invalidnost I. kategorije - vzrok za nastanek invalidnosti - pravnomočnost odločitve o vzroku invalidnosti
Pravnