nadomestilo za invalidnost - izplačilo - izbris iz evidence brezposelnih
Pogoj za izplačilo nadomestila za invalidnost na podlagi 162. člena ZPIZ-1 je prijava na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Glede na to, da tožnik od 29. 1. 2013 dalje ni bil več prijavljen v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje, mu je tožena stranka s tem dnem pravilno ustavila izplačilo nadomestila za invalidnost.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - UPRAVNI POSTOPEK
VS3006739
ZPIZ-1 člen 71.
priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - poslabšanje ugotovljene invalidnosti - upravni postopek - upoštevanje novih dejstev
Morebitnih sprememb zdravstvenega stanja v času po izdaji upravnih odločb, v tem sporu ni možno upoštevati, saj sodišče presoja tisto dejansko stanje, ki je bilo v času odločanja upravnega organa. Morebitne spremembe v zdravstvenem stanju bo tožena stranka lahko upoštevala v novem postopku, ki ga je tožnica že sprožila.
Ob ugotovitvi, da pri tožnici do izdaje odločbe tožene stranke z dne 26. 7. 2010 ni prišlo do poslabšanja ugotovljene invalidnosti in da tudi ni nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, in za njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
matična evidenca zavarovancev - manjkajoči podatki v matični evidenci - priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja - zavarovalna osnova
Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je pač potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici.
V skladu z 8. členom ZPIZ-1 se kot zavarovalna osnova upošteva samo tista osnova, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. Tožnici se je v spornem obdobju izplačevala plača iz naslova delovnega razmerja pri odvetniku A. A., zato ne more zahtevati, da si za isto obdobje upoštevajo tudi prihodki iz naslova popoldanske obrti. Iz dosedanjih ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju v obveznem zavarovanju še po kakšni drugi osnovi, razen na podlagi delovnega razmerja pri odvetniku A. A.
ZUTD člen 59. ZUP člen 7, 9, 9/3, 138, 138/1, 144, 144/1, 144/1-2.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - plačilo prispevkov - kršitev pravil upravnega postopka - načelo varstva pravic strank
Večja aktivnost uradne osebe se zahteva pri uveljavljanju socialnih pravic. Ta dolžnost izhaja 7. člena ZUP, ki ga moramo v primeru uveljavljanja socialnih pravic razlagati ob upoštevanju določbe 50. člena URS. Pravica do socialne varnosti je z ustavo izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države. Država mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje socialnih pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. To nedvomno vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposreden stik stranke z državo. Od uradne osebe se zahteva, da stranki zagotovi pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem, tako da jo v okviru načela zaslišanja opozori, kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico. S tem je zadoščeno tako varstvu pravic strank kot tudi varstvu javne koristi.
Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena URS in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena URS. Zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden.
prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - denarna socialna pomoč - spor o pravici do in iz socialnega zavarovanja - nedovoljena revizija - zavrženje revizije
Tožnica je v tej zadevi izpodbijala zgolj tisti odločbe Centra za socialno delo, s katerim ji je bilo prepovedano odtujiti in obremeniti nepremičnine vpisane v k.o. G. in s katerim je bilo odločeno, da se na podlagi te dokončne odločbe prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije, kar pa ni spor o pravici do in iz socialnega zavarovanja oziroma socialnega varstva.
Navedeno pomeni, da bi tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje lahko vložila le predlog za dopustitev revizije, česar pa ni storila. V tem sporu revizija ni dovoljena že na podlagi zakona.
otroški dodatek - center za socialno delo - odločitev v prvih dneh naslednjega meseca - odločanje organa po uradni dolžnosti
Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da bi center za socialno delo o upravičenosti do otroškega dodatka moral odločiti s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, to je s 1. 10. 2012 in ne s 1. 9. 2012, kot je odločil. Izpodbijane odločbe se nanašajo le na pravico do otroškega dodatka, ta pravica ni odvisna od tega, ali otrok obiskuje vrtec ali osnovno šolo, zato so neupoštevne revizijske navedbe o tem, da je bil otrok septembra 2012 v šoli in ne v vrtcu.
Odločitev je bila izdana na podlagi prvega odstavka 42b. člena ZUPJS, ki določa, da center za socialno delo o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na spremembo odločbe, za katere je izvedel po uradni dolžnosti ali pa na način in v roku iz drugega odstavka 42. člena ZUPJS, odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe.
invalidi - uvrstitev v kategorijo invalidnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izvedenec
Tožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni ugodilo njegovemu predlogu za zaslišanje izvedenca specialista-ortopeda, pač pa je za izvedenca postavilo specialista medicine dela, prometa in športa, ki naj ne bi bil ustrezen izvedenec za ocenjevanje njegove preostale delazmožnosti. Prav izvedenec navedene stroke ima namreč ustrezno strokovno znanje tako s področja medicine kot s področja poznavanja različnih poklicev, delovnih mestih znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtevah za zasedbo teh delovnih mest.
V predlogu, ki vsebuje v glavnem le prepis dela pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, v ostalem pa kritiko dela sodišča druge stopnje, je sicer večkrat poudarjeno, kako se sodišči nista opredelili „do tega pravnega vprašanja“ oziroma naj bi ga ignorirali, konkretno pa ni navedeno, katero je to pravno vprašanje. Ker so zahteve glede vsebine predloga za dopustitev revizije stroge in povsem jasno določene z zakonom, teh sestavin pa tožnikov predlog ne vsebuje, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367č. člena ZPP zavrglo.
pravica do invalidske pokojnine - definicija invalidnosti - poklic - izvedensko mnenje - meje sodnega preizkusa v socialnem sporu
Ni odločilno le delo, ki ga je zavarovanec dejansko opravljal, temveč je treba upoštevati tudi širše zaposlitvene možnosti zavarovanca. Glede na omejitve delovne zmožnosti bi lahko revident opravljal druga dela izven ožjega delokroga rudarja.
ZPIZ-1 člen 66, 67, 68, 94, 97. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
invalidnost III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja - gostota zavarovalne dobe
Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine, saj to ne izhaja niti iz naslova poglavja, niti iz besedila člena. Prvi odstavek navedenega člena namreč predvideva seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Tudi naslov 3. poglavja Sporazuma je med drugim invalidnost, kar je širši pojem od invalidske pokojnine. Jezikovna razlaga določbe 22. člena Sporazuma torej omogoča seštevanje zavarovalnih dob tudi v primeru drugih pravic na podlagi invalidnosti in se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine. Drugačna razlaga tudi ni mogoča saj ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.
priznanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja - delna invalidska pokojnina - nadomestilo za invalidnost - pravica do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev
Nobene podlage ni za to, da bi bila tožnica poleg ali namesto delne invalidske pokojnine upravičena tudi do priznanja pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru sploh ne gre za pravico, ki jo je kdajkoli pridobila, niti za pravico, ki bi izhajala iz določb ZPIZ-1 ali ZPIZ-2.
ZPIZ-1 člen 26, 27, 28, 29, 63, 64, 65. BATSSV člen 6, 7, 8.
invalidsko zavarovanje - nesreča v tuji državi - tuji nosilec zavarovanja - prijava nesreče pri delu
Poškodb pri delu oziroma poklicnih bolezni v zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, za katere poškodovanec ni zavarovan pri nosilcu oziroma izvajalcu obveznega zavarovanja temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, ni mogoče šteti za takšne.
Problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje sta zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave 28. 11. 1992 vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ki bi narekovala razlago, kot jo je sprejela tožena stranka.
odločba o ustavitvi izplačila - lastnost zavarovanca - poseg v pravnomočno razmerje - izplačevanje invalidske pokojnine
Bistveno je, da je bil tožnik v sodnem registru vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja družbe od leta 2004 dalje, torej že v času, ko mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine (od 8. 1. 2010 dalje) ter tudi ves čas prejemanja invalidske pokojnine. Zato kljub pravnomočni ugotovitvi o lastnosti zavarovanca od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 ne gre za ponovno vključitev tožnika v zavarovanje v smislu prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1.
Ob ugotovitvi, da je bil tožnik družbenik in hkrati poslovodja družbe že v času priznanja pravice in izdaje odločbe, izpodbijani odločbi pomenita poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravice do invalidske pokojnine z dne 25. 8. 2010. Tožena stranka bi lahko v pravnomočno odločbo z dne 25. 8. 2010 posegla le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1.
invalidska pokojnina - rehabilitacija - invalid III. kategorije - invalid II. kategorije
Ker je njegova preostala delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, tožnik izpolnjuje pogoje za II. kategorijo invalidnosti. Vendar pa za priznanje pravice do invalidske pokojnine manjka drugi pogoj, in sicer nezmožnost za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije. Tožnik bi bil do invalidske pokojnine upravičen samo v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije ni zmožen, ta pa mu ne bi bila zagotovljena, ker je star nad 50 let. Vendar pa potreba po poklicni rehabilitaciji ni bila ugotovljena.
Tožnica je imela možnost pripomb na izvedensko mnenje; to možnost je izkoristila, podala pripombe in zahtevala dopolnitve v zvezi s konkretnimi vprašanji, ki jih je postavila.
Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je vprašanje poslabšanja zdravstvenega stanja in nezmožnosti za delo pri drugi tožnici z zaslišanjem članice izvedenskega organa temeljito in prepričljivo razčistilo, je dokazni predlog za zaslišanje lečečega psihiatra utemeljeno zavrnilo in zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo. Tudi po oceni revizijskega sodišča v izvedenskem mnenju, ki je bilo dopolnjeno tako, da je bila izvedenka neposredno zaslišana, ni zaslediti, da bi bilo nejasno, nepopolno, ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in bi bilo zato potrebno še dodatno izvajanje dokazov. Tudi tožnica razen nasprotovanja pojasnilom izvedenke ne izhaja iz tega, da je nastal upravičen dvom o pravilnosti podanega mnenja - kar bi bil lahko razlog za pridobitev mnenja drugih izvedencev (254. člen ZPP), temveč iz tega, da bi moral biti zaslišan tudi njen lečeči psihiater, katerega dokumentacijo in mnenje pa je izvedenka že upoštevala.
dopuščena revizija - dodatek za pomoč in postrežbo - pridobitev pravice - slepi ali slabovidni - upokojenec
Zavarovanec, ki postane slaboviden šele kot upokojenec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že na podlagi 100. člena ZPIZ-2, torej zgolj zaradi slabovidnosti, ampak je do dodatka lahko upravičen na podlagi 99. člena ZPIZ-2 v zvezi s 102. členom ZPIZ-2, torej če je ugotovljeno, da zaradi slabovidnosti tudi dejansko potrebuje stalno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh ali pa večine osnovnih življenjskih potreb.
Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnici dodatek za pomoč in postrežbo pripada na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, že zgolj na podlagi ugotovitve, da je slabovidna.
nadomestilo za invalidnost - izplačevanje nadomestila za invalidnost - sprememba zaposlitve za krajši delovni čas
Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožnica zaradi dela v krajšem delovnem času na sicer ustreznem drugem delovnem mestu zato, ker je iz naslova starševskega varstva uveljavila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost za preostali delovni čas, kot invalid III. kategorije ni izgubila pravice do nadomestila za invalidnost in niti pravice do izplačevanja navedenega nadomestila.
Ena izmed oblik družbenega varstva polnoletnih invalidnih oseb po ZDVDTP (prva točka 3. člena) je sicer tudi varstvo oziroma nastanitev v splošnih ali posebnih socialnih zavodih. Vendar pa sta problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave 28. 11. 1992 vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ki bi narekovala razlago, kot jo je sprejela tožena stranka.