kolektivni delovni spor - ustavitev postopka - umik predloga - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški
Upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti dejstvo, da je bilo že pred vložitvijo predloga v podobnih kolektivnih sporih, ki so jih sprožili sindikati, že odločeno v korist predlagateljev, v teh zadevah pa so bila zavzeta stališča do spornih pravnih vprašanj v zvezi s pravico do regresa za leto 2012, je potrebno šteti, da ne gre za zahtevnejšo zadevo, za katero bi bilo mogoče priznati predlagatelju višjo nagrado od minimalne po tar. št. 3420 ZOdvT.
Tožena stranka tožniku v določenem obdobju ni v celoti izplačala plače. V skladu z določbo 42. člena ZDR je tožena stranka dolžna iz naslova premalo izplačanih plač tožniku izplačati razliko oziroma plačo ter prispevke in davke od plače.
Tožena stranka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločala, saj je delovno razmerje tožniku prenehalo neposredno na podlagi 68. člena ZPol zaradi obsodbe na eno leto zapora. Toženi stranki torej ni bilo potrebno izdati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pooblaščena pa je bila, da izda ugotovitveni sklep, na podlagi katerega se določi datum prenehanja delovnega razmerja.
65. člen ZPol določa, da se za delavce Policije uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni določeno drugače. V 2. odstavku 68. člena ZPol je določeno, da delavcu policije preneha delovno razmerje z dnem, ko generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Roka za izdajo takega sklepa ZPol ne določa. Navedena določba ZPol je glede na določbe o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ZDR in ZJU specialna in se zaradi tega uporablja prednostno.
odpravnina - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi
Tožnici je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke ponujena nova, neustrezna zaposlitev, zato je upravičena do sorazmernega dela odpravnine v skladu z določbo 4. odstavka 90. člena ZDR.
ZIZ člen 71, 71/1, 71/2, 73, 73/1, 73/2, 225, 225/4. ZPP člen 319, 319/1.
odlog izvršbe na predlog tretjega - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - nadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug - odlog izvršbe na predlog dolžnika - nenadomestljiva škoda
Sredstvo izvršbe je pri nedenarnih terjatvah določeno z vrsto in vsebino nedenarne terjatve, ki jo upnik uveljavlja, in je za nadomestna dejanja opredeljeno v 225. členu ZIZ.. Neposrednega predmeta izvršbe v tem primeru ni, lahko pa posredno pride do izvršbe na subsidiarnih predmetih, kadar dolžnik zneska za opravo nadomestnega dejanja ne založi prostovoljno in upnik predlaga izvršbo za izterjavo te denarne terjatve z ustreznimi sredstvi izvršbe. Nepremičnine, na katerih tretji zatrjuje (pričakovano) lastninsko pravico, v tej fazi ne predstavljajo predmeta izvršbe v tem izvršilnem postopku, zato tudi predlogu tretjega za odlog izvršbe zaradi dosege nadomestnega dejanja ni mogoče ugoditi.
nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda je lahko le tista škoda, ki presega škodo, zajeto v realizaciji izvršbe, saj vsaka prisilna izterjava predstavlja za dolžnika določeno škodo, ki je neposredna posledica izvršbe. Škoda, ki bi dolžnici nastala z izvršitvijo dolžničine obveznosti po izvršilnem naslovu, zato ne more predstavljati podlage za odlog izvršbe, katere namen je ravno v izterjavi te dolžničine obveznosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranke je tožniku (vozniku avtobusa) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. čl. ZDR. Očitala mu je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dvema potnikoma izdal vozovnici za 1,30 EUR, od potnikov pa je pobral voznino v znesku dvakrat po 2,30 EUR. Potnici tožniku nista plačali vsaka po 2,30 EUR, temveč vsaka po 1,30 EUR, zato očitana kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tožniku ni dokazana. Ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost
Do škodnega dogodka je prišlo, ko se je tožnica namenila odnesti razrezane železne profile do drugega stroja in je mimo pripeljala sodelavka z viličarjem, ki je prevažala paleto z naloženimi kovinskimi ploščami. Plošče so zdrsnile s palete in tožnici padle na obe nogi v višini goleni. Plošče na paleti niso bile povezane, temveč so bile zgolj naložene. Tožničina sodelavka je morala viličar voziti vzvratno, ker ni bilo dovolj prostora, da bi bilo mogoče viličar po prevzemu tovora obrniti. Druga toženka (tožničin delodajalec) je opustila potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti na delu. Tožnici ni omogočila varnih pogojev dela, s tem ko ni organizirala delovnega procesa tako, da bi bile kovinske plošče, naložene na paleto, ustrezno pritrjene in zavarovane, kar bi preprečilo njihov zdrs in da delavki, ki je vozila viličar, ne bi bilo potrebno voziti vzvratno, temveč bi se lahko obrnila in vozila naprej, kar bi ji zagotovilo ustrezno preglednost in varno vožnjo glede na delavce, ki so v isti hali delali in se gibali. Opustitev omenjenih varnostnih ukrepov tako predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je druga toženka krivdno odgovorna.
odškodninska odgovornost delavca - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - premoženjska škoda
V tem sporu tožeča stranka (delodajalec) od toženke (poslovodkinje) zahteva povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi toženkine nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je morala tožeča stranka zaradi toženkinega nenadnega odhoda ostalim zaposlenim odrediti nadurno delo. Odgovornost toženke za opravljene nadure ostalih zaposlenih pri tožeči stranki ni podana, ker ni dokazano, da so bile nadure dejansko opravljene. Tudi sicer toženka ne more nositi posledic (slabe) organizacije poslovanja tožeče stranke, saj bi ta kot večji gospodarski subjekt z več poslovalnicami morala predvideti možnost odsotnosti poslovodje. Podana pa je toženkina odškodninska odgovornost za premoženjsko škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi inventurnega primanjkljaja in kala ter zaradi preteklih rokov uporabe blaga. Ta škoda je namreč tožeči stranki nastala, ker toženka ni izvajala svojih dolžnosti iz delovnega razmerja, ki jih je prevzela kot poslovodkinja.
