Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Revščina oz. težak ekonomski položaj (slabo plačano delo, nestalnost dela in posledično nezmožnost plačevanja preživnine za otroka) niso razlog, ki bi narekoval ugoditev prošnji za katerokoli status mednarodne zaščite.
Tožnica je toženko le obvestila o statusnem preoblikovanju, saj je bila družba izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k tožnici. Izpodbijana odločitev pa temelji na stališču toženke, da je tožnica z obvestilom o pripojitvi družbe podala predlog za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev iz naslova podukrepa Podpora za naložbe v predelavo, trženje oz. razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016, kar v odločbi ni obrazloženo.
ZUP zastaranja izvršitve upravnih odločb (na splošno) ne ureja in ne določa zastaralnih rokov. GZ pa tudi ne določa, v katerih rokih oziroma da bi izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom zastarala. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) v smislu, da je organ posegel v pričakovalno pravico tožnika; to načelo namreč v navedenem smislu varuje pred posegom države kot protiustavnim tistega, katerega pravni položaj je zakonit. Tožnikov pravni položaj pa je zaradi nelegalne gradnje in zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa v zvezi s to gradnjo nezakonit.
Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije obravnavanih tožničinih dvigov gotovine iz bančnega računa babice A. A. ter ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnica dejansko dosegla s svojo aktivnostjo in je bila tožničina aktivnost opravljena z namenom povečanja tožničinega premoženja s pridobitvijo predmetnega prejemka. V konkretnem primeru davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oz., da ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2.
To, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.
Odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer, zgolj z navedbo členov določil ZKZ in Pravilnika in odsotnostjo argumentiranega in konkretiziranega odgovora na navedbe strank, ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.
Toženkina argumentacija, da je bilo zavarovanje v delu, ki se nanaša na nepremičnine iz izpodbijanega sklepa, ustavljeno in je bilo zemljiškoknjižnemu sodišču naloženo, da izbriše hipoteko pri vseh nepremičninah, ostaja s strani tožnika neprerekana. Ta neprerekana dejstva pa tudi po presoji sodišča pomenijo, da tožnik na izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja z njo ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijanega sklepa in/ali vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlagata s tožbo, namreč ne bi imeli nobenega učinka, saj je na nepremičninah zastavna pravica že bila izbrisana.
Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.
Dolžnost države vključuje tudi zagotavljanje ustreznih ukrepov in prilagoditev v času vožnje v vzgojno-izobraževalni zavod glede na posameznikove potrebe. Če je posameznemu invalidnemu otroku zagotovljena le gola pravica do (brezplačnega) prevoza od bivališča do zavoda in nazaj, ne da bi država zagotovila ustrezne podlage, da se pri prevozu otrok s posebnimi potrebami odpravljaljo ovire oziroma zagotavljajo prilagoditve, ki jih posameznik potrebuje glede na svojo invalidnost, lahko pravica do izobraževanja ostane izvotljena, navidezna.
Domnevno nezakonitost razpisnih pogojev v postopku za zasedbo delovnega mesta direktorja javnega zavoda, ki naj bi pomenili kršitev ustavnih pravic, je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper odločbo o izbiri kandidata.