ZPP člen 219, 299, 299/1, 219, 299, 299/1. ZOR člen 109, 109/1, 109, 109/1.
ničnost - dokaz - pravdni postopek
Dolžnost sodišča, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti ne pomeni, da bi moralo samo, brez ustreznih navedb, ugotavljati možne razloge za ničnost sklenjenega dogovora. ZPP tudi toženi stranki nalaga, da se izjavi o navedbah in dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tudi za upoštevanje ugovora velja, da bi morala tožena stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, ki bi sodišču omogočali presojo pravne podlage za morebitne pravne posledice.
ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13, 354, 354/2, 354/2-13. ZIZ člen 15, 15.
bistvena kršitev določb postopka
Sodišče bi moralo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navesti razloge za svojo odločitev. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato izpodbijanega sklepa ni moč preizkusiti.
začasna odredba prepovedi odsvojitve in obremenitve
Predlagana začasna odredba mora biti namreč takšna, da je terjatev sposobna zavarovati oziroma takšne vrste, da se z njo doseže namen zavarovanja (bodoče) uveljavljene terjatve (čl. 273 ZIZ). Logično je namreč, da nevarnost, da bi dolžnik razpolagal z nepremičnino kot predmetom zavarovanja, ne obstoji preprosto zato, ker je to že storil. Nepremičnina, ki je predmet predlagane začasne odredbe, je namreč z overjeno pogodbo že prodana in izročena kupcema Z., ki se zato lahko kadarkoli vknjižita kot njena lastnika (čl. 21 in 22 Zakona o zemljiški knjigi), saj za to ne potrebuje niti več vknjižbenega dovoljenja prodajalca. Dolžnik torej z nepremičnino ne more več niti dejansko niti pravno razpolagati (člen 3 ZTLR).
Pravdni stranki sta ne glede na nasprotno ponudbo tožnice po 41.čl. ZOR že tedaj (torej takoj) dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - t.j. višini odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči. Znesek, naveden v predlagani poravnavi, se z izjemo odvetniških stroškov, ni nanašal na posamezne odškodninske postavke, temveč na celotno v škodnem dogodku utrpelo škodo in ta znesek je tožeča stranka sprejela kot primerno odškodnino. Smisel poravnave je tudi bil z vzajemnim popuščanjem odpraviti negotovosti glede višine te odškodnine (1089. čl. ZOR). Odvetniški stroški pri tem ostajajo le stranska točka pogodbe. To pa pomeni, da je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na 2. odst. 32. čl. ZOR pravilno.
Za stroške obratovanja hiše, ki jih terja upravnik zoper etažnega lastnika na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja velja splošni petletni zastaralni rok.
ZIZ člen 143, 224, 266, 266/1, 143, 224, 266, 266/1.
začasna odredba - krajevna pristojnost
Pri uporabi določbe 1. odst. 266. člena ZIZ je treba upoštevati vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in ne vsebino same terjatve, ki se naj bi z njo zavarovala.
Upravnik je samo zakoniti zastopnik lastnikov stanovanja, zato ni aktivno legitimiran, da v svojem imenu sodno izterjuje uporabnino (najemnino) od uporabnika stanovanja.
Po 3. odst. 82. čl. ZIZ sodišče izvršbo ustavi, če se upnik ne udeleži rubeža. Razlogi, ki jih navaja upnica v pritožbi (težko finančno stanje, strah pred dolžnikom), niso takšni, da bi preprečili nastop te posledice.
če sodišče prve stopnje obsojenčev odgovor na pritožbo oškodovanca v postopku za preklic pogojne obsodbe napačno šteje kot pritožbo zoper sodbo in jo zavrže kot prepozno, višje sodišče na obsojenčevo pritožbo takšen sklep zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ob pravilni uporabi zakona razveljavi.
Če nasprotna stranka prekorači 8 dnevni rok za vložitev odgovora na pritožbo sodišče takšnega odgovora ne zavrže, ker gre za procesni in ne prekluzivni rok in ker v zakonu nima pooblastila.
Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu naložilo plačilo razmeroma visokih stroškov kazenskega postopka z utemeljitvijo, da se bo obdolženec moral potruditi in najti delo. Odločitev o dolžnosti plačila stroškov postopka sme temeljiti le na okoliščinah, ki so podane ob izdaji odločbe o stroških, ne pa na bodočih, negotovih okoliščinah zaradi katerih obstaja dvom v realne zmožnosti obtoženca, da plača stroške postopka.
zmotna ugotovitev dejanskega stanja - goljufiv namen
Goljufivi namen pri sklenitvi pravnega posla je sicer mogoče dokazovati s storilčevim ravnanjem po sklenitvi takšnega posla, vendar mora iz takšnega ravnanja jasno izhajati goljufivi namen, v nasprotnem je pravilna oprostilna sodba.
dolžnost pričanja - branje zapisnika o izpovedbah - vabilo na glavno obravnavo - bistvena kršitev določb postopka
Pri navajanju dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje navedlo, da je prečitalo tudi izpovedbo priviligirane priče, čeprav ta ni bila vabljena na glavno obravnavo, s čimer je ravnalo v nasprotju z določbo 3. točke drugega odstavka 340. člena ZKP. V izpodbijani sodbi je pričino izpovedbo omenilo v zvezi z ugotavljanjem pravno nepomembnih okoliščin, zaradi česar ni mogoče trditi, da se sodba opira na ta dokaz (izpovedbo priviligirane priče) in da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
V postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljene okoliščine, ki govore o osebnosti obdolženega, njegovem obnašanju med in po storitvi dejanja ter stopnja njegove kazenske odgovornosti utemeljujejo izrek sodnega opomina.
napoved pritožbe - vrnitev v prejšnje stanje - pritožbena novota
Če se obtoženec šele v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi prošnje za vrnitev v prejšnje stanje protispisno sklicuje, da je vložil napoved takoj po razglasitvi sodbe, takšni pritožbi ni mogoče ugoditi.
pozneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju
Dedič ima pravni interes za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju ne glede na to, da z denarjem, ki je pripadal zapustniku in za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, razpolagajo drugi zapustnikovi dediči.
Kljub olajševalnim okoliščinam na strani obdolženca teža kaznivega dejanja, stopnja krivde in ogroženost več oseb ob tem, da je vozil vinjen tudi še po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, ne dopušča izrek milejše kazenske sankcije - pogojne obsodbe.
Do prometne nesreče je prišlo, ko je štiriinpol letni otrok pritekel na cesto in ga je voznik zaradi visokega grmovja ob cesti zagledal šele na razdalji 2,2 m oziroma 0,8 sekunde pred trčenjem. Nesrečo bi lahko preprečil le če bi vozil 16 km/h. Cesta, po kateri je vozil, ni šla skozi strnjeno naselje, hitrost je bila omejena na 80 km/h, voznik pa je peljal 60 km/h. Ob takšnih dejanskih okoliščinah vozniku ni mogoče očitati, da bi lahko nesrečo preprečil. Pojav otroka na cesti je bil na tem mestu nepričakovan, za voznika nepredvidljiv in neodklonljiv dogodek, zaradi katerega je siceršnja voznikova objektivna odgovornost ugasnila (2. odst. 177. člena ZOR).
Dejanje, s katerim se prepreči vožnjo po spornem zemljišču, ki se že izvaja v daljšem časovnem razdobju, ne predstavlja samopomoči v smislu določb 76. člena ZTLR.
Če oškodovanec kot tožilec v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje ni navedel vzroka, zaradi katerega ni mogel sporočiti sodišču spremembe bivališča, pač pa v nasprotju z dokazi zatrjuje, da je bival na istem naslovu, na katerem pa vabila za glavno obravnavo ni bilo mogoče vročiti prav zaradi spremembe bivališča, takšni prošnji ni mogoče ugoditi.