S sklepom revizijsko sodišče nižjima sodiščema ni naložilo odprave kakšnih konkretnih pravdnih dejanj, ampak je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zato, da bi se vsa sporna vprašanja v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno obravnavala. To pa je bilo v ponovljenem postopku storjeno. Tudi tožena stranka v reviziji ni konkretno navedla, katera procesnopravna vprašanja naj bi, kljub napotkom revizijskega sodišča, ostala neobravnavana. Vkolikor pa je revizija mnenja, da bi morali nižji sodišči sprejeti mnenje revizijskega sodišča, da uporaba določbe 395. člena ZOR morda ni izključena pa je potrebno pojasniti, da gre v primeru 395. člena ZOR za določbo materialnega prava. Na materialnopravno presojo revizijskega sodišča pa nižji sodišči nista bili vezani. Nesprejemanje materialnopravnih nadziranj revizijskega sodišča s strani nižjih sodišč zato ne pomeni kršitve določbe 1. odstavka 377. člena ZPP, kot to v reviziji zmotno meni tožena stranka.
Zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije je sprostil možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in je uzakonil kot dovoljeno valutno klavzulo (5. člen zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje v času veljavnosti zakona o deviznem poslovanju SFRJ. Po zdaj veljavni ureditvi je valutna klavzula dovoljena. Izpolnitve obveznosti sicer ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), ni pa več nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila. Ovira za tak zahtevek bi bila prepoved valutne klavzule. Te pa, kot je že povedano, glede na določbo 5. člena zakona o deviznem poslovanju zdaj ni več. Zato tudi ni več razlogov, da bi se določba 395. člena ZOR še uporabljala pri odločanju o tolarskem zahtevku na izpolnitev obveznosti pri kateri je bila dogovorjena valutna klavzula.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pogodba sklenjena namesto razlastitve
V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ker naj bi samo ugotavljalo dejstva (370. člen v zvezi s 1. odst. 354. člena ZPP) sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili. Odločilne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so - da sta pravna prednika tožnika na podlagi prodajne pogodbe sklenjene namesto razlastitve, pravnemu predniku tožene stranke prodala kmetijski zemljišči za ceno 15,12 din/m2, kot del te kupnine za del odprodanih zemljišč v izmeri 700 m2 pa se je tožena stranka zavezala izročiti gradbeno parcelo v enaki izmeri; ker izročitev v pogodbi določene gradbene parcele potem ni bila mogoča, je sodišče prve stopnje ugodilo denarnemu tožbenemu zahtevku, pri čemer se je glede vprašanja utemeljenosti višine zahtevka oprlo na cenitev izvedenca gradbene stroke, ki je izračunal vrednost gradbenih zemljišč v navedeni izmeri. Zgolj te dejanske ugotovitve pa je pri odločanju o pritožbi tožene stranke upoštevalo drugostopno sodišče, ko je celo ugotovilo, da bi izvedenec kot merilo za določitev odškodnine moral upoštevati celo višjo - tržno vrednost gradbenega zemljišča in ne meril iz določila 40. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 5/80 - 20/89), ki je bilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U I 45/89 z dne 29.3.1990 ugotovljeno za protiustavno in je bilo z odločbo istega sodišča U I 45/89 z dne 8. 11. 1990 nato ugotovljeno, da je to določilo z dnem 6.10.1990 prenehalo veljati. Z izpodbijano sodbo je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. S cit. pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve, je bila kot kupnina za 700 m2 prodanega (razlaščenega zemljišča) določena izročitev gradbenega zemljišča v enaki izmeri (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Ker tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti z izročitvijo tega zemljišča (ugotovljene dejanske okoliščine, da je tožena stranka zemljišče že oddala drugi osebi in na njem zato nima več razpolagalne pravice), je dolžna plačati denarni znesek v višini vrednosti takšnega zemljišča (torej gradbenega in ne kmetijskega zemljišča), da bi tožnik kot pravni naslednik prodajalcev prejel ekvivalent kupnine dogovorjene za prodani kmetijski zemljišči v navedeni izmeri. Prvostopno sodišče je torej pravilno upoštevalo izvedenčevo ocenitev po merilih, ki veljajo za gradbena zemljišča; sodišče druge stopnje pa je takšnemu izhodišču prvostopnega sodišča pravilno pritrdilo, pri čemer je še utemeljeno opozorilo, da bi glede na cit. odločbi Ustavnega sodišča RS moralo celo uporabiti za tožnika še ugodnejše merilo - tržno ceno takšnega zemljišča.
pridobitev državljanstva z naturalizacijo - pogoji - kršitev pravil postopka
Ni mogoče zaključiti, da prosilec nima zagotovljenega stanovanja samo iz razloga, ker ni osebno sklenil najemne pogodbe, če je veljavno najemno pogodbo sklenila izvenzakonska partnerka, če ima ta zveza značaj izvenzakonske skupnosti.
sklenitev pogodbe - ara - akcesornost pogodbe o ari
Pogodba o ari je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, akcesoren pravni posel (1. odst. 79. člena ZOR). To pomeni, da če ni veljavno sklenjena glavna pogodba, je neveljaven tudi dogovor o ari. Ta sam zase torej nima pravne veljave, temveč le v povezavi z veljavno glavno - prodajno pogodbo. Ker je toženec tožnici v spornem primeru hotel prodati stavbni zemljišči - torej nepremičnini, bi morala biti prodajna pogodba, da bi bila veljavna, sklenjena v pisni obliki (5. člen Zakona o prometu z nepremičninami - Ur. l. SRS 19/76 in 42/86) ali pa bi morala biti ustno sklenjena pogodba dejansko realizirana z izročitvijo zemljišč na eni strani in plačilom kupnine ne drugi strani (določilo 1. odst. 70. člena ZOR v zvezi s cit. določilom Zakona o prometu z nepremičninami). Pisna prodajna pogodba v spornem primeru ni bila sklenjena, saj se stranki v pogodbi o ari z dne 19.9.1990 nista dogovorili o enem bistvenih elementov prodajne pogodbe - ceni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Da bi bila med pravdnima strankama sklenjena in realizirana ustna kupna pogodba za sporni gradbeni parceli pa je tudi izključeno na podlagi dejanskih ugotovitev obeh sodišč. Ker pogodbi o ari, sklenjeni med pravdnima strankama dne 19.9.1990, ni sledila sklenitev prodajne pogodbe, je dogovor strank o ari neveljaven in mora toženec tožnici vrniti znesek prejete are (določilo 104. in 214. člena ZOR).
Podlaga za prisojo odškodnine je v spornem primeru lahko le neutemeljeno odvzeta prostost, ki jo je tožnik utrpel v času bivanja v priporu. Določilo 1. odst. 541. ZKP namreč kot podlago za odškodnino določa neupravičeno obsodbo, pri čemer pa mora oškodovancu izrečena kazenska sankcija postati pravnomočna, da ta pridobi pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe. Tožniku izrečena kazenska sodba pa v spornem primeru ni postala pravnomočna, saj je bila na podlagi njegove pritožbe razveljavljena in je bil v ponovljenem sojenju kazenski postopek pravnomočno ustavljen (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Pravilno je zato sodišče druge stopnje prisodilo zahtevano odškodnino le zaradi neupravičenega odvzema prostosti, ki ga je tožnik utrpel zaradi odrejenega mu pripora (1. točka 1. odst. 545. člena ZKP).
Presoja višine odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti.
Odškodnina zaradi neupravičenega pripora je enotna. Tožnik je razčlenil zahtevek na tri ločene postavke, kljub temu je treba odškodnino obravnavati skupno, saj meje med posameznimi podlagami niso ostre in se podlage za uveljavljane zahtevke prekrivajo. Zato je pomemben skupen prisojeni znesek.
Pri odmeri odškodnine zaradi neupravičenega pripora je potrebno upoštevati okoliščino konkretnega primera. Med okoliščine obravnavanega primera, ki ob upoštevanju drugih kriterijev navedenih v 200. čl. ZOR (pomen prizadete dobrine, namen odškodnine za negmotno škodo itd.) odločilno vpliva na odmero višine denarnega zadoščenja in utemeljuje materialno pravno pravilno odmero odškodnine na 2.000,00 SIT, pa sodi tudi tožnikova depresija, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim odvzemom prostosti in je trajne narave, pri tožniku pa povzroča vsakodnevno hudo trpljenje.
določitev imetnika stanovanjske pravice - preureditev ali nadzidava skupnih prostorov - pasivna legitimacija
Predlagatelj ne more zahtevati določitve imetnika stanovanjske pravice le napram občini, če gre za podstrešno stanovanje, ki ga je z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem zgradila druge oseba.
pogodba o delu - obveznost izvršiti delo - neizpolnitev pogodbe - poravnava
Sodišči sta pravilno naložili tožencu plačilo tolarske protivrednosti 5.000 DEM z ustreznimi zamudnimi obrestmi, saj se je toženec k temu plačilu zavezal s pismeno izjavo potem, ko ni izpolnil dogovorjenih obveznosti na podlagi pogodbe o delu.
zahteva za sodno varstvo - razlogi - kršitev zakona
Z zahtevo za sodno varstvo ni moč uveljavljati zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo, da je kaznovani prejel odločbo organa 2. stopnje kasneje, kot je bilo odločeno na seji senata, ne pomeni kršitve zakona o prekrških.
nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - lokacijsko dovoljenje
Če drugostopni organ ugotovi, da so bila na prvi stopnji odločilna dejstva nepopolno ali zmotno ugotovljena, mora dopolniti postopek in odpraviti pomanjkljivosti. Če tako ne ravna krši določbo 242. člena ZUP.
Odločba, s katero se zavrne prošnja za pridobitev državljanstva z uporabo diskrecijske pravice, mora vsebovati presojo izvedenih dokazov. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, če ni ugotovljeno, s katerimi konkretnimi protipravnimi ravnanji bi naj prosilec deloval zoper interese Republike Slovenije.
prenehanje stanovanjskega razmerja - neuporaba stanovanja - občasna uporaba
Pojem "prenehanja uporabe" stanovanja v kontekstu 1. odst. 58. čl. ZSR zato predstavlja ne le popolno odsotnost iz stanovanja, temveč tudi vsako takšno uporabo stanovanja, ki ne pomeni rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb v tem stanovanju.
ZPP (1977) člen 352, 354, 354/1. ZSR člen 56, 56/1, 56/1-2, 57.
prenehanje stanovanjskega razmerja - neplačevanje stanarine - materialno procesno vodstvo ni revizijski razlog - dokazno breme po 57. členu ZSR
Po 57. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) mora tožena stranka dokazati, da stanarine ni plačevala zaradi razlogov, ki ji jih ni mogoče šteti v krivdo. To pa pomeni, da bi tožena stranka vsaj v pritožbi morala navesti dokaze za svoje trditve. Ne zadošča, če stranka v pritožbi zatrjuje, da sodišče določenih dejstev ni ugotovilo. Utemeljenost pritožbe je odvisna ne le od dejstev, temveč tudi od dokazov, ki jih stranka v pritožbi navede (352. člen ZPP).
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - vpliv disciplinskega ukrepa na pravico do tega nadomestila
Tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo z zakonitim sklepom o izrečenem disciplinskem ukrepu, torej po njegovi krivdi, po 10. alinei 1. odst. 10. čl. ZZZPB nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
Če tožba vsebuje formalne podatke, ki jih vloga mora imeti, razlogov za zavrženje ni. Sodišče mora tožbo obravnavati in če ugotovi, da ni sklepčna, tožbeni zahtevek zavrniti.
ZDRS člen 10, 10/1-8, 40, 40/3.ZUP člen 209, 209/3.
pridobitev - vojak JA - nevarnost za javni red, varnost in obrambo države
Tožnikova obveščevalna in kontraobveščevalna dejavnost v JA, uničenje dokumentacije pred predajo Radioizvidniškega centra ter ponovna vključitev tožnika v enoto JA, pomeni nevarnost za varnost in obrambo Slovenije. Prosti preudarek je upravni organ ustrezno obrazložil.