Zahtevki, s katerimi se zahteva abstraktna prepoved glede „drugih izdelkov,“ glede „drugih znakov, ki posnemajo določene registrirane znamke“ in glede „drugega načina uporabe“ ter abstraktna odstranitev „vseh izdelkov“ in izdelkov označenih „z znaki, ki posnemajo določene registrirane znamke“ že zaradi nekonkretiziranosti samih tožbenih predlogov ne omogočajo presoje o predpostavkah kršitvenega dejanja in zato ne morejo biti utemeljeni.
Tožeča stranka ne more „v naprej in na zalogo“ doseči sodne prepovedi vseh vrst možnih kršitev, tudi tistih, ki se v določeni pojavni obliki (še nikoli) niso zgodile.
Ker sta toženca temeljila obogatitveni zahtevek na razvezani pogodbi, je sodišče pravilno o njem odločilo na podlagi obligacijsko-pravnih določb o neupravičeni obogatitvi in ne na podlagi določb o stvarnopravnih reparacijah. Glede na to, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo kupnine v denarju, sledil pa je dogovor, da tožnik na račun kupnine v določenem znesku sprejme vozilo, ni šlo za menjalno pogodbo, marveč za dogovor o nadomestni spolnitvi, v takem primeru pa je po razvezni pogodbi obogatena stranka dolžna vrniti to, kar je bilo dogovorjeno, in ne to, kar je sprejel namesto dogovorjenega.