V postopku gradbenega dovoljenja se pravilno niso presojali vplivi na okolje. Dejstvo izdanega Okoljevarstvenega soglasja pred vložitvijo zahteve investitorja za izdajo (sedaj izpodbijanega) gradbenega dovoljenja in vodenje postopka izdaje gradbenega dovoljenja po II. poglavju četrtega dela GZ ima za posledico, da sestavni del postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni postopek presoje vplivov na okolje po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. V tem se ta postopek razlikuje od integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz IV. poglavja četrtega dela GZ, v katerem se, ko gre za objekt z vplivi na okolje, postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje iz zakona, ki ureja varstvo okolja, združita.
Tožeča stranka v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, za katerega je že predhodno izdano pravnomočno Okoljevarstveno soglasje, (za razliko od integralnega postopka) ne more več navajati ugovorov, ki se nanašajo na vplive načrtovanega posega med samo gradnjo in njenim obratovanjem nanjo in na njene nepremičnine.
Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je izkazana pravica graditi. Končan razlastitveni postopek ni zakonski pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč zadostuje predložitev odločbe oziroma sklepa o uvedbi postopka o razlastitvi in ustrezen vpis v zemljiški knjigi.
O dokazih tožeče stranke se Upravna enota ni izrekla. V tem pogledu je v izpodbijani odločbi umanjkala kakršnakoli obrazložitev; v njej ni nobene omembe dokazov tožeče stranke. Tudi če bi naslovno sodišče lahko štelo, da je Upravna enota vse dokaze tožeče stranke odklonila, zato ni našlo nobene razlage. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Tako ravnanje Upravne enote je vodilo do kršitve pravil upravnega postopka.
Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.
Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi, pri tem je dokazno breme na strani vlagatelja zahteve.
Ni jasno, ali gre tožniku očitek da je ''vedel'' ali pa da bi ''moral vedeti'', da je lahko posel s telefoni, tablicami in ovitki blagovne znamke ''A'' povezan z zlorabo sistema DDV. Posledično je tudi dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno raziskano.
Toženka bi morala pri tožniku kot pri izvajalcih zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti kot osnovo za izračun povečanja programa upoštevati celoten obseg programov zdravstvene dejavnosti, ne pa obseg posameznih zdravstvenih storitev.