Ker je tožnica umaknila tožbo in ta umik ni bil posledica izpolnitve zahtevka, mora nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Posebne okoliščine primera (smrt nadrejene delavke) ne narekujejo odstopa od načela povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe iz 158. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi kršitve načela enakopravnosti pri zaposlovanju. Zato ne gre za spor o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, v katerem delavcu ni potrebno plačati takse. Po 105.a členu ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe in ker je tožnik ni plačal, ga je sodišče s plačilnim nalogom pozvalo k plačilu.
Ker je tožnik v tožbi s primarnim zahtevkom zahteval ponovitev izbirnega postopka kot neizbrani kandidat na razpisu za prosto delovno mesto pri toženi stranki, s podrednim zahtevkom pa plačilo odškodnine, je potrebno takso odmeriti glede na primarni tožbeni zahtevek, ki ni premoženjske narave, v višini 41,00 EUR po tar. št. 2211 ZST-1.
Četrti odstavek 343. člena ZPP določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker tožnik v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanje postopka, stroške postopka pa je v skladu z določbo 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožniku. Tožena stranka je torej v tem delovnem sporu v celoti uspela, zato ni podan pravni interes za vložitev pritožbe, kar glede na določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP pomeni, da je njegova pritožba nedovoljena. Iz tega razloga je bilo potrebno glede na 352. člen ZPP pritožbo s sklepom zavreči.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 209, 235.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je tožnici (javni uslužbenki, ki je opravljala delo administratorke na policijski upravi) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala kazniva dejanja poneverbe, neupravičene uporabe tujega premoženja ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin. V ravnanju tožnice niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj. Tožnica gotovine, ki jo je prejela od zaračunljivih tiskovin, ni sprotno odvajala, temveč z veliko zamudo. V postopku tudi ni bilo dokazano, da bi tožnica neupravičeno uporabila denar tožene stranke, niti da bi ponarejala mesečna poročila. Zato ni podan odpovedni razlog iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZIZ člen 34, 55, 55/1, 101, 102, 137. --------------------- Op. št. (1): Dolžnik je bil na vsebino ugovora, kot jo zahteva zakon za obrazložen ugovor, opozorjen v pravnem pouku sklepa o dovolitvi izvršbe na novo sredstvo izvršbe.
ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlogi - prejemki, izvzeti iz izvršbe
Zoper sklep, s katerim sodišče med izvršilnim postopkom na predlog upnika skladno s 34. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) spremeni sklep o izvršbi tako, da dovoli izvršbo na novo izvršilno sredstvo in s tem tudi predmet izvršbe, ima dolžnik pravico do ugovora z omejitvijo ugovornih razlogov zgolj na novo izvršilno sredstvo ali predmet izvršbe (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1996), pri čemer mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev odpovedi
Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. 30-dnevni rok za vložitev tožbe prične teči prvi naslednji dan po vročitvi odpovedi, če pa odpoved delavcu ni vročena, pa prvi naslednji dan od takrat, ko je delavec izvedel za kršitev pravice.
Iz tožbenih navedb tožnice oziroma iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali je bil tožnici sklep o odpovedi delovnega razmerja vročen, oziroma kdaj ji je bil vročen, niti kdaj je za kršitev svoje pravice izvedela. V spisu se nahaja vloga tožene stranke, iz katere izhaja, da tožena stranka ni uspela najti poštnega potrdila o oddaji pošiljke s "sklepom o odpovedi delovnega razmerja" in da zato predlaga poizvedbe na pošti o tem, če je tožena stranka na naslov tožnice posredovala priporočeno pošiljko, ker naj bi bil to edini način, da se pribavi dokaz o oddani poštni pošiljki na naslov tožnice. Ker navedenih poizvedb sodišče prve stopnje ni opravilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen, nepopolno ugotovljeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZST-1 člen 8, 29, 29.b, 29.b/3, 34, 34/3, 35, 35/1. ZIZ člen 38, 38/5. --------------------- Op. št. (1): Tretji odstavek 34. člena ZST-1 določa:“Če se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa za postopek o vlogi ni bila plačana, mora stranka plačati takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge. Če ta taksa v tarifnem delu zakona ni določena, se plača tretjina takse za postopek o vlogi. Zaradi plačila te takse pošlje sodišče taksnemu zavezancu nov plačilni nalog s sestavinami, določenimi v prvem odstavku tega člena“.
nastanek taksne obveznosti
Ob neizpolnjeni procesni predpostavki (neplačilo sodne takse za vloženo pravno sredstvo), sodišče sploh ne presoja, ali so izkazane ostale z zakonom zahtevane formalne procesne predpostavke (pravočasnost, popolnost, dovoljenost), kot tudi pravnega sredstva vsebinsko ne obravnava. Ob ugotovitvi, da sodna taksa za pravno sredstvo ni plačana, sodišče šteje, da je vloga umaknjena.
Res je sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da ZZK-1 v prehodnih in končnih določbah ni posebej določal, kateri predpis se uporablja za vložitev izbrisne tožbe za vpis, ki je bil opravljen pred veljavnostjo ZZK-1, v času, ko je veljal triletni prekluzivni rok, vendar pa sta tako teorija kot tudi večinska sodna praksa štela, da prekluzivni rok, ki ga je določal drugi odstavek 102. člena ZZK ne velja, ker gre za nepravo retroaktivnost zakona, ki načeloma ni prepovedana.