Iz četrtega odstavka 43. člena ZBPP izhaja, da lahko pristojni organ za brezplačno pravno pomoč in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Navedeno je organ pojasnil v obrazložitvi odločbe opr. št. Bpp 93/2018 z dne 19. 4. 2024, s katero je organ naložil vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Tožnik je bil z navedenim določilom s strani organa torej seznanjen.
Pri odgovoru na vprašanje, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba poleg resnosti kršitev in teže zagrožene kazni upoštevati tudi kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s tem pa je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženega (v obravnavanem primeru tožnice), ki imajo lahko vpliv na sposobnost posameznika, da sam v sodnem postopku (brez pomoči zagovornika oziroma ustrezno usposobljenega pravnega strokovnjaka) učinkovito varuje svoje pravice.
Osebne okoliščine na strani tožnice (to je njena zasvojenost ter psihomotorična upočasnjenost ter slaba artikuacija), ki lahko negativno vplivajo na njeno zmožnost, da v postopku o prekršku učinkovito varuje svoje pravice, pri odločanju o zaprošeni brezplačni pravni pomoči v nasprotju z prakso ESČP in nacionalno upravnosodno prakso niso bile upoštevane.
Pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči organ za BPP tudi ni upošteval dejstva, da grozi tožnici v postopku o prekršku globa v višini 500,00 EUR, kar lahko dodatno negativno vpliva na položaj tožnice, ki prejema nizke dohodke in se skupaj s sinom (ki ji je bil prav zaradi težav z zasvojenostjo s sklepom sodišča začasno odvzet) le stežka preživlja. Navedena okoliščina (težka finančna situacija, ki jo utegne izrek globe še dodatno poslabšati) na strani tožnice po presoji sodišča nedvomno vpliva na tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj v smislu 2. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki bi ga moral organ pri odločanju o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči prav tako vzeti v ozir.
Rok za tožbo je začel teči v sredo 31. 1. 2024 in se iztekel v četrtek 29. 2. 2024. Ker je bila tožba priporočeno po pošti oddana šele 1. 3. 2024, je bila vložena prepozno.
Tožnik v tožbi priznava nepravočasno plačilo obveznosti operaterju, da je bil zaradi tega opominjan ter da je dolg poravnaval z delnimi plačili. Trdi pa, da bi zaradi neporavnanih obveznosti mogel biti s strani operaterja sankcioniran le z omejitvijo dostopa do interneta, saj tudi Splošni pogoji določajo kot sankcijo "omejitev uporabe storitev", kar pomeni, da bi mu operater mogel zgolj zmanjšati hitrost internetne povezave, ne pa odklopiti internetne povezave v celoti. Vendar se sodišče z njim ne strinja. Pritrjuje prepričljivi in logični razlagi A. v odgovoru na tožbo, da "omejitev uporabe storitev" pomeni (začasno) prenehanje zagotavljanja storitev, v konkretnem primeru (začasno) prenehanje zagotavljanje storitev interneta, kot posledico tožnikovega neizpolnjevanja pogodbene obveznosti. Pri tem je naročniško razmerje ostalo aktivno; odklop, kot ga očita tožnik, pa sledi odpovedi naročniškega razmerja
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe, podane v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, o kazenski obsodbi in izreku (nesorazmerne) kazni 2o let zapora, kot razlogu za odhod iz izvorne države, ne predstavljajo novih dejstev, ki bi nastala šele po izdaji predhodne odločitve, niti dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.
Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa.
Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ (zgolj) sklicevala na mnenje komisije, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev pravice do osebne asistence. Iz odločb pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, in sicer zakaj organ šteje, da tožnik nima pravice niti do 30 ur osebne asistence na teden.