Besedilo 1. člena ZPIZ-2M, da ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, je treba razlagati tako, da je v primeru, ko je mati že uveljavila pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, odločilno dejstvo, ali je ob tem uveljavljala višji odmerni odstotek. Če mati tega ni uveljavljala, ima ob sklenjenem dogovoru to možnost uveljavljati moški.
Čeprav določba prvega odstavka 80. člena ZZVZZ govori o "pravici do proste izbire zdravnika", ta pravica že po naravi stvari predpostavlja pravico zavarovane osebe do osebnega zdravnika. Pravica do proste izbire osebnega zdravnika je nujni sestavni del pravice do osebnega zdravnika (saj je le ob zagotovitvi druge sploh mogoče uresničevanje prve pravice). Drugačno razlogovanje bi izvotlilo pravico do proste izbire osebnega zdravnika.
Ker gre pri uveljavljanju pravice do osebnega zdravnika za uveljavljanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in se v skladu s 85. členom ZZVZZ za postopek odločanja o tej pravici uporablja ZUP, gre po 2. členu ZUP za upravno zadevo.
Tožnica se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s stranskim intervenientom zaposlila za določen in krajši delovni čas pri drugem delodajalcu. To pravno razmerje je bilo veljavno sklenjeno in je bilo tudi pravilno evidentirano, tožnica pa je na tej podlagi pridobila lastnost zavarovanca (prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1). Tožnici je bilo s kasnejšo odločitvijo v delovnem sporu za isto obdobje (in še več) priznano delovno razmerje za polni delovni čas. Glede na to je ob pravilu, da je mogoče evidentirati le delovno razmerje v okviru zakonsko dovoljenih 40 ur na teden (130. in 135. člen ZPIZ-2), pomembno, katero delovno razmerje je nastalo prej. To pa se ne presoja z vidika razlogov odločitve v delovnem sporu oziroma ob upoštevanju delovnopravnih posledic takšne odločitve, temveč z vidika podlag za evidentiranje pravnih (zavarovalnih) razmerij, torej pravil matične evidence in v zvezi s tem možnih posegov v že obstoječa in veljavna razmerja. S tega aspekta ni odločilno, da je bilo z naknadno pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje tožnice pri stranskem intervenientu, temveč da je pred tem že obstajalo delovno razmerje za krajši delovni čas in je bila tudi že pravilno vzpostavljena veljavna evidenca tega razmerja oziroma lastnost zavarovanca.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s povračilom stroškov zdravljenja v tujini.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločanje toženca o vlogi zavarovanke za dodelitev osebnega zdravnika pomeni upravno zadevo.
Delodajalec je delavcu odklanjal vključitev v poklicno zavarovanje, zato je ta pravilno vložil tožbo zoper delodajalca v delovnem sporu na podlagi b točke drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zakonodaja za zavarovance poklicnega zavarovanja ne ureja določno (predhodnega) upravnega postopka uveljavljanja pravic glede vključitve v poklicno zavarovanje, kot je na primer predpisan za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja pri zavodu. Glede na stranke spora in zakonsko ureditev poklicnega zavarovanja, ki ne predvideva predhodnega upravnega postopka, ne gre za socialni spor iz drugega odstavka 58. člena ZDSS-1.
Delodajalec je delavcu odklanjal vključitev v poklicno zavarovanje, zato je ta pravilno vložil tožbo zoper delodajalca v delovnem sporu na podlagi b točke drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zakonodaja za zavarovance poklicnega zavarovanja ne ureja določno (predhodnega) upravnega postopka uveljavljanja pravic glede vključitve v poklicno zavarovanje, kot je na primer predpisan za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja pri zavodu. Glede na stranke spora in zakonsko ureditev poklicnega zavarovanja, ki ne predvideva predhodnega upravnega postopka, ne gre za socialni spor iz drugega odstavka 58. člena ZDSS-1.
Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.
O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.
Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.
Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.
Zaposlitev uslužbenca Evropske komisije in vključitev v sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti torej izključuje obveznost istočasne vključitve takšnega uslužbenca v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe v Republiki Sloveniji, s tem pa tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca za obdobje te zaposlitve ter posledično plačilo prispevkov toženki.
Po šestem odstavku 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je veljal v času odločanja toženca, se pri odmeri pokojnine upošteva le pokojninska doba zavarovancev, ki so po izpolnitvi pogojev iz četrtega ali petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 neprekinjeno vključeni v obvezno zavarovanje, in ne tudi dobe, pridobljene po prekinitvi zavarovanj in ponovni vključitvi vanj.
Tožnici je bila potem, ko ji je bila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi dejanskimi omejitvami s polnim delovnim časom, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z še dodatnimi dejanskimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Ta časovna omejitev kljub temu, da je temeljila na 82. členu ZPIZ-2, ne pomeni popolnega pretrganja s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu iz leta 1992. Ti pravici sta res le delno enakovrstni, vendar ju je treba glede na namen drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G in ob upoštevanju okoliščin primera vseeno obravnavati širše in ju šteti za enakovrstni v smislu citirane določbe ZPIZ-2G.