ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-8, 118, 118/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi – odškodnina – kriteriji za odmero
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu voznik tovornjaka iz odpovednega razloga po določbi 8. točke 1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev navodil zdravnika), ker je ugotovila, da je tožnik v času bolniškega staleža kršil zdravniška navodila, ker naj bi brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja. Tožnik je v času bolniškega staleža lahko zapustil svoje stalno prebivališče in odpotoval v katerikoli kraj v Sloveniji, saj je glede tega imel ustrezno dovoljenje osebne zdravnice. Tožnik spornega dne, ko se je nahajal izven kraja bivanja, ni ravnal v nasprotju z določbo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja očitanega odpovednega razloga, mu je nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranke je tožniku (vozniku avtobusa) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. čl. ZDR. Očitala mu je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dvema potnikoma izdal vozovnici za 1,30 EUR, od potnikov pa je pobral voznino v znesku dvakrat po 2,30 EUR. Potnici tožniku nista plačali vsaka po 2,30 EUR, temveč vsaka po 1,30 EUR, zato očitana kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tožniku ni dokazana. Ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – predložitev izjave o premoženjskem stanju – trditveno breme
Tožeča stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1, zato je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati k dopolnitvi predloga za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 11. člena ZST-1, ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve oziroma odloga ali obročnega plačila sodne takse.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
Tožena stranka tožniku v določenem obdobju ni v celoti izplačala plače. V skladu z določbo 42. člena ZDR je tožena stranka dolžna iz naslova premalo izplačanih plač tožniku izplačati razliko oziroma plačo ter prispevke in davke od plače.
ZIZ člen 71, 71/1, 71/2, 73, 73/1, 73/2, 225, 225/4. ZPP člen 319, 319/1.
odlog izvršbe na predlog tretjega - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - nadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug - odlog izvršbe na predlog dolžnika - nenadomestljiva škoda
Sredstvo izvršbe je pri nedenarnih terjatvah določeno z vrsto in vsebino nedenarne terjatve, ki jo upnik uveljavlja, in je za nadomestna dejanja opredeljeno v 225. členu ZIZ.. Neposrednega predmeta izvršbe v tem primeru ni, lahko pa posredno pride do izvršbe na subsidiarnih predmetih, kadar dolžnik zneska za opravo nadomestnega dejanja ne založi prostovoljno in upnik predlaga izvršbo za izterjavo te denarne terjatve z ustreznimi sredstvi izvršbe. Nepremičnine, na katerih tretji zatrjuje (pričakovano) lastninsko pravico, v tej fazi ne predstavljajo predmeta izvršbe v tem izvršilnem postopku, zato tudi predlogu tretjega za odlog izvršbe zaradi dosege nadomestnega dejanja ni mogoče ugoditi.
nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda je lahko le tista škoda, ki presega škodo, zajeto v realizaciji izvršbe, saj vsaka prisilna izterjava predstavlja za dolžnika določeno škodo, ki je neposredna posledica izvršbe. Škoda, ki bi dolžnici nastala z izvršitvijo dolžničine obveznosti po izvršilnem naslovu, zato ne more predstavljati podlage za odlog izvršbe, katere namen je ravno v izterjavi te dolžničine obveznosti.
Tožena stranka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločala, saj je delovno razmerje tožniku prenehalo neposredno na podlagi 68. člena ZPol zaradi obsodbe na eno leto zapora. Toženi stranki torej ni bilo potrebno izdati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pooblaščena pa je bila, da izda ugotovitveni sklep, na podlagi katerega se določi datum prenehanja delovnega razmerja.
65. člen ZPol določa, da se za delavce Policije uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni določeno drugače. V 2. odstavku 68. člena ZPol je določeno, da delavcu policije preneha delovno razmerje z dnem, ko generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Roka za izdajo takega sklepa ZPol ne določa. Navedena določba ZPol je glede na določbe o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ZDR in ZJU specialna in se zaradi tega uporablja prednostno.
plača - obveznost plačila - ustni dogovor - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom
Zgolj z enostransko objavo na oglasni deski, da se plače znižajo za 5 %, ni mogoče spremeniti predhodnega veljavno sklenjenega (ustnega) dogovora o načinu obračunavanja plače. Tak dogovor o znižanju plač ni bil veljavno sklenjen, ker delavci s predlogom tožene stranke niso soglašali.
