ZIZ člen 15, 34, 34/3, 53, 53/1, 53/3, 57, 58, 58/4, 169. ZPP člen 337, 337/1.
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - odlog izvršbe - obročno odplačilo dolga - nedopustna pritožbena novota
Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ima dolžnik pravico do ugovora z omejitvijo ugovornih razlogov zgolj na novo izvršilno sredstvo ali predmet izvršbe (načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1996), pri čemer mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).
ZGD-1 člen 65, 65/5, 263, 265, 265/1, 281, 281/5. ZPP člen 213, 339, 339/2-15.
skrbnost strokovnjaka poslovodno-managerske stroke - razmerje med upravo in nadzornim svetom družbe - omejitev pristojnosti uprave v zvezi s sklepanjem poslov - predhodno in naknadno soglasje nadzornega sveta - hujša kršitev pogodbe o zaposlitvi - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na naravo razmerja med NS in upravo in obvezo uprave, da sklepe NS spoštuje. Ravnanje v skladu s sklepom NS je zato ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave.
skupno premoženje - dolg, ki bremeni oba zakonca - zunajzakonska skupnost - terjatev zakonca do drugega zakonca
Ker je tožnica v času trajanja zunajzakonske skupnosti v celoti sama krila stroške za registracijo svojega vozila v letih 2005 in 2006, ki sta ga uporabljala oba s tožencem, in stroške nakupa drv v letih 2005 do 2008, ji mora toženec povrniti 1/2 plačanega zneska.
ZDSS-1 člen 63, 81, 81/1, 81/2. ZPIZ-1 člen 143, 144. ZPP člen 358.
invalidnina - telesna okvara - odločitve sodišča
Zdravniško spričevalo, ki ga je izvedenec kot ključnega upošteval pri podaji mnenja in ugotovil pri tožnici 40% telesno okvaro, presega okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe, saj je sodišče odločalo o telesni okvari na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe. To je na podlagi izvida specialistke ORL, ki ga je tožnica pridobila šele po dokončni odločbi. Obstoj 40% telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo in ne gre za pravico določeno v 4. členu ZPIZ-1, o kateri bi sodišče posebej odločalo na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 in štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti. Ker je sodišče prve stopnje (sicer brez podlage za 40% telesno okvaro) zavrnilo (višji) tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine, je s tem odločilo o pravici do invalidnine in ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca in bi moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
V drugem odstavku 53. člena ZIZ je uzakonjeno razpravno načelo, ki dolžniku nalaga aktivnost pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. V kolikor dolžnik dejstev, s katerimi ugovor utemeljuje, ne navede in predloži dokaze, se ugovor šteje za neutemeljenega.
Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 člen 22, 47. Uredba Sveta (ES) št. 883/2004 člen 52, 56. Uredba (ES) št. 987/2009 člen 12, 12/5. ZPIZ-1 člen 39, 39/2, 39/4, 210, 210/2.
Tožnik, ki je bil nazadnje zavarovan v Republiki Sloveniji in je pri toženi stranki uveljavljal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, je bil v določenih letih prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. V enakem obdobju je bil vključen v obvezno zavarovanje tudi v Švici (ne v celotnem obdobju, temveč delno). Obe zavarovalni dobi, ki sta se v spornem obdobju, pa tudi v drugih obdobjih, prekrivali, tako tista, ki jo je tožnik izpolnil v Švici, kot tista, ki jo je izpolnil v Sloveniji, sta enakovredni. Zato je bilo pri seštevanju dob potrebno uporabiti 5. odst. 12. čl. izvedbene Uredbe(ES) št. 987/2009, po kateri vsako dobo, ki je po zakonodaji dveh ali več držav članic enakovredna, upošteva samo nosilec države članice, po katere zakonodaji je bila zadevna oseba nazadnje obvezno zavarovana pred navedeno dobo. Skladno s to določbo je tožena stranka pri seštevku zavarovalnih dob švicarsko dobo (ki se je prekrivala s slovensko) pravilno izločila iz skupne zavarovalne dobe, upoštevala pa je (zgolj) tisto švicarsko dobo, ki se s slovensko ni prekrivala.
sprememba delodajalca - delovnopravna kontiniuteta - trajen prenos dejavnosti - začasen prenos dejavnosti
V konkretnem primeru pri prenosu dejavnosti čiščenja ni šlo za začasen prenos od delodajalca prenosnika (to je druge tožene stranke) na delodajalca prevzemnika (to je prvo toženo stranko) v smislu določbe 6. odstavka 73. člena ZDR, temveč za trajen prenos v smislu določbe 1. odstavka 73. člena ZDR. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri prvo toženi stranki, saj za prenehanje ni bilo podlage v nobeni od določb ZDR, zlasti pa ne v določbi 6. odstavka 73. člena ZDR, na katerega se je sklicevala prva tožena stranka. Zato je utemeljen tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri prvi toženi stranki in da ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Ker toženka tožniku ni predložila dokazila, da je šolanje uspešno dokončala v skladu z določbo 41. člena Pravilnika o štipendiranju, niti ni pojasnila razlogov za nedokončanje šolanja, je toženka dolžna tožniku plačati vtoževani znesek na podlagi prvega odstavka 54. člena ZZZPB (po katerem ima Zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter sredstev, izplačanih iz naslova štipendiranja, v primerih, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice, oziroma če so bila sredstva nenamensko porabljena), ker se ni uresničil namen, zaradi katerega ji je bil znesek republiške štipendije dodeljen in izplačan.
ZIZ člen 53, 53/2, 56a. --------------------- Op. št. (1): 56.a člen ZIZ uzakonja pravico novega dolžnika, da izpodbija sklep o izvršbi iz ugovornega razloga, da obveznost ni prešla nanj, medtem ko drugi odstavek 53. člena ZIZ dolžniku nalaga, da mora v ugovoru navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.
Upnikov zahtevek je utemeljen zgolj na nepremičnine pokojne zastavne dolžnice v sporazumu. S tem sporazumom je bila namreč zavarovana denarna terjatev upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah, vpisanih pod k.o. M., katerih solastnica do 3/4 je bila zastavna dolžnica V.R., zato tudi pravni naslednik zastavne dolžnice (drugi dolžnik) odgovarja za dolgove glavne dolžnice M.R. le z navedenimi nepremičninami. Sodišče prve stopnje je tako nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičnine drugega dolžnika, ki niso zajete v izvršilnem naslovu ustavilo.
Voznik, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pa bilo izvršeno na podlagi 202.d člena ZP-1, ima poseben položaj, saj lahko v preizkusni dobi in vse do izdaje sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, sodeluje v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in se torej tudi lahko znajde v položaju, ko mu je zaradi kršitve določb cestnoprometnih predpisov mogoče izreči sankcijo kazenskih točk v številu, ki ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je hkratno vodenje dveh postopkov, torej postopka dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z izdajo sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, kot določa 1. odstavek 202.e člena ZP-1 prej in sedaj veljavnega ZP-1 in vodenje postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi novega prekrška, kot določa 1. odstavek 202.č člena v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZP-1, pravno nevzdržno, saj bi zaradi pravne praznine (ZP-1 pred dopolnitvijo ZP-1H v 5. odstavku 202e. člena te pravne situacije ni urejal) prišlo do neenakega obravnavanja enakih situacij.
Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.
Veljavna določila pravdnega postopka ne poznajo nobenih pravil o dokazni moči posameznih dokazov. V našem pravdnem postopku je vpeljana prosta dokazna ocena (8. člen ZPP).
odpravnina - pravila vračanja - izredna odpoved delavca - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - razlogi na strani delodajalca - pravice in obveznosti delodajalca - predhodni zdravstveni pregled
Tožeča stranka (delodajalec) je imela možnost, da se upre toženčevemu (delavčevem) zahtevku za plačilo odpravnine na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je toženec podal tožeči stranki) in se pusti tožiti, da bi se potem v sodnem sporu ugotavljalo ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila, temveč je odpravnino izplačala, zato je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti določbo 191. člena OZ o tem, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka si takšne pravice ni pridržala, prav tako pa ne gre za primere da bi kaj plačala zato, da bi se izognila sili. Zato zahtevek tožeče stranke na povrnitev izplačane odpravnine ni utemeljen.
Okoliščina, da je bila kasneje razveljavljena sodna odločba, na podlagi katere je bil delodajalec (tožeča stranka) dolžan pozvati delavca nazaj na delo, ne pomeni, da je delavec zato delodajalcu dolžan povrniti stroške predhodnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil delavec poslan pred ponovno reintegracijo k delodajalecm. V skladu s petim odstavkom 26. člena ZDR stroške napotitve na predhodni zdravstveni pregled nosi delodajalec. Ni mogoče trditi, da je bil toženec (delavec) s tem obogaten in da bi zato tožeči stranki (delodajalcu) te stroške moral povrniti.
neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom – očitna pomota – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do nepristranskega sojenja – izločitev sodnika – izločitev sodnika porotnika – konkretizacija izločitvenega razloga – zahteva za izločitev je prepozna – sprememba obtožnice – identiteta med obtožbo in sodbo – nerazumljivost izreka sodbe – izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj – sodba nima razlogov – razlogi so v nasprotju z izrekom – prekoračitev obtožbe – nezakoniti dokazi – konkretizacija pritožbenih navedb – pravice obrambe – pravica do poštenega postopka – zavrnitev dokaznih predlogov – privilegij zoper samoobtožbo – subjektivna in objektivna koneksiteta – izločitev postopka – zasliševanje obremenilnih prič oziroma soobtožencev – navzočnost prejemnika premoženjske koristi - dokazna ocena – kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno dajanje daril - nedovoljeno sprejemanje daril – uporaba milejšega zakona – sklenitev oziroma ohranitev posla – pravo oziroma nepravo podkupovanje – sprememba pravne opredelitve – napeljevanje – pomoč – zloraba položaja ali pravic – izraba položaja – neopravljanje dolžnosti – premoženjska škoda – premoženjska korist – naklep – odpustitev kazni – odmera kazni obsojencu – premoženjskopravni zahtevek – odvzem premoženjske koristi – nedopustnost pritožbe
Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je gospodarsko družbo L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom, naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo, ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic, kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjskopravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.
ZZVZZ člen 81. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
začasna nezmožnost za delo – osebni zdravnik - imenovani zdravnik
Pri tožnici, ki je bila v spornem obdobju brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, bolniški stalež zaradi težav s pljuči ni bil utemeljen. Tožnica je bila namreč sposobna iskati novo zaposlitev. Zato njen tožbeni zahtevek, da je bila v vtoževanem obdobju začasno nezmožna za delo, ni utemeljen.
odškodnina - igranje bowlinga - organizator dejavnosti
Tožnica se je poškodovala pri igranju bowlinga, ko ji je iz stojala na nogo padla krogla. Res je, kar izpostavlja pritožnica, da tipična tveganja pri posameznem športu prevzamejo udeleženci sami, vendar pa to ne odvezuje organizatorja, da aktivnost organizira v skladu z merili profesionalne skrbnosti, ki so vsebovana ali v varnostnih predpisih, pravilih stroke ali pa v splošnem načelu prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Toženec je ugovarjal pravočasnost vložitve tožbe glede na določbo člena 204/3 ZDR v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti oziroma razveljavitvijo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar mora sicer sodišče prve stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti. 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz člena 204/3 ZDR je namreč materialni prekluzivni rok, katerega prekoračitev ima za posledice izgubo pravice zahtevati meritorno presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, če je tožnik tožbo v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR, od te ugotovitve pa je odvisna tudi odločitev o delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj delovnega razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja za določeno obdobje, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
OZ člen 54, 58, 808, 808/1, 808/2, 831, 831/2. Uredba EU št. 44/2001 člen 23, 26, 26/1. ZMZPP člen 19.
pogodba o trgovskem zastopanju - obličnost pogodbe – dogovorjena oblika – sprememba iste pogodbe – dogovorjena oblika kot pogoj za spremembo te iste pogodbe
Sicer določa 2. odstavek 54. člena OZ, da je pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, mogoče spremeniti tudi z neobličnim sporazumom. Poleg tega je 2. odstavek 54. člena OZ tudi sam dispozitiven in isto velja tudi za 3. odstavek 54. člena OZ; stranki se lahko dogovorita tudi drugače. To je razumljivo; če se stranki lahko dogovorita, da je posebna oblika pogoj za veljavnost pogodbe, potem ni nobenega razloga, da se ne bi mogli dogovoriti tudi, da je posebna oblika pogoj za spremembo te iste pogodbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZDR člen 8, 8/3, 159, 160. KPDZSVS člen 36. KPZZN člen 47.
letni dopust - delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami - trajanje letnega dopusta - daljše trajanje - sindikat pri delodajalcu
Tožena stranka (javni zavod - bolnišnica) ni imela podlage in pravice za enostransko urejanje oziroma določanje dodatnega letnega dopusta za delo s težko motenimi ali prizadetimi osebami, temveč je to vprašanje prepuščeno kolektivnim pogodbam. ZDR v 3. odstavku 8. člena namreč predvideva sprejem splošnega akta, s katerim delodajalec določa pravice, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, vendar pa tak splošni akt lahko sprejme le tisti delodajalec, pri katerem ni organiziranega sindikata in ob dodatnem pogoju, da se v njem določijo pravice, ki so za delavca ugodnejša kot to določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca.
Odbor za razlago KPDZSVS je zavzel stališče, da se delavcu glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami za 15 dni, kar pomeni, da se delavcem zaradi obremenitev letni dopust poveča za 15, 10, 5 ali 2 dni. Zavodu pa je prepuščeno, da določa delovna mesta, na katerih se taki pogoji dela pojavljajo, glede na intenziteto pa se določi povečan dopust iz tega naslova. Takšna razlaga posebnega organa, ki so ga ustanovile stranke kolektivne pogodbe, je na podlagi 11. točke prvega poglavja KPDZSVS obvezna in ima pravno moč kot razlagano določilo kolektivne pogodbe. Iz tega razloga je z internim aktom delodajalec lahko opredelil le delovna mesta, na katerih se opravlja delo z duševno motenimi ali prizadetimi osebami, kar je v obravnavanem primeru tudi storil. Delodajalec je namreč v 24. členu Pravilnika določil delovna mesta, kjer se opravlja delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami. Na podlagi tako določene stopnje obremenitve s strani delodajalca se zaposlenim na naštetih delovnih mestih za intenzivno delo v polnem delovnem času dopust glede na obvezno razlago Odbora letni dopust poveča za 15 dni, kar pomeni, da delodajalec ni imel podlage, da bi mimo določbe 5. točke 47. člena KPZZN in 5. točke 36. člena KPDZSVS v povezavi z razlago Odbora v 24. členu Pravilnika nepravilno določil manjše število dodatnega letnega dopusta (12 dni) za posamezna delovna mesta.