razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - odločitev o preživljanju skupnih otrok - določitev višine preživnine za otroka
Starši so dolžni preživljati svoje otroke (1. odstavek 123. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZZZDR). Višino prispevka za preživljanje pa določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen ZZZDR). Ob upoštevanju dohodkov, ki jih mesečno dobivata otrokova starša, otrokovih potreb, ter tudi dejstva, da so toženčevi dohodki obremenjeni z najetimi posojili, so z odločitvijo, da mora tožena stranka plačevati mesečno preživnino v znesku 4.000 SIT, kriteriji iz 79. člena ZZZDR brez dvoma upoštevani. Zato je odločitev o določitvi preživnine na 4.000 SIT materialnopravno pravilna.
razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - preživnina za zakonca - zvišanje preživnine - ukinitev preživnine
Na podlagi vseh ugotovitev o tožničinih potrebah in toženčevih možnostih je odločitev sodišča druge stopnje o zvišanju preživnine pravilna. Prezreti ni mogoče, da ima tožnica zaradi slabega zdravstvenega stanja večje izdatke za prehrano in zdravila, razen tega pa potrebuje pri gospodinjskih delih tujo pomoč. Glede na take potrebe je pravilen zaključek, da ugotovljena pokojnina od 19.000,00 do 23.000,00 SIT, ne zadošča za njeno preživljanje. Pri tem ni odločilno, če navedeni zneski presegajo najnižjo pokojnino in zajamčeni dohodek. Zato ni mogoče pritrditi tožencu, ki meni, da so podani pogoji za ukinitev preživnine po 83. čl. cit. zakona.
pridobitev - državljan druge republike - kršitev pravil postopka
Uradna oseba, ki vodi postopek ne ravna skladno z določbo 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku, če stranki sicer da možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katera se mora opirati odločba, ne da pa ji možnosti, da sodeluje pri izvedbi dokazov in se seznani z uspehom dokazovanja, na podlagi katerega so bila ta dejstva in okoliščine ugotovljene.
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti
Dejstvo, da je pooblaščenec predlagajočih strank sodnik Višjega sodišča v ..., po presoji vrhovnega sodišča predstavlja tehten razlog za postopanje po določbi 68. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS00711
ZPP (1977) člen 382, 382/2.ZOR člen 10, 527, 528, 529, 530, 531, 532.
prodaja s predkupno pravico - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Pravdni stranki sta sicer imeli pravico, da bi tudi drugače uredili vsebino dogovorjene predkupne pravice (velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, 10. člen ZOR), vendar te možnosti nista uporabili. Zato je mogoče vsebino med njima dogovorjene predkupne pravice in način njenega uveljavljanja presojati le po določbah členov 527 - 532 ZOR. Po teh zakonskih določbah pa za kršitev predkupne pravice ne zadostuje, da predkupni zavezanec "nedvomno izraziti voljo, da stvar prodaja", čeprav pri tem predkupnemu upravičencu "ne navede pogojev prodaje".Takšno ravnanje predkupnega zavezanca ne pomeni nič drugega kot ponudbo predkupnemu upravičencu, da se pogajata in morda pogodita za sklenitev prodajne pogodbe o predmetu predkupne pravice - in to, gledano s stališča določb členov 527 - 532 ZOR, neodvisno od predkupne pravice.
ZNP člen 112. ZTLR člen 15. ZPP (1977) člen 382, 382/2, 382/3.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - solastnina - redno upravljanje solastne stvari - postopek za ureditev razmerij med solastniki
Tožnikovo izhodiše je, da je vprašanje po tožbenem zahtevku sporne adaptacije dimne tuljave in dimnika, v katerega ta dimna tuljava steče - vprašanje rednega upravljanja solastne stvari. Četudi se vzame kot izhodišče pravne presoje to njegovo izhodišče, pa ni mogoče pritrditi njegovi graji presoje sodišča druge stopnje, da toženka ni sama legitimirana v pravdi po tožnikovi tožbi in da tožnikov tožbeni zahtevek (samo) zoper njo zato ni utemeljen. Izhodišče te tožnikove pravne razlage je mdr. večinski solastninski delež toženke, ki pa v izpodbijani sodbi ni ugotovljen. Torej ni bistvene dejanske podlage za zahtevano tožnikovo pravno presojo pasivne legitimacije toženke kot večinske solastnice nepremičnine. To zadošča za oceno, da citirana konkretna revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena.
Kljub temu pa ni odveč dvoje opozoril tožniku. Najprej na člen 15.3 ZTLR - ki govori o sodnem odločanju, kadar pride glede določenih poslov v zvezi z rednim upravljanjem stvari do spora med solastniki tj. le med solastniki, ne pa morda tudi med solastniki in tretjim, npr. imetnikom stanovanjske pravice (po zakonu o stanovanjskih razmerjih - tožnik je v tožbi svojo aktivno legitimacijo utemeljeval prav z imetništvom stanovanjske pravice) oziroma najemnikom stanovanja (po sedanjem stanovanjskem zakonu). Drugo pa je opozorilo na 112. člen zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS 30/86), ki ureja procesno plat sporov iz člena 15.3. ZTLR.