Znesek, izplačan po dogovoru, je res obsegal vse, kar delavcu – šoferju pripada, torej tudi stroške prevoza na delo in z dela, vendar pa je treba upoštevati, da se stranke o zakonskih pravicah delavca ne morejo dogovoriti drugače in da je tak dogovor v nasprotju z določbami 130. in 131. člena ZDR, ki določajo obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, kakor tudi regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Dogovor je torej zajemal le plače (neto) in dnevnice ter ga ni mogoče interpretirati tako, da so s plačilom plač (ter nadomestil in dnevnic) po dogovoru poravnani tudi stroški prevoza na delo in z dela.
Četrti odstavek 343. člena ZPP določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker tožnik v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanje postopka, stroške postopka pa je v skladu z določbo 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožniku. Tožena stranka je torej v tem delovnem sporu v celoti uspela, zato ni podan pravni interes za vložitev pritožbe, kar glede na določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP pomeni, da je njegova pritožba nedovoljena. Iz tega razloga je bilo potrebno glede na 352. člen ZPP pritožbo s sklepom zavreči.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost
Do škodnega dogodka je prišlo, ko se je tožnica namenila odnesti razrezane železne profile do drugega stroja in je mimo pripeljala sodelavka z viličarjem, ki je prevažala paleto z naloženimi kovinskimi ploščami. Plošče so zdrsnile s palete in tožnici padle na obe nogi v višini goleni. Plošče na paleti niso bile povezane, temveč so bile zgolj naložene. Tožničina sodelavka je morala viličar voziti vzvratno, ker ni bilo dovolj prostora, da bi bilo mogoče viličar po prevzemu tovora obrniti. Druga toženka (tožničin delodajalec) je opustila potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti na delu. Tožnici ni omogočila varnih pogojev dela, s tem ko ni organizirala delovnega procesa tako, da bi bile kovinske plošče, naložene na paleto, ustrezno pritrjene in zavarovane, kar bi preprečilo njihov zdrs in da delavki, ki je vozila viličar, ne bi bilo potrebno voziti vzvratno, temveč bi se lahko obrnila in vozila naprej, kar bi ji zagotovilo ustrezno preglednost in varno vožnjo glede na delavce, ki so v isti hali delali in se gibali. Opustitev omenjenih varnostnih ukrepov tako predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je druga toženka krivdno odgovorna.
odpravnina - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi
Tožnici je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke ponujena nova, neustrezna zaposlitev, zato je upravičena do sorazmernega dela odpravnine v skladu z določbo 4. odstavka 90. člena ZDR.
ZNP člen 1, 1/1, 37, 44, 48, 48/1, 49. ZPP člen 262, 262/1, 262/2. ZDZdr člen 1, 39, 39/1.
odvzem poslovne sposobnosti – zdravniški pregled udeleženca – prisilna privedba – analogna uporaba določb ZPP
V primeru, ko se udeleženec, ki naj se mu odvzame poslovna sposobnost, ne odzove vabilu sodnega izvedenca psihiatrične stroke zaradi pregleda oziroma izdelave mnenja, ni mogoče uporabiti določb ZDZdr, temveč določbe ZPP, ki prisilnih ukrepov zoper stranko ne dovoljujejo.
Če stranka onemogoči izvedbo dokaza, je na mestu logičen sklep, da bi izveden dokaz z izvedencem vodil do ugotovitve o neobstoju poslovne sposobnosti stranke (262. člen ZPP). S tem sodišče učinkovito (a brez uporabe fizične prisile) prevali dokazno breme na stranko, glede katere obstajajo okoliščine, ki kažejo na verjetnost o njeni poslovni (pravdni) nesposobnosti, če stranka onemogoči dokazovanje brez utemeljenega razloga.
Ker je tožnica umaknila tožbo in ta umik ni bil posledica izpolnitve zahtevka, mora nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Posebne okoliščine primera (smrt nadrejene delavke) ne narekujejo odstopa od načela povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe iz 158. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZIZ člen 24, 40.c, 42, 42/2, 42.c, 76, 76/1. ZPP člen 81, 81/1.
prenehanje pravne osebe - prevzeta družba - sklep o spremembi upnika - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Po ustaljenem stališču sodne prakse, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka, in glede na določbo 15. člena ZIZ tudi ne stranka v izvršilnem postopku, ker nima pravne subjektivitete (prvi odstavek 76. člena ZIZ). V takšnem primeru gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. To velja ne glede na to, da je pravna oseba prenehala s pripojitvijo, to je na način, ki ima za posledico univerzalno pravno nasledstvo prevzemne družbe.
Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.
OZ člen 1019, 1019/3. ZIZ člen 20a, 55, 58, 58/4, 71.
ugovor dolžnika - odlog izvršbe - solidarni porok - neposredno izvršljiv notarski zapis - izvršilni naslov
Ker sta se dolžnika z neposredno izvršljivostjo notarskih zapisov strinjala, terjatvi pa sta zapadli, predstavljata notarska zapisa izvršilna naslova in sta neposredno izvršljiva. Iz notarskih zapisov (priloga A1) izhaja, da sta se dolžnika zavezala kot solidarna poroka, kar pomeni, da odgovarjata upnici enako kot glavni dolžnik in sicer za celotno obveznost, upnica pa lahko zahteva izpolnitev od dolžnika, ali od poroka, ali od obeh hkrati in sicer nerazdelno (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika).
ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO DRUŽB - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074706
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 514.
začasna odredba - možnost obravnavanja pred sodiščem - obrazložitev - neobrazložena odločitev - odškodninska odgovornost organa vodenja ali nadzora
Za odgovornost zadošča ravnanje v nasprotju z zahtevano skrbnostjo in nastanek škode za samo družbo. Predpostavka odgovornosti ni, da so člani vodilnih organov kot takšni imeli od samega ravnanja tudi osebno korist.
Razlogi prvostopenjskega sklepa so v bistvenem delu zajeti v dveh stavkih, pri čemer je prvi stavek nerazumljiv tako po slovnični, kot tudi po vsebinski plati. Omenja namreč prisilno poravnavo, o kateri se postopek ne vodi in je tožnici v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe niti z besedo nista omenili. Oba stavka pa zgolj, kolikor sta razumljiva, vsebujeta pravno sklepanje, konkretnih razlogov za sprejeti sklep pa sodišče ne navede.
ZDR člen 8, 8/3, 159, 160. KPDZSVS člen 36. KPZZN člen 47.
letni dopust - delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami - trajanje letnega dopusta - daljše trajanje - sindikat pri delodajalcu
Tožena stranka (javni zavod - bolnišnica) ni imela podlage in pravice za enostransko urejanje oziroma določanje dodatnega letnega dopusta za delo s težko motenimi ali prizadetimi osebami, temveč je to vprašanje prepuščeno kolektivnim pogodbam. ZDR v 3. odstavku 8. člena namreč predvideva sprejem splošnega akta, s katerim delodajalec določa pravice, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, vendar pa tak splošni akt lahko sprejme le tisti delodajalec, pri katerem ni organiziranega sindikata in ob dodatnem pogoju, da se v njem določijo pravice, ki so za delavca ugodnejša kot to določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca.
Odbor za razlago KPDZSVS je zavzel stališče, da se delavcu glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami za 15 dni, kar pomeni, da se delavcem zaradi obremenitev letni dopust poveča za 15, 10, 5 ali 2 dni. Zavodu pa je prepuščeno, da določa delovna mesta, na katerih se taki pogoji dela pojavljajo, glede na intenziteto pa se določi povečan dopust iz tega naslova. Takšna razlaga posebnega organa, ki so ga ustanovile stranke kolektivne pogodbe, je na podlagi 11. točke prvega poglavja KPDZSVS obvezna in ima pravno moč kot razlagano določilo kolektivne pogodbe. Iz tega razloga je z internim aktom delodajalec lahko opredelil le delovna mesta, na katerih se opravlja delo z duševno motenimi ali prizadetimi osebami, kar je v obravnavanem primeru tudi storil. Delodajalec je namreč v 24. členu Pravilnika določil delovna mesta, kjer se opravlja delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami. Na podlagi tako določene stopnje obremenitve s strani delodajalca se zaposlenim na naštetih delovnih mestih za intenzivno delo v polnem delovnem času dopust glede na obvezno razlago Odbora letni dopust poveča za 15 dni, kar pomeni, da delodajalec ni imel podlage, da bi mimo določbe 5. točke 47. člena KPZZN in 5. točke 36. člena KPDZSVS v povezavi z razlago Odbora v 24. členu Pravilnika nepravilno določil manjše število dodatnega letnega dopusta (12 dni) za posamezna delovna mesta.