spor o pristojnosti – kraj storitve kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Novi Gorici. Kot kraj storitve kaznivega dejanja, je potrebno upoštevati kraj naveden v obtožnem predlogu. Ta v opisu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja navaja, da je obdolženec ukradeno osebno vozilo „prevzel in ga z namenom prikritja prepeljal preko Mejnega prehoda V. v Republiko Slovenijo“, kar pomeni, da je kot kraj storitve naveden kraj v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Okrajno sodišče v Postojni pravilno navaja, da je pravilna pravna podlaga za presojo o karjevni pristojnosti tretji odstavek 26. člena ZKP. Ker je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, to pomeni, da je slednje tudi krajevno pristojno za odločanje.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pri tožnici, invalidki II. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen.
ZGD-1 člen 72.a, 72.a/8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 256, 256/3, 256/3-2.
prenos podjetja na podjetnika prevzemnika - subsidiarna odgovornost - nadomestilo plače
Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki je prišlo do prenosa toženkinega podjetja na podjetnika prevzemnika (A.A. s.p.). Skladno z 8. odstavkom 72.a člena ZGD-1 podjetnik z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v Poslovni register Slovenije, če jih ne izpolni podjetnik prevzemnik. A.A. ni izpolnila vtoževanih obveznosti, ki so nastale pred vpisom prenosa podjetja nanjo, zato je podana subsidiarna odgovornost toženke za vtoževane terjatve.
Čeprav tožnica v določenem obdobju ni imela urejenega bolniškega staleža, ji nadomestilo plače za ta čas pripada že zaradi dejstva, ker je bila v tem času zaposlena pri toženi stranki. Tožnica je za navedeno obdobje upravičena do plačila, kakršnega bi prejemala, če bi delala in ne do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni.
Delavcu nadomestilo v zvezi z nezmožnostjo izrabe letnega dopusta pripada le v primeru prenehanja delovnega razmerja (in če delodajalec delavcu izrabe letnega dopusta ne omogoči do prenehanja delovnega razmerja). Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, mu tako nadomestilo ne pripada. Tožniku prav tako ne pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust. V spornem času ni zahteval izrabe dopusta, kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali mu je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta in ali mu zato dolguje odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Zato tožena stranka ni prišla v situacijo, ko bi z (neutemeljeno) zavrnitvijo njegove zahteve lahko ravnala protipravno. Posledično tožnikov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
rok za plačilo predujma – podaljšanje sodnega roka – intervencijski spor – posebna pritožba zoper sklep o dovolitvi stranske intervencije – pritožba zoper končno odločbo – napačen pravni pouk
Kljub plačilu predujma se stranke lahko še vedno (do pravnomočne rešitve spora) dogovorijo o mirni rešitvi spora.
Kadar sodišče odloči, da ima intervenient pravni interes, da ena izmed strank v pravdi zmaga, izda v primeru, ko je potekal intervencijski spor, o tej svoji odločitvi sklep. Ta se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper končno odločbo.
Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - skupno bivanje
Tožnica in pokojni nista skupaj prebivala v obdobju zadnjih treh let oziroma v zadnjem letu pred njegovo smrtjo. Med njima torej v tem času ni bilo življenjske skupnosti. Zaradi neobstoja zunajzakonske skupnosti tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine (114. člen ZPIZ-1).
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0076816
ZFPPIPP člen 27, 27/4. OZ člen 404, 404/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vpis spremembe lastnika v delniški knjigi družbe – solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – odškodnina – regresna pravica pasivnih družbenikov do aktivnih družbenikov – ustavna odločba U-I-135/2000
„Slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime.
S sodbo I Cpg 458/2010 je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata.
nastanek taksne obveznosti - vložitev tožbe - postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe
Spričo tožničinih navedb, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, pri čemer je bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je namreč povsem jasno, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev „zgolj“ v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
ZP-1 člen 143, 143/1. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami člen 15.
stroški hrambe zaseženih predmetov – trenutek, ko obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide z ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, na sodišče
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker samo ni izdalo odredbe za zaseg predmeta, pač pa zgolj odredilo vrnitev predmeta – motornega kolesa obdolžencu, ni dolžno kriti nobenih stroškov v zvezi s hrambo le-teh. Glede na določbo 15. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami se glede vnaprejšnjega plačila stroškov (torej do kdaj so le-ti breme ministrstva pristojnega za notranje zadeve oziroma od kdaj naprej sodišča) šteje, da so predmeti izročeni pristojnemu sodišču tudi, če so ob predložitvi kazenske ovadbe ostali v hrambi in upravljanju pri policiji. Smiselno to pomeni, da s trenutkom, ko prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog na sodišče tudi obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide na sodišče. Zato spadajo med stroške hrambe do katerih plačila je izvršitelj upravičen tudi stroški hrambe, ki so nastali do trenutka, ko mu je bila vročena odredba, da se obdolžencu motorno vozilo vrne.
Pri tožniku izvedenka ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da ima še preostalo delovno zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti
Že dejstvo, da Zakon o prekrških omejuje obseg in vsebino nalog v šestem odstavku 19. člena ZP-1 na največ 400 ur, kaže, da z nalogami v splošno korist ni mogoče nadomestiti globe, ki je bila storilcu izrečena v višini 50.000,00 EUR.
Stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot mesec dni od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 tako, da postopek o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30. dnevnega roka od storitve prekrška postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let. Glede na predloženi spis prekrškovnega organa je prekrškovni organ že 29.10.2012, to je tri dni po datumu storitve prekrška, od lastnika vozila zahteval, da mu posreduje podatke o vozniku vozila, torej v tem postopku storil procesno dejanje, ki ga je bilo po presoji pritožbenega sodišča potrebno izvesti, da bi lahko prekrškovni organ odločil o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, torej nedvomno gre za dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška in vsako zase pretrga zastaranje postopka o prekršku.
subvencija mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja - subvencioniranje tržnega najema stanovanj - javni poziv - rok - vrnitev v prejšnje stanje - materialni rok - procesni rok - rok za vložitev vloge za subvencijo
Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke, da se vloga tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranja prvega najema stanovanj po javnem pozivu za določeno leto zavrže, je bistveno vprašanje, ali je z zamudo roka, določenega v javnem pozivu, tožnik izgubil pravico do vložitve vloge za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, saj pride institut vrnitve v prejšnje stanje v poštev samo pri zamudi procesnih rokov.
Materialni roki, ki določajo, kdaj oz. do kdaj je mogoče uveljaviti kakšno pravico, so določeni v materialnem predpisu, na katerem temelji uveljavljani zahtevek. V konkretnem primeru je materialni predpis Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (ZNSNS), ki pa roka za vložitev vloge za subvencijo ne določa. To pa pomeni, da rok, ki je določen z javnim pozivom za dodelitev subvencij, ki po svoji pravni naravi ni predpis, ni materialni rok. Zato je tožena stranka z izdajo izpodbijanih odločb, ne da bi odločila o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kršila pravila postopka (ZUP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih odločb. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje, utemeljen.
posredni finančni leasing – izročitev predmeta leasinga – prenos zahtevkov iz prodajne pogodbe – odstop od pogodbe – kumulacija zahtevkov
Dokler tožeča stranka ni dosegla izročitve vozila, sama ni izpolnila svojih obveznosti iz leasing pogodbe. Od pogodbe ni mogla odstopiti, saj ni bila tožena stranka tista, ki jo je kršila. Odstopna izjava tožeče stranke je kot takšna ostala brez učinka, saj zanjo ni bila podana bistvena predpostavka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005703
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 46, 49, 49/1, 49/2, 213, 213/2.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – celovita presoja izvedenih dokazov – izsiljevanje – kazenska sankcija – odmera kazni
Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je za kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 predpisana kazen do pet let zapora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ocena sodišča prve stopnje, da je določena kazen 6 mesecev zapora za obravnavano kaznivo dejanje na spodnji meji predpisane kazni, ne pomeni ocene, da je utemeljeno določiti najnižjo mero predpisane kazni, ki predstavlja (glede na to da poseben minimum kazni za to kaznivo dejanje ni predpisan) splošni minimum kazni enega meseca zapora po prvem odstavku 46. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pri določitvi kazni za obravnavano kaznivo dejanje upoštevalo okoliščino, ki jo izpostavlja pritožnik, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu in je ravno zaradi tega določilo kazen šestih mesecev zapora, ki je glede na razpon predpisane kazni do 5 let zapora, dejansko na spodnji meji, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na naravo in težo tega kaznivega dejanja in dejstvo, da pri obtožencu drugih olajševalnih okoliščin ni in jih pritožnik tudi ne izpostavlja, ni bilo mogoče slediti pritožbenemu predlogu, da se določena zaporna kazen zniža na 1 mesec.
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 58, 58/3.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – pogojna obsodba
Obdolženec v pritožbi trdi, da je res vzel dve železni kretniški postavljali, vendar je sklepal, da so za smeti, saj so bile odvržene poleg kontejnerja za smeti. Ta pritožbena navedba predstavlja novoto, saj se je obdolženec pred sodiščem prve stopnje zagovarjal drugače in ni zatrjeval, da je bil v zmoti glede odvzetih predmetov. Res se je tako zagovarjal soobdolženi P.B., vendar je sodišče prve stopnje zagovor slednjega pravilno ocenilo kot neverodostojnega, kot je prepričljivo obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil v obravnavanem obdobju odvisnik od prepovedanih drog, saj je tak njegov zagovor pri dokazni oceni že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
obračunavanje stroškov upravnika – trditveno in dokazno breme glede ključa delitve
Tožnica bi morala določno, tj. v ulomku ali v odstotku zatrditi ključ delitve za vsak posamezen vtoževan strošek zato, da bi bil ta preverljiv v dokaznem postopku. Dokazne listine takšne pomanjkljive trditvene podlage ne morejo dopolnjevati.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena in 406. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plače oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb s katero je toženec tožnici odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se ji starostna pokojnina odmerila v višini pokojninske osnove.
odpravnina - regres za letni dopust - pripoznava zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - izvensodna poravnava - plača
Pripoznava zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava pravdnih strank ni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pripoznavo vtoževanih zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust in plače, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP.
Tožnik je na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvensodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.
Ker lastni dohodek, ki ga prejema tožnica (pokojnina), presega minimalni dohodek, tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči.
V času odločanja prvostopnega organa je imela tožnica prihranke na bančnem računu. Prostemu preudarku CSD je prepuščeno, ali bo te prihranke upošteval pri določitvi minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Tožničini prihranki so presegali znesek 500,00 EUR, kar pomeni, da jih je tožena stranka utemeljeno upoštevala pri določitvi lastnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. V primeru, da je kasneje prišlo do spremembe na bančnem računu, torej do znižanja lastnega dohodka, pa ima tožnica možnost, da ponovno uveljavlja priznanje pravice do varstvenega dodatka.