odločba toženca postala pravnomočna. Ne glede na to, da formalno predhodno izdani izpodbijani odločbi toženca glede starostne pokojnine nista bili odpravljeni, ju je navedena (pravnomočna) odločba toženca nadomestila in za tožnika ne moreta imeti nobenih (negativnih) pravnih posledic več. Tožnik si na podlagi izpodbijanih odločb zato tudi ne more svojega pravnega položaja več izboljšati, saj ne more pridobiti več (in drugače) kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Ker tožnik tako nima več pravnega interesa za vodenje tega spora, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - pridobitev pravice - izplačevanje invalidske pokojnine - priznanje pravice
Tožnica ima znake osebnostne motenosti, zaradi česar je njena komunikacija z drugimi osebami hudo ovirana. Njeno neustrezno funkcioniranje v smislu konfliktnosti, netolerantnosti do drugih in elementov agresivnosti ji onemogoča, da bi opravljala enostavna dela v skupini, dela pod nadzorom oz. delo, vodeno po tretji osebi. Zaradi slabe kontrole realnosti ni in ne bo več sposobna za sodelovanje v organiziranem delu. Tožnica za kakršnokoli pridobitno delo ni sposobna, saj njenih zdravstvenih težav ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Kot vzrok nastanka invalidnosti je sodna izvedenka določila osebnostno motnjo (socialna fobija), anksiozno-depresivno motnjo ter organske motnje v delovanju možganov. Glede na navedeno je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti, zato je tožničin zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.
čisti dobiček – bilančni dobiček – delež družbenikov pri bilančnem dobičku – izpodbijanje skupščinskega sklepa – udeležba poslovodje na dobičku v večjem deležu – družbena pogodba
Zakon določa vrstni red uporabe čistega dobička, ki ga družba izkaže v poslovnem letu. Ta vrstni red je določen kogentno in ga skupščina družbenikov s sklepom (oziroma drugačno statutarno oziroma družbeno ureditvijo) ne more spremeniti. Bistvo spoštovanja tega vrstnega reda je v tem, da je treba iz čistega dobička poslovnega leta najprej pokriti izgubo iz prejšnjih let. Prav tako mora družba oblikovati zakonske rezerve po četrtem odstavku 64. člena ZGD-1, oziroma mora oblikovati rezerve za lastne deleže po petem odstavku 64. člena ZGD-1, pa tudi statutarne rezerve v primeru iz sedmega odstavka 64. člena ZGD-1, kar pomeni, da je treba takšno uporabo dobička upoštevati že pri sestavi letnega poročila. Kar od čistega dobička nato ostane, je pri družbi z omejeno odgovornostjo bilančni dobiček, pri čemer imajo družbeniki pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kolikor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače (prvi odstavek 494. člena ZGD-1).
Izjava o premoženjskem stanju res ni le dokaz, ampak predstavlja tudi del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse.
Stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da tega premoženja ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse ter zakaj ne.
pravočasnost pritožbe – oddaja priporočene pošiljke – napaka poštnega delavca – dan oddaje na pošto
Če je bila pošiljka oddana kot priporočena, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču in nadaljnja napaka poštnega delavca ne more iti v breme stranke.
podjemna pogodba – zahtevek podizvajalca proti investitorju – odgovornost investitorja za plačilo del – plačilo del izvajalcu - obstoj terjatve
Določba 631. člena OZ omogoča neposreden zahtevek podizvajalca (sodelavca) do investitorja (naročnika) le v primeru, kadar investitor še ni poravnal svoje obveznosti izvajalcu (podjemniku), torej kadar terjatev izvajalca do investitorja še obstaja. Ker je s plačilom izvajalcu terjatev slednjega prenehala, navedena določba tožbenega zahtevka ne more utemeljevati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka se je odločila, da se izvede prestrukturiranje, reorganizacija in racionalizacije poslovanja zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja in sicer z reorganizacijo in zmanjšanjem večjega števila zaposlenih skladno s programom presežnih delavcev. V ta namen je ukinila tudi tožnikovo delovno mesto delovodja strojne delavnice. Del opravil, ki so še ostala, je prerazporedila med druge delavce, kar je posledica racionalizacije poslovanje v smislu zmanjšanja stroškov. Potreba po tožnikovem delu, delovodje strojne delavnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je zaradi ukinitve tega delovnega mesta prenehala, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079121
ZASP člen 59. ZPP člen 212, 214, 226, 286b, 339, 339/1.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic – materialna avtorska pravica – – glasbena dela - trditveno in dokazno breme – neprerekana dejstva – listine v tujem jeziku
Ker izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice, zatrjuje tožena stranka, je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstoja.