V primeru, ko odvetnik izterjuje plačilo odvetniških stroškov od pravne osebe, ne gre za gospodarski spor, ker odvetnik ni samostojni podjetnik posameznik.
Sodišče ne more opreti svoje odločitve na pisno izjavo osebe, ki v postopku ni bila zaslišana kot priča, saj bi to bilo v nasprotju z načelom neposrednosti. Dejstvo, da je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na takšno pisno izjavo, še ne pomeni, da je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, če glede na celotni dokazni postopek to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe.
Toženec v postopku ni dokazal, da je pri sklenitvi sporazuma (pogodbe) obstajala napaka glede njegove volje, zato je dolžan izpolniti svoje, s sporazumom (pogodbo) sprejete obveznosti.
Če dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazloženo ugovarja in sklep izpodbija v celoti ali v delu v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in opravljena izvršilna dejanja, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova; sodišče pa je na izvršilni naslov v celoti vezano. Ker upnik za izterjavo odpravnine nima podlage v izvršilnem naslovu, saj v njem ni določeno, da je dolžnik dolžan upniku izplačati tudi odpravnino, izvršbe v tem delu ni mogoče dovoliti.
Ugovor prenehanja terjatve po 8. točki 1. odst. 55. čl. ZIZ ni utemeljen, če dolžnik zatrjuje, da je terjatev prenehala v času pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, ki je izvršilni naslov.
Ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe napačno navedlo, da priča inkriminiranih besed ni slišala, čeprav jih je na glavni obravnavi kar trikrat ponovila, ob tem pa je tudi zgrešeno tolmači vsebino izvedenega dokaza o času tiskanja večernega Dela, čeprav nihče ni zatrjeval, da je šlo za raznašalca tega časopisa, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke in izpodbijano sodbo razveljavilo.
Določbe o višini dovoljene pogodbene obrestne mere med posamezniki so legitimne narave. Višjim dogovorjenim obrestim od dovoljenih sodišče ne daje pravnega varstva.
Tožbeni zahtevek na izselitev iz stanovanja ni utemeljen, ker je toženka od 14.8.1989 do uveljavitve SZ več kot dve leti nemoteno bivala v stanovanju in si s tem pridobila status uporabnika stanovanja, ki je v bistvu izenačen z imetnikom stanovanjske pravice po prej veljavnem ZSR. Tožnica pa s toženko ni bila pripravljena skleniti najemne pogodbe za določen čas za neprofitno najemnino.
ZIP člen 14, 38, 50, 14, 38, 50. ZPP člen 325, 325/1, 332, 325, 325/1, 332.
dopolnilni sklep
Ne gre za dopolnilni, ampak za dodatni sklep o izvršbi, če je prvostopno sodišče s sklepom o izvršbi odločilo o celotnem predlogu in je na upnikov naknadni predlog za izterjavo procesnih obresti v isti izvršilni zadevi (pod opr.št.) izdalo dodatni sklep o izvršbi. Skupaj s prvim sklepom o izvršbi ima dodatni sklep o izvršbi vse potrebne sestavine sklepa o izvršbi, ima pa naravo novega sklepa o izvršbi, zoper katerega je dovoljen ugovor, ki pa mora vsebovati ustrezne ugovorne razloge.
Odmera odškodnine. Pritožnica ima sicer prav, da ji je sodišče prve stopnje za vse upoštevane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo prenizko odškodnino, vendar pri tem prezre, da je prvostopno sodišče nekatere od naštetih vrst bolečin zaradi njihovega različnega izvora nepravilno upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč t.i. funkcionalnih bolečin, torej bolečin, ki nastopajo ob izvajanju tožničinih življenjskih aktivnosti in zaradi njih in zaradi česar so posledično njene življenjske aktivnosti zmanjšane oziroma jih opravlja s povečanimi napori, zaradi česar trpi, ni mogoče uvrstiti preprosto k telesnim bolečinam, pač pa k psihičnim bolečinam zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tja jih je sicer uvrstilo tudi prvostopno sodišče (bolečine pri nenadnih gibih in stresanju z vratom, pri vztrajanju v sedečem in pol sklonjenem položaju), vendar je pred tem te iste bolečine pravno zmotno upoštevalo tudi kot podlago za prisojo odškodnine za fizične bolečine.
Vsak od najemodajalcev - solastnikov objekta je aktivno legitimiran le za uveljavljanje deleža najemnine, ki je sorazmeren njegovemu solastninskemu deležu, ne pa za plačilo celotnega zneska.
pravilno vabljenje - čas za pripravo obrambe - ugovor krajevne pristojnosti
Sodišče takoj po prejemu tožbe po uradni dolžnosti presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (1. odst. 15. čl. ZPP/77), vendar pa se sme po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (2. odst. 20. čl. ZPP/77). Tožencu zaradi nepravilnega vabljenja na glavno obravnavo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pooblaščenka in toženec nista imela zadosti časa za pripravo na glavno obravnavo, kar pomeni kršitev 4. odst. 293. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 286. čl. ZPP/77 in zaradi opustitve pravilne vročitve uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2.odst. 354. čl. ZPP/77.
Po stališču revizijske odločbe Stanovanjski zakon ne ureja pravnega položaja bivšega zakonca do takrat, ko se mu priskrbi najemno stanovanje. Ker pa so se po SZ morala vsa stanovanjska razmerja, ki so nastala po prej veljavni zakonodaji, preoblikovati v lastninska ali stanovanjska najemna razmerja, bo torej imel bivši zakonec v stanovanju, last drugega zakonca, lahko le položaj najemnika ali položaj podnajemnika stanovanja, nikakor pa ne boljšega. položaja. Zato gredo bivšima zakoncema v obeh navedenih primerih vse pravice in obveznosti, ki jih ureja SZ v poglavju o stanovanjskih najemnih razmerjih. Zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ne more zahtevati od toženca, naj se izseli iz stanovanja, če dokaže katerega od krivdnih razlogov, zaradi katerih lahko lastnik stanovanja po 53. členu SZ odpove najemno pogodbo.