Če bi bil namen sedme alineje 18. člena ZLD res v izključitvi možnosti „nekrivdne“ odpovedi koncesije s strani koncendenta, bi bilo namreč razumno pričakovati, da bo navedeno, da naj določita „koncesionarjev“ rok za odpoved koncesije. Prav določitev odpovednega roka zaradi podelitve koncesije za nedoločen čas pa jasno izhaja tako iz Odločbe kot tudi iz Koncesijske pogodbe. Zato se ni mogoče strinjati z razlago, da bi ZLD izvzel možnost „nekrivdne“ odpovedi koncesije s strani koncendenta (zaradi prenehanja koncesijske pogodbe), saj je ravno odpoved tipična oblika prenehanja trajnega pogodbenega razmerja. Sporni 18. člena ZLD je zato treba razumeti v kontekstu 16. člena ZLD, ki oba skupaj ne izključujeta možnosti razlage, da koncendent lahko odvzame koncesijo tudi zaradi prenehanja koncesijske pogodbe. Ta namreč lahko preneha bodisi zaradi izteka roka trajanja kot tudi zaradi enostranske odpovedi, če je sklenjena za nedoločen čas.
Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja). Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.