Prvostopenjski organ ne upošteva ugovorov, ki se nanašajo na nepravilnosti v zemljiškem katastru, zaradi katerih naj bi bilo z ureditvijo meje poseženo v lastninsko pravico tretjih oseb, katerih parcele po zemljiškem katastru ne mejijo oziroma se ne dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje. Po izrecni določbi drugega odstavka tedaj veljavnega 28. člena ZEN so namreč (poleg predlagatelja, to je lastnika parcele, katere meja se ureja) stranke postopka urejanja meje in postopka evidentiranja urejene meje (le) lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje. Tretje osebe, katerih parcele ne mejijo oziroma se ne dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje, torej v tem postopku ne sodelujejo in s tem svojih (pravnih) koristi ne morejo varovati.
osebna asistenca - načelo varstva pravic strank in javne koristi - mnenje komisije - obrazložitev odločbe - pomanjkljivo obrazložena odločba
Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da ima tožnica hudo obliko epilepsije, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Upravni organ bi moral jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.
V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.
vpis v register - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - pravica do izjave v postopku
Upravna organa sta tekom upravnega postopka (domnevno prek spleta) aktivno pridobivala različne informacije in dokumentacijo, ki se nanaša na delovanje tožnice in njena pogodbena razmerja, odločitev v zadevi pa sta sprejela na podlagi analize posameznih delov te dokumentacije, ki je po njunem stališču pokazala, da tožnica opravlja javno službo. Takšno ravnanje upravnih organov po presoji sodišča bistveno presega okvire, v katerih je v skladu s 144. členom ZUP dopustno izvesti skrajšani ugotovitveni postopek.
Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 3, 3/1, 20, 20/5, 29, 29/1. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Če ni informacij, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem Uredbi Dublin III v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, ni mogoče govoriti o obstoju utemeljenih razlogov za domnevo, da bo ta prosilec med postopkom obravnave prošnje in po koncu postopka izpostavljen nevarnosti kršitve načela nevračanja. To velja tudi v primeru, ko posamezna država pri dostopu prosilcev za mednarodno zaščito na njeno ozemlje dopušča prakse, s katerimi se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik po predaji v postopku sprejema po Uredbi Dublin III namreč ne bo (več) v opisanih okoliščinah, v katerih se lahko odrazijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Šele na podlagi zanesljive ugotovitve, da je tožnik v času bivanja v hrvaškem azilnem domu zdravstveno oskrbo nujno potreboval, ter nadaljnje ugotovitve, da mu ta ni bila nudena, bi morala tožena stranka pristopiti k ugotavljanju, ali morda v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti na področju zdravstvene oskrbe prosilcev za azil. Ker takšnih zaključkov na podlagi tožnikovih izjav ni bilo mogoče narediti in ker tožnik tudi ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da ji niso znani prej omenjeni referenčni dokumenti, iz katerih bi izhajali podatki o sistemskih pomanjkljivostih v pogojih sprejema v Republiki Hrvaški (zlasti glede zdravstvene oskrbe prosilcev), je tožena stranka utemeljeno zaključila, da v postopku ni bilo izkazano, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.
ZDoh-2 člen 35, 35/3, 35/3-2. ZDavP-2 člen 74, 74/4.
dohodnina - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - dokazni predlog - zavrnitev
Za obdavčitev izplačil kot dohodkov iz zaposlitve je bistven položaj odvisnosti delavca v razmerju do naročnika. Primeroma to pomeni, da oseba delo opravlja nepretrgoma (kontinuirano), da mora mesečno poročati oziroma predložiti ustrezna poročila ali evidence, da delo opravlja v prostorih naročnika v organiziranem procesu in obsegu, ki mu ga določa naročnik ter pod njegovim nadzorstvom, pri tem pa odgovornost za kvaliteto opravljenega dela prevzema naročnik sam. Zato so za kvalifikacijo dohodka iz zaposlitve bistvene dejanske okoliščine opravljanja nalog oziroma del, kar mora davčni organ ugotoviti v ugotovitvenem postopku.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev BPP - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva - verjeten izgled za uspeh
Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da pravica do brezplačne pravne pomoči ni absolutna, saj se lahko dodeli samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena tega zakona). Tudi po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da Prošnja ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ker tožnik vlaga Prošnjo v zadevi, ki je očitno nerazumna oziroma v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, tako da ni razumno začeti postopka oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov zastopanja - stroški odvetnika - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - stečajni postopek
Tožeča stranka je v konkretnem primeru prekoračila obseg dodeljene BPP, saj ji je bila le-ta dodeljena izrecno in določno za zastopanje v pravdnem postopku, tožeča stranka pa je priglasila stroške, ki so ji nastali v zvezi z zastopanjem pred Delovnim in socialnim sodiščem, v individualnem delovnem sporu.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - nepravilna uporaba materialnega zakona
Organ za brezplačno pravno pomoč, glede na povzeta materialnopravna izhodišča, nima zakonske podlage, da bi onkraj standarda očitnosti opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo (sodne) odločbe, ki jo želi prosilec izpodbiti. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje z Ustavo RS zagotovljene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, zaradi česar je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati v skladu s načelom sorazmernosti tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že opisanega standarda očitnosti. To pomeni, da organ za brezplačno pravno pomoč s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomoč. Zgolj navedba, da glede na zatrjevane kršitve pravic, nadaljnji potek zdravljenja po zatrjevanih kršitvah in možnost načina rešitve spora po 62. členu ZpacP, ne predstavlja obrazložitve v smislu določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Toženka bi morala obrazložiti, zakaj zadeva ni pomembna za tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma zakaj pričakovani izid zadeve za tožnico ni življenjskega pomena, upoštevajoč Prošnjo.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - podatki iz uradne evidence - uporabnik nepremičnine
Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) izrecno določa, da je spremembo v katastru upravičen predlagati zavezanec, med zavezance pa sodi tudi uporabnik nepremičnine. Zato je tožnikov očitek, da ni mogel spreminjati podatkov, na podlagi katerih je bil NUSZ odmerjen, ker ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da je lastnik nepremičnine, neutemeljen.
Zato je pravilno, da se je ugotavljalo, ali je obstajala podlaga za posamezna plačila oziroma ali je na dan 8. 10. 2020 obstajal dolžni znesek obveznosti in v kolikšni višini. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015, ki predstavlja izvršilni naslov, obstajala, saj je bila odločba pritožbenega organa izdana šele 29. 10. 2020, čemur tožnik niti ne ugovarja. To pa posledično pomeni tudi, da je dolžnikov dolžnik, Specializirano državno tožilstvo RS, imel dolžnost prvotni sklep z dne 8. 10. 2020 izvršiti v višini 2.946,12 EUR.
Ustavno sodišče je že v odločbi, Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002, pojasnilo, da lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom ustave. Ker imajo torej dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizacijo, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po Zakonu o dedovanju niso zapustnikovi dediči.
Za presojo oporočnih razpolaganj v postopkih denacionalizacije je pomembno, da ZDen v drugem odstavku 78. člena drugače kot ZD ureja prehod zapustnikovega premoženja na dediče, in sicer določa, da do tega pride šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za to, da podržavljeno premoženje do odločitve o denacionalizaciji sploh še ni bilo v premoženju upravičenca - zapustnika.
Odločba Agencije za zavarovalni nadzor, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o odvzemu dovoljenja zavarovalnemu zastopniku, mora biti izdana v skladu z določili 439. in 472. člena ZZavar-1 v zvezi z 214. členom ZUP. Tako ni dopustno, da se organ odločanja v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj sklicuje na ugotovitve prijaviteljice in povzema izjave prič (to je dopustno v prvi fazi postopka, torej v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja), ki jih sam ni nikoli zaslišal, še manj pa stranki postopka omogočil soočenje z obremenilnimi pričami, zaradi česar gre tudi v tem delu postopka za kršitev pravil postopka in določil ZUP.
ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-10. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 7.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - rekonstrukcija objekta - vzdrževalna dela - nelegalna gradnja
Iz navedenih zakonskih in podzakonskih določb, veljavnih v času izvedbe obravnavanih prebojev, izhaja, da se investicijsko vzdrževalna dela ločijo od rekonstrukcije objekta v tem, da se s prvo navedenimi deli ne sme posegati v konstrukcijo objekta. To pomeni, da so tudi inštalacijska dela in z njimi povezane napeljave za prezračevanje in hlajenje vzdrževalna dela pod pogojem, da se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta.
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - primerjava - ime firme
Sodišče sodi, da ZIL-1, ki ga je treba razlagati tudi v skladu določbami Direktive 2015/2436/EU, ne daje podlage za stališče, kot ga je v izpodbijani odločbi zavzela toženka, tj., da je treba presojo relativnega zavrnitvenega razloga po točki g) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 izvesti ob upoštevanju primerjave dejavnosti gospodarskega subjekta ter blaga in storitev, za katere je bila prijavljena znamka.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč26. 5. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 13. 6. 2024. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
status kmetijske organizacije - obnova postopka - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Zatrjevana škoda po presoji sodišča ni niti neposredna niti konkretna, ampak je le hipotetična. Do nje naj bi namreč prišlo v prihodnosti in šele pod pogojem, da prvostopenjski organ tožnici ne bi priznal statusa kmetijske organizacije v obnovljenem postopku, sodišče pa bi tožbi zoper izpodbijani sklep ugodilo in ga odpravilo.
Tožnica lahko status predkupne upravičenke uveljavlja v postopkih odobritve pravnega posla, ne glede na to, ali ji je status kmetijske organizacije po ZKZ priznan s posebno odločbo, izdano po šestem odstavku 24. člena ZKZ. Svoje predkupno upravičenje namreč lahko izkaže na način, določen v petem odstavku 24. člena ZKZ, torej z registrirano kmetijsko dejavnostjo (kar je razvidno iz javnih evidenc za (med drugim) gospodarske družbe, npr. AJPES) in z ustrezno izkazanimi prihodki več kot 50 % iz naslova kmetijske dejavnosti. In kot je pravilno opozorila že toženka v svojem odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe in s čimer se strinja tudi tožnica, gre v postopkih odobritve pravnega posla pri tem za odločitev o predhodnem vprašanju. Posledično to tudi pomeni, da z zadržanjem odločbe o priznanju statusa kmetijske organizacije tožnica ni onemogočena v uveljavljanju svoje predkupne pravice kot kmetijske organizacije po 5. točki prvega odstavka 24. člena ZKZ oziroma te pravice, tj. pravice uveljavljanja statusa kmetijske organizacije, ni izgubila.
osebni podatki - obdelava osebnih podatkov - pravna podlaga - obdelava osebnih podatkov v zasebnem sektorju - nedovoljena obdelava osebnih podatkov - video nadzor - video nadzor delodajalca - namen videonadzora - podatki GPS naprave
Sodišče je pri presoji upoštevalo upravnosodno prakso, po kateri je video nadzor v delovnih prostorih dopusten le v izjemnih primerih in kadar je to nujno potrebno, oziroma je dopusten le takrat, ko gre za situacijo, ki to zahteva, v zanjo primernem obsegu ter za čas, ki je potreben, da se ta situacija razreši. Takšno stališče je skladno s stališči Ustavnega sodišča ter Evrospkega sodišča za človekove pravice.
Zgolj ugotovitev dotikanja objektov ne zadošča za razvršanje kot enega objekta, temveč mora biti ugotovljena njihova konstrukcijska, požarna, vsebinska ali drugačna fizična povezava med vsemi obravnavanimi deli. Te ugotovitve mora navesti upravni organ, sploh v primeru nasprotovanja investitorja in zatrjevanja negativnih dejstev, ki jih stranka praviloma ne more dokazovati.
Uradna oseba sicer ni vezana na dokazne predloge strank, vendar mora biti v odločbi obrazloženo, zakaj organ posameznega dokaznega predloga ni upošteval. V okvir strankine pravice do izjave spada tudi dolžnost organa, da izvede vse pravno relevantne dokaze, ki jih je predlagala stranka ali pa takšen predlog obrazloženo zavrne.
Ker v konkretni zadevi še ni jasno, ali se inšpekcijski nadzor nanaša na gradnjo, za katero je predpisano dovoljenje ali ne, še ni mogoče zaključiti, ali je bil organ prve stopnje nepristojen.
Toženka je pri svoji odločitvi ustrezno upoštevala, kar je tudi pojasnila, da vse predvidene aktivnosti, navedene v terminskem načrtu tožnika, ne predstavljajo obdobja izvedbe investicije, ter pri oceni trajanja investicije ni upoštevala celotnega obdobja izvedbe projekta, ki bi po terminskem načrtu trajal 44 mesecev, ampak je upoštevala ustrezno krajše obdobje 40 mesecev. Tožnik ni uspel izpodbiti odločitve toženke oziroma dokazati, da se bo njegova investicija izvedla v roku 30 mesecev, kot to določajo pogoji Javnega razpisa.
ZDoh-2 člen 48, 48/3, 48/3-2, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 50, 50/7.
davek od dohodka iz dejavnosti - samostojni podjetnik - normirani odhodki - skrajšani delovni čas - starševski dopust - napačna uporaba materialnega prava - polni delovni čas
Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, kar poudarja tudi tožnik, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz besedila 2. alineje tretjega odstavka 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.
Po presoji sodiša sta davčni organ in tožeka prezrla smisel koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva, ki je v tem, da se takšno osebo glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas.
Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.