ZGD-1 člen 72.a, 72.a/8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 256, 256/3, 256/3-2.
prenos podjetja na podjetnika prevzemnika - subsidiarna odgovornost - nadomestilo plače
Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki je prišlo do prenosa toženkinega podjetja na podjetnika prevzemnika (A.A. s.p.). Skladno z 8. odstavkom 72.a člena ZGD-1 podjetnik z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v Poslovni register Slovenije, če jih ne izpolni podjetnik prevzemnik. A.A. ni izpolnila vtoževanih obveznosti, ki so nastale pred vpisom prenosa podjetja nanjo, zato je podana subsidiarna odgovornost toženke za vtoževane terjatve.
Čeprav tožnica v določenem obdobju ni imela urejenega bolniškega staleža, ji nadomestilo plače za ta čas pripada že zaradi dejstva, ker je bila v tem času zaposlena pri toženi stranki. Tožnica je za navedeno obdobje upravičena do plačila, kakršnega bi prejemala, če bi delala in ne do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni.
Dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila čas (izmeno), kdaj mora opravljati delo oziroma, da je imela odrejen delovni čas, po katerem je morala delo opravljati, da je tožena stranka njeno delo nadzorovala in da je delo opravljala tudi skupaj z drugo delavko v isti izmeni, izkazuje, da je delo opravljala kot da bi bila v delovnem razmerju. Pri tem je pomembno dejstvo, da je glavna dejavnost tožene stranke prodaja, da je tipično delovno mesto v trgovini prodajalec, na to delovno mesto se je nanašala tudi prijava potreb po delu, ki jo je tožena stranka podala v oglasu, da se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve pri toženi stranki in je nato prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Tožnica je opravljala delo v polnem delovnem času (8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko). Tožnica je opravljala delo trgovke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala, delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela, pa ni zakonito prenehalo, ko ji je tožena stranka ustno prekinila pogodbo, saj ni bil podan noben od zakonskih razlogov in načinov prenehanja, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti odpovedi in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, utemeljen.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat ugodil pritožbi obdolženca vloženi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njega uvedla preiskavo. Zoper tako odločitev ni pritožbe, ker gre za sklep, izdan na drugi stopnji (399. člen ZKP).
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67. Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 40.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - avstrijski nosilec zavarovanja - ugotavljanje pogojev za priznanje pravice - nacionalna zakonodaja
Zakonodaja, ki se uporablja pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je nacionalna zakonodaja. Glede pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine se uporablja določba 67. člena ZPIZ-1 oziroma pri avstrijskem nosilcu zavarovanja avstrijska zakonodaja. Avstrijski nosilec zavarovanja je tožnikovo zahtevo in vso dokumentacijo tožencu odstopil prav zato, da bo po lastnih predpisih odločil, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Pri tožniku, ki ima težave s hrbtenico in ugotovljene obrabne spremembe, diskretno krajšo levo spodnjo okončino, omejeno gibljivost kolčnih sklepov ter znake za utesnitev v desnem ramenu, ponavljajoč bronhitis in povišan krvni tlak, ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Tudi avstrijski nosilec zavarovanja pri tožniku ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo, pač pa, enako kot toženec, preostalo delovno zmožnost. Tožnik je tako invalid III. kategorije, zato nima pravice do invalidske pokojnine.
ZFPPIPP člen 131, 245, 386, 388. ZPP člen 77, 78. ZIZ člen 64.
postopek osebnega stečaja - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - predmet izvršbe - fiduciarni denarni račun stečajnega upravitelja - prijava terjatve - pravni interes za pritožbo - ugovor tretjega
V skladu z določili 388. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), iz fiduciarnega denarnega računa dovoljeno opravljati samo izplačila za stroške stečajnega postopka in plačila (priznanih) terjatev upnikov. Ker pa upnica svoje terjate v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom še ni prijavila, slednja še ni priznana in posledično tudi ne more biti predmet poplačila iz fiduciarnega denarnega računa.
Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika je v postopku osebnega stečaja omejena le tako, da slednji ne more sam sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso in da brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa ali se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam (386. člen v zvezi s 245. členom ZFPPIPP). Stečajni dolžnik tako po začetku postopka osebnega stečaja ostane poslovno in pravdno sposoben za lastno zastopanje
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko je hodil po neurejenem gradbišču, poraščenem z visoko travo, v kateri se je nahajala deska, iz katere je štrlel žebelj. Tožnik je kot voznik tovornjaka ob dostavljanju in nalaganju tovora moral pogosto hoditi po različnih deponijah in gradbiščih, kjer je po tleh ležalo veliko nevarnih odpadkov. Iz ocene tveganja za delovno mesto voznika kamiona izhaja, da so kot obvezna osebna varovalna oprema predpisani tudi zaščitni čevlji s kapico, ki prepreči vbod koničastega tujka v nogo. Zato bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti zaščitno obutev, ki bi tožnika ščitila pred vbodi koničastega tujka. Ker tega ni storila, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik v obravnavani nezgodi.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO
VSM0022085
ZDen člen 3. ZIKS člen 145. ZNP člen 37. ZPP člen 286, 286/1. ZPSP ZSNČ člen 2. Zakon o zaplembi imovine in opravljanju zaplembe člen 28. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem opravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2, 1/1-3.
ZJU člen 23, 25, 79, 79/1, 84. ZUTD člen 190. ZDS člen 73. ZDR člen 47, 47/2, 73.
imenovanje v naziv - pogoj za izvrševanje javnih nalog - res judikata - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje tožbe - sprememba delodajalca - javni uslužbenci - prevzem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo o zakonitosti odločbe in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, čeprav je predhodno upravno sodišče, v zvezi z zakonitostjo navedenih sklepov, že odločilo s pravnomočno sodbo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv III. stopnje - podsekretar, bistveno kršilo določila ZPP, saj je obstajala procesna ovira za meritorno sojenje v tej zadevi, ker gre za res iudikata (pravnomočno razsojene stvari). Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti trditveni podlagi in je zato med tožbenim zahtevkom v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Upravnim sodiščem RS, podana objektivna identiteta spora. V obeh primerih tožnik na isti trditveni podlagi uveljavlja razveljavitev spornih odločb tožene stranke in imenovanje tožnika v uradniški naziv sekretar. Zato je potrebno tožnikovo tožbo v tem delu zavreči.
ZDR v 73. členu določa, da v primeru prevzema preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZUTD, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2011, pa je v 190. členu določil, da zavod in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (tožena stranka) skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda. V 2. ter 3. členu sporazuma je bilo določeno, da bo zavod k toženi stranki prenesel 3 javne uslužbence ter da bodo, na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi delo nastopili 1. 1. 2011. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. V konkretnem primeru je šlo za prevzem tožnika kot javnega uslužbenca in je morala tožena stranka pri njegovem prevzemu upoštevati določbe ZJU in sicer 23., 25. in 84. člen, Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organov. Pri toženi stranki je možno sistemizirati le delovna mesta, ki so določena v navedeni kolektivni pogodbi in Uredbi. To pomeni, da tožena stranka ni mogla dosledno slediti določbi 73. člena ZDR in v celoti ohraniti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno z zavodom. Zato ni utemeljen tožnikov zahtevek na ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar, ki ga opravlja v nazivu sekretar z 51. plačnim razredom, izročitev nove pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv sekretar.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005700
ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/4, 445.
obvestilo o seji pritožbenega senata – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka – oprostitev plačila stroškov postopka
Obdolženec v pritožbi smiselno izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi ne predstavljajo avtomatično razloga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je izjema, ko sodišče ugotovi, da bi plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, obdolženec v pritožbi jih tudi ne izpostavlja, zato s pritožbo ne more uspeti.
odpravnina - regres za letni dopust - pripoznava zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - izvensodna poravnava - plača
Pripoznava zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava pravdnih strank ni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pripoznavo vtoževanih zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust in plače, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP.
Tožnik je na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvensodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.
Dejstva, da obdolženi v času očitanega prekrška ni imel več statusa osebe, ki se ji izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, prekrškovni organ niti ne izpodbija, nasprotno, iz njegovih navedb je razumeti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženi ni storil očitanega prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, saj ni vozil motornega vozila v času sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker mu je ta sankcija prenehala 28.10.2012, meni pa, da je obdolženi vsekakor storil hujši prekršek glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, saj je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (5. točka prvega odstavka ZPrCP), oziroma je kršil 3. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz in storil prekršek po osmem odstavku 50. člena istega zakona. Stališče prekrškovnega organa je zmotno. V skladu z določbo drugega odstavka 132. člena ZP-1, se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga. To pomeni, da obdolženca ni mogoče spoznati za odgovornega za prekršek, če za takšno dejanje ni bil vložen obdolžilni predlog pristojnega predlagatelja.
Mednarodna konvencija o začasni ustavitvi ladij člen 1, 3, 3/4, 8, 8/2.
PZ člen 841, 948, 948/1.
začasna zaustavitev ladje - pomorska terjatev - odgovornost za terjatev, povezano z ladjo - zakupno razmerje z lastnikom ladje
Šele v primeru, da ima upnik terjatev (v zvezi z ladjo) do lastnika ladje ali do zakupnika ladje ali do druge odgovorne osebe, ki ni registriran lastnik ladje ali, kot določa PZ v 948. členu, do osebnih dolžnikov lahko uspe z zaustavitvijo ladje zavarovati svojo terjatev. Samo terjatve, ki so jih povzročile zgoraj navedene osebe, oziroma ki so nastale v zvezi z njihovim delovanjem, so lahko pomorske terjatve v smislu PZ in Konvencije.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – pogoj zdravstvene zmožnosti
ZP-1 nima določbe, ki bi osebam, ki so invalidsko upokojene, zgolj zaradi tega dejstva odrekala pravico, v kolikor izpolnjujejo vse druge pogoje, predlagati nadomestitev globe z opravo nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.
predlog obsojenca za izrek enotne kazni – izrek enotne kazni – izrek enotne kazni, kadar sodišče prekliče pogojni odpust
Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ob odločanju o predlogu obsojenca za izrek enotne kazni pravilno in popolno ugotovilo ter pri izreku le-te pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 89. člena KZ-1, po kateri se, kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena KZ-1, pri tem pa vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal. Stališče obsojenega, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni upoštevati celotno izrečeno kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30.3.2007 je zmotno, pa tudi obsojencu v škodo, saj predlaga, naj bo skupno izrečena kazen zapora 11 let, medtem ko mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določene kazni in neprestane kazni iz pogojnega odpusta izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - skupno bivanje
Tožnica in pokojni nista skupaj prebivala v obdobju zadnjih treh let oziroma v zadnjem letu pred njegovo smrtjo. Med njima torej v tem času ni bilo življenjske skupnosti. Zaradi neobstoja zunajzakonske skupnosti tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine (114. člen ZPIZ-1).
ZDR člen 132, 132/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 52. ZDR člen 182, 182/1.
odpravnina - jubilejna nagrada - odškodninska odgovornost delavca - pobotni ugovor - inventurni manko
Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je tožnik (trgovski poslovodja) odgovoren za inventurni manko, je potrebno razlagati upoštevaje določbo 182. člena ZDR (po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti), ki se nanaša na odškodninsko odgovornost delavca. To pomeni, da poslovodja ne more biti odgovoren za inventurni manko le zaradi tega, ker opravlja dela in naloge poslovodje. Odgovarja le v primeru, če so za to odgovornost kumulativno podani vsi elementi tako imenovanega splošnega civilnega delikta, tudi upoštevaje 182. člen ZDR (protipravno ravnanje, vzročna zveza, nastala škoda, odgovornost).
Tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zatrjevano škodo (glede na obseg artiklov je bilo nemogoče, da bi tožnik sam preštel vse artikle ob prevzemu; potekal je tudi t.im. kartonski prevzem blaga, pri katerem se kartonov z artikli ni odpiralo in teh artiklov ni posebej preštevalo; celoten potek prevzema blaga ni bil v izključni pristojnosti tožnika; tožena stranka ni uvedla ustreznega sistema varovanja ...). Tožena stranka ni dovolj konkretizirala nedopustnega ravnanja tožnika, v posledici katerega naj bi prišlo do te škode, ki naj bi jo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je namreč le na splošno navajala dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar je po njeni trditvi nastal sporni manko. To pomeni, da je tožena stranka opustitev dolžnih ravnanj tožnika dokazovala z inveturnim mankom (torej s posledico zatrjevane opustitve pogodbenih obveznosti tožnika), ne pa s konkretnimi ravnanji tožnika, zaradi katerih naj bi prišlo do ugotovljenega manka. Zato za odškodninsko odgovornost tožnika za vtoževani manko niso podane vse štiri temeljne predpostavke.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 6, 6/1, 15, 15/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 9. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje o odločilnih dejstvih - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - soprispevek oškodovanca
Tožnik je trdil, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke, saj ni poskrbela za varne pogoje dela na odprtih gradbiščih, v skladu s 6/1. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti, da so delovna mesta vedno urejena in dostopna, tako da ustrezajo vrsti gradnje in spreminjajočemu se stanju na terenu, vremenskim vplivom in morajo zagotavljati varno izvajanje del, in med drugim delavcem omogoči prosto gibanje po delovišču tako, da je površina tal taka, da omogoča izvajanje vseh predpisanih del (točka 12 citirane Uredbe). V primeru, da se delo opravlja v naklonu, večjem od 45 stopinj, kot je to zatrjeval tožnik, da je delo opravljal pa se dela lahko izvajajo samo v ugodnih vremenskih razmerah in ob zagotovitvi ukrepov za preprečitev zdrsa in padca delavcev v globino (15/1 Uredbe). Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo na dan škodnega dogodka opravljal delo na delovišču in torej da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu da vremenske razmere niso bile ugodne, ter da pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena. V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev pa ZDR (1. odstavek 43. člena) ter ZVZD (5. člen) še posebej nalagata aktivno vlogo delodajalcu.
nastanek taksne obveznosti - vložitev tožbe - postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe
Spričo tožničinih navedb, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, pri čemer je bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je namreč povsem jasno, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev „zgolj“ v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 58, 58/3.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – pogojna obsodba
Obdolženec v pritožbi trdi, da je res vzel dve železni kretniški postavljali, vendar je sklepal, da so za smeti, saj so bile odvržene poleg kontejnerja za smeti. Ta pritožbena navedba predstavlja novoto, saj se je obdolženec pred sodiščem prve stopnje zagovarjal drugače in ni zatrjeval, da je bil v zmoti glede odvzetih predmetov. Res se je tako zagovarjal soobdolženi P.B., vendar je sodišče prve stopnje zagovor slednjega pravilno ocenilo kot neverodostojnega, kot je prepričljivo obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil v obravnavanem obdobju odvisnik od prepovedanih drog, saj je tak njegov zagovor pri dokazni oceni že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDSS-1 člen 6, 53, 53/1, 53/1-1. ZPP člen 18, 181, 339, 339/2, 339/2-3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2.
kolektivni delovni spor - stvarna pristojnost - delovno sodišče - ugotavljanje kršitve pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes - zavrženje predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Podredni zahtevek za ugotovitev, da ne obstaja obveznost predlagatelja (delodajalca) za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), je že vsebovan v primarnem zahtevku za ugotovitev, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca (sindikata) in zaposlenih v družbi za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu PKP. To pomeni, da gre pri navedenih zahtevkih za navidezno kumulacijo in bi bilo potrebno o podrednem zahtevku odločiti kot o enotnem zahtevku.
Po 1. odstavku 53. člena ZDSS-1 v zvezi s 6. členom, točka a ZDSS-1 je predmet kolektivnega delovnega spora o izvrševanju kolektivne pogodbe ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti, določenih v kolektivni pogodbi, s strani enega od udeležencev kolektivnega delovnega spora, ne pa odločanje o tem, da udeleženec kolektivnega delovnega spora nima določene obveznosti, ki izhaja iz kolektivne pogodbe, oziroma da ne obstoji terjatev zoper njega iz tega naslova. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato je potrebno takšen predlog predlagatelja zavreči.
Izplačilo nagrade ob koncu leta iz 129. člena PKP je bilo vezano na doseganje temeljnih ciljev. Ker vsi ti cilji niso bili doseženi, delavci niso bili upravičeni do izplačila te nagrade.