pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obveznost uveljavljanja pospešitvenih sredstev
Pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni bilo treba uveljavljati le, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, torej v času, ko bi bil lahko po uveljavitvi ZVPSBNO in pred zaključkom prekomerno trajajočega postopka v celoti izpeljan postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi po ZVPSBNO.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - akt o sistemizaciji - ukinitev delovnega mesta
Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja poslovni razlog in zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za samo zakonitost odpovedi.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik je vrsto let prihajal na delo in tako vedel za razmere na parkirišču v različnih vremenskih razmerah in tudi v snežnih razmerah. Kritičnega dne se je pripeljal na parkirni prostor, izstopil iz avta, padel in se pri tem poškodoval. Tožena stranka je imela dobro organizirano in utečeno prakso, da v zimskem času pred pričetkom dela počisti in posoli dovozno pot in parkirišče. To je bilo izvajano tudi tega dne, ko se je pripetila nesreča. Tla so bila počiščena, pri čemer je morda ostala kakšna spolzka površina, ker sol še ni pričela v celoti delovati. V kolikor je tožnik padel na poledenelih tleh, je šlo za nesrečen slučaj, ne pa za krivdno odgovornost delodajalca. Zato tožnikov delodajalec ni odgovorne za nastalo škodo tožniku.
Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37, 37/1. ZUP člen 50. ZPIZ-1 člen 120, 122, 200.
vdovska pokojnina - odmera - določitev osnove - mednarodni sporazum o socialni varnosti - smrt uživalca starostne pokojnine - ustavitev postopka
Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma.
Tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine ni bila dolžna postopati po določbi 50. člena ZUP in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek ponovne odmere in izdala odločbo, s katero mu je odmerila (sorazmerni del) starostne pokojnine z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.
Vdovska pokojnina, odmerjena od preračunane starostne pokojnine, je bila za tožnico manj ugodna. V skladu z 122. členom ZPIZ-1 se zato v tožničinem primeru kot osnova za odmero vdovske pokojnine upošteva višina invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni, če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino.
neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom – očitna pomota – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do nepristranskega sojenja – izločitev sodnika – izločitev sodnika porotnika – konkretizacija izločitvenega razloga – zahteva za izločitev je prepozna – sprememba obtožnice – identiteta med obtožbo in sodbo – nerazumljivost izreka sodbe – izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj – sodba nima razlogov – razlogi so v nasprotju z izrekom – prekoračitev obtožbe – nezakoniti dokazi – konkretizacija pritožbenih navedb – pravice obrambe – pravica do poštenega postopka – zavrnitev dokaznih predlogov – privilegij zoper samoobtožbo – subjektivna in objektivna koneksiteta – izločitev postopka – zasliševanje obremenilnih prič oziroma soobtožencev – navzočnost prejemnika premoženjske koristi - dokazna ocena – kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno dajanje daril - nedovoljeno sprejemanje daril – uporaba milejšega zakona – sklenitev oziroma ohranitev posla – pravo oziroma nepravo podkupovanje – sprememba pravne opredelitve – napeljevanje – pomoč – zloraba položaja ali pravic – izraba položaja – neopravljanje dolžnosti – premoženjska škoda – premoženjska korist – naklep – odpustitev kazni – odmera kazni obsojencu – premoženjskopravni zahtevek – odvzem premoženjske koristi – nedopustnost pritožbe
Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je gospodarsko družbo L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom, naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo, ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic, kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjskopravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.
odpravnina - zapadlost - individualna pogodba o zaposlitvi - poslovodni delavec - direktor
Tožnik (direktor) je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določeno, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi smiselno vezano na prenehanje mandata, prav tako pa s prenehanjem mandata preneha direktorju tudi delovno razmerje v tej družbi. Določeno je tudi, da se družba zavezuje, da bo direktorju ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in pridobljenim izkušnjam in sicer v družbi ali v z družbo povezanih ali hčerinskih odvisnih družbah. Direktor se je glede ponudbe dolžan pisno izjasniti v roku 15 dni od prejema ponudbe, pri čemer v primeru zavrnitve ponudbe direktorju pripada odpravnina v višini šest bruto osnovnih plač po tej pogodbi, vendar le, če direktorju preneha mandat in predmetna pogodba in ne pride do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi ali drugi družbi. Tožnik ni sprejel ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, tako da mu je delovno razmerje prenehalo, kar pomeni, da mu pripada vtoževana odpravnina.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - sprememba tožbe
Po ugovoru zoper sklep o izvrši na podlagi verodostojne listine se v primeru obrazloženega ugovora v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pa pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi, in se predlog za izvršbo obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Tako predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago dolžnikove, toženčeve obveznosti, tvori tožbo.
OZ člen 1019, 1019/3. ZIZ člen 20a, 55, 58, 58/4, 71.
ugovor dolžnika - odlog izvršbe - solidarni porok - neposredno izvršljiv notarski zapis - izvršilni naslov
Ker sta se dolžnika z neposredno izvršljivostjo notarskih zapisov strinjala, terjatvi pa sta zapadli, predstavljata notarska zapisa izvršilna naslova in sta neposredno izvršljiva. Iz notarskih zapisov (priloga A1) izhaja, da sta se dolžnika zavezala kot solidarna poroka, kar pomeni, da odgovarjata upnici enako kot glavni dolžnik in sicer za celotno obveznost, upnica pa lahko zahteva izpolnitev od dolžnika, ali od poroka, ali od obeh hkrati in sicer nerazdelno (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika).
Pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnik vložil prepozno, saj jo je sodišče prejelo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato jo je potrebno zavreči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZIZ člen 53, 53/2, 56a. --------------------- Op. št. (1): 56.a člen ZIZ uzakonja pravico novega dolžnika, da izpodbija sklep o izvršbi iz ugovornega razloga, da obveznost ni prešla nanj, medtem ko drugi odstavek 53. člena ZIZ dolžniku nalaga, da mora v ugovoru navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.
Upnikov zahtevek je utemeljen zgolj na nepremičnine pokojne zastavne dolžnice v sporazumu. S tem sporazumom je bila namreč zavarovana denarna terjatev upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah, vpisanih pod k.o. M., katerih solastnica do 3/4 je bila zastavna dolžnica V.R., zato tudi pravni naslednik zastavne dolžnice (drugi dolžnik) odgovarja za dolgove glavne dolžnice M.R. le z navedenimi nepremičninami. Sodišče prve stopnje je tako nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičnine drugega dolžnika, ki niso zajete v izvršilnem naslovu ustavilo.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004 in je nato še razširila zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
Konkretno stroškovno terjatev je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP.)
Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZIZ člen 260, 263, 263/1, 263/2, 264, 264/2. ZFPPIPP člen 46, 131, 131/1, 132, 132/3.
predhodna odredba - ločitvena pravica - zastavna pravica - vpliv začetka stečajnega postopka na že začet izvršilni postopek - izrek odločbe
Predhodna odredba je zgolj začasni ukrep zavarovanja, ki ustvari časovno omejeno zastavno pravico. Zastavna pravica preneha, če odločba, ne postane izvršljiva ali ko postane gotovo, da sploh ne bo mogla postati izvršljiva.
Po začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko ni več dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, že pred začetkom stečaja začetih izvršilnih postopkov pa praviloma ni dovoljeno nadaljevati.
zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - Zoisova štipendija - pasivna legitimacija
Določba 81. člena ZPP se nanaša na postopek, če manjka sposobnost biti stranka v pravdi. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe. Če sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na pobudo strank ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da pomanjkljivosti odpraviti, potem zahteva najprej od tožnika, da popravi v tožbi, kar je treba ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki ima sposobnost biti stranka v pravdi. Le če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, sodišče tožbo zavrže.
Vprašanje pasivne (in tudi aktivne) legitimacije se presoja v materialnem smislu, ne po procesnem, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica (aktivno) in ne zoper tega toženca (pasivno). Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni upnik in da toženec ni dolžnik, obdržita tožnik in toženec procesni položaj strank, le vsebina sodbe je drugačna, ker se tožbeni zahtevek zavrne. Stvarna legitimacija (in tudi pravdno upravičenje) nam povesta, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi prava stranka.