Dogovor o skupni gradnji kot podlaga za pridobitev solastnega deleža na stanovanjski hiši s predpostavko skupnega delovanja s skupnim ciljem, se nanaša tudi na "adaptacijo" kot dozidavo in prezidavo stanovanjskega objekta, ki ima za posledico spremembo istovetnosti stvari.
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti
Okoliščini, da je tožnik v občini znana oseba in da bi po mnenju toženih strank nastalo vprašanje vpliva na sodišče, ne predstavljata tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
plačilo carine in uvoznih davščin - osebni avtomobil - carinska črta
Blago, uvoženo v Republiko Slovenijo 8.10.1991 ali kasneje, zapade carinjenju po predpisih Republike Slovenije in po organih te države. Carinsko območje Republike Slovenije omejuje carinsko črto, ki je istovetna z državno mejo Republike Slovenije, določeno s temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Če se ugotovi, da bi sprejem aktivnega pripadnika bivše JA predstavljal nevarnost za varnost ali obrambo države, se lahko njegova vloga zavrne; pred izdajo odločbe mora upravni organ ravnati po pravilih splošnega upravnega postopka.
Stališče tožeče stranke, da domneva iz 1. odstavka 19. člena ZSR o trajnem prenehanju uporabe stanovanja velja le za primere, ko je ugotovljeno, da neuporaba traja več kot šest mesecev, je materialnopravno zmotno. Domneva, da se šteje, da gre po določenem roku za trajno prenehanje uporabe stanovanja, je v določbah ZSR namreč zato, da stanodajalcu po preteku roka ni treba več dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja. Kadar pa so okoliščine take, da je namen trajnega prenehanja uporabe jasen, preneha imetnik stanovanjske pravice trajno uporabljati stanovanje že ob izselitvi. Sicer pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno oboje, t.j. tako jasen namen trajne neuporabe že ob izselitvi, kot tudi več kot šestmesečna trajna neuporaba stanovanja. Ob ugotovitvi, da se je tožeča stranka v stanovanje vračala le občasno ob vikendih, pa je materialnopravno pravilen tudi zaključek nižjih sodišč, da taka uporaba stanovanja ne predstavlja uporabe v smislu 2. odstavka 1. člena ZSR.
lokacijsko dovoljenje - nadomestna stanovanjska hiša z okrepčevalnico
V območju, ki je po ZN predvideno za stanovanjsko in preskrbovalno središče mesta, je možna gradnja stanovanjske hiše z okrepčevalnico, čeprav na konkretni parceli ni predvidena okrepčevalnica, ob upoštevanju preventivno tehničnih pogojev, ki preprečujejo vpliv hrupa na neposredno okolico.
Zdravniška dokumentacija ne sodi med dokaze, na katere se sodna odločba ne sme opirati. V 1. odstavku 257. člena ZKP je celo izrečno predpisano, da poda izvedenec medicinske stroke izvid in mnenje na podlagi medicinske dokumentacije in drugih podatkov v spisu, če oškodovanca osebno ne more pregledati.
Sodišče pri izvajanju dokazov ni vezano na svoje prejšnje odločitve o sprejemanju ali izvajanju dokazov.
Sodišče druge stopnje je ravnalo v skladu z določbo 1. odst. 62. člena KZ SFRJ, ko je izreklo obsojencu varnostni ukrep izgona tujca iz države, čeprav je bil obsojencu tak ukrep izrečen tudi z drugo sodbo.
Odločba, s katero je zavrnjen predlog stranke, da se izreče za nično odločba, o zaplembi premoženja, je nezakonita, ker v upravnih sporih ni nobenega dokaza o tem, da gre za upravno stvar, o kateri je bilo mogoče odločati v upravnem postopku.
ZUN člen 54, 55, 65, 82. Zakon o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju člen 3.ZUP člen 4, 243.
lokacijsko dovoljenje - sprememba - uporaba neveljavnega predpisa
Sodišče je tožbi ugodilo, ker sta prvostopni organ in tožena stranka pri svojih odločitvah uporabila urbanistični predpis (zazidalni načrt), ki je prenehal veljati 8.9.1989, ko je začel veljati občinski odlok o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP) na istem območju, ki ga pa prvostopni in drugostopni organ sploh ne omenjata. S tem sta kršila določbe 82. člena ZUN in 3. člena zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Ur. l. RS, št. 48/90).
pridobitev - državljani druge republike - dejansko življenje v Sloveniji - življenje in začasno delo v tujini - meritorno obravnavanje brez upravnih spisov
Tožniki dejansko ne živijo v Republiki Sloveniji kot izhaja iz njihovih navedb. Zaradi te nesporne okoliščine in vsebine po 40. členu ZDS je sodišče, kljub temu, da tožena stranka ni poslala upravnih spisov, tožbo zavrnilo po 3. odstavku 33. člena ZUS.