Zatrjevana dolžnikova že večletna nezaposlenost in pomanjkanje virov sredstev za preživljanje dolžnika in njegove družine ne predstavlja posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe v pomenu določbe drugega odstavka 71. člena ZIZ -kar velja še zlasti v obravnavanem primeru, ko spričo pravnomočnega sklepa o izvršbi v obsegu, v katerem ni bila že ustavljena, le-ta ne posega samo na denarno terjatev dolžnika (na njegovo plačo ali osebne prejemke) in ko nezaposlenost dolžnika torej ne pomeni ovire za tek tega izvršilnega postopka.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je neprepričljiva ker je ocenilo izpoved tožnice kot prepričljivo, ne da bi jo tehtalo z upoštevanjem vsebine ponudbe za sklenitev zavarovanja in ne da bi pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbi priče - pooblaščenca tožene stranke.
Zahteva po kontradiktornosti postopka kot izraz enakega varstva pravic kot ustavne pravice (22. čl. Ustave Republike Slovenije) mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, torej tudi v obravnavanem izvršilnem postopku, v katerem glede na izpodbijano odločitev na pravni podlagi 34. čl. ZIZ ne gre za dovoljena odstopanja od tega načela oziroma pravice.
Ker tožeča stranka v tožbi zahteva plačilo obrokov, tožena stranka pa je dokazala, da je bilo vozilo uničeno, je bil pravilno tožbeni zahtevek zavrnjen.
Tožbeni zahtevek na izselitev iz stanovanja ni utemeljen, ker je toženka od 14.8.1989 do uveljavitve SZ več kot dve leti nemoteno bivala v stanovanju in si s tem pridobila status uporabnika stanovanja, ki je v bistvu izenačen z imetnikom stanovanjske pravice po prej veljavnem ZSR. Tožnica pa s toženko ni bila pripravljena skleniti najemne pogodbe za določen čas za neprofitno najemnino.
Ker je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti dokazala, da je tožena stranka preuranjeno vnovčila akceptni nalog, je utemeljena začasna odredba, da Agencija za plačilni promet zadrži izplačilo spornega zneska na računu tožene stranke.
Ob neobrazloženi pritožbi, preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo le glede eventuelnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.
Po stališču revizijske odločbe Stanovanjski zakon ne ureja pravnega položaja bivšega zakonca do takrat, ko se mu priskrbi najemno stanovanje. Ker pa so se po SZ morala vsa stanovanjska razmerja, ki so nastala po prej veljavni zakonodaji, preoblikovati v lastninska ali stanovanjska najemna razmerja, bo torej imel bivši zakonec v stanovanju, last drugega zakonca, lahko le položaj najemnika ali položaj podnajemnika stanovanja, nikakor pa ne boljšega. položaja. Zato gredo bivšima zakoncema v obeh navedenih primerih vse pravice in obveznosti, ki jih ureja SZ v poglavju o stanovanjskih najemnih razmerjih. Zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ne more zahtevati od toženca, naj se izseli iz stanovanja, če dokaže katerega od krivdnih razlogov, zaradi katerih lahko lastnik stanovanja po 53. členu SZ odpove najemno pogodbo.
Vsak od najemodajalcev - solastnikov objekta je aktivno legitimiran le za uveljavljanje deleža najemnine, ki je sorazmeren njegovemu solastninskemu deležu, ne pa za plačilo celotnega zneska.
Ugovor prenehanja terjatve po 8. točki 1. odst. 55. čl. ZIZ ni utemeljen, če dolžnik zatrjuje, da je terjatev prenehala v času pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, ki je izvršilni naslov.
Po določbi 612. čl. ZOR mora biti terjatev sodelavca priznana. Izjavo o priznanju terjatve lahko da le prevzemnik del, ker je le on v pogodbenem razmerju s sodelavcem. Dokazno breme, da je terjatev priznana, pa je na strani sodelavca.
Določila v splošnih pogojih tožene stranke za nezgodno zavarovanje oseb, o domnevi dokazane vzročne zveze med nezgodo in delovanjem alkohola na zavarovanca, ki izključuje obveznosti zavarovalnice, niso nejasna, zato jih je treba razlagati z uporabo čl. 100 ZOR.
V primeru, ko odvetnik izterjuje plačilo odvetniških stroškov od pravne osebe, ne gre za gospodarski spor, ker odvetnik ni samostojni podjetnik posameznik.
Odmera odškodnine. Pritožnica ima sicer prav, da ji je sodišče prve stopnje za vse upoštevane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo prenizko odškodnino, vendar pri tem prezre, da je prvostopno sodišče nekatere od naštetih vrst bolečin zaradi njihovega različnega izvora nepravilno upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč t.i. funkcionalnih bolečin, torej bolečin, ki nastopajo ob izvajanju tožničinih življenjskih aktivnosti in zaradi njih in zaradi česar so posledično njene življenjske aktivnosti zmanjšane oziroma jih opravlja s povečanimi napori, zaradi česar trpi, ni mogoče uvrstiti preprosto k telesnim bolečinam, pač pa k psihičnim bolečinam zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tja jih je sicer uvrstilo tudi prvostopno sodišče (bolečine pri nenadnih gibih in stresanju z vratom, pri vztrajanju v sedečem in pol sklonjenem položaju), vendar je pred tem te iste bolečine pravno zmotno upoštevalo tudi kot podlago za prisojo odškodnine za fizične bolečine.
KZ člen 326, 326/1, 326, 326/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371, 371/1, 371/1-11.
odločilno dejstvo
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da so vse kršitve predpisov o varnosti železniškega prometa, ki so navedene v konkretnem opisu kaznivega dejanja po členu 326/I KZ, v vzročni zvezi z nastalo nesrečo, vendar vzročne zveze med kršitvijo posameznega predpisa in posledico ni obrazložilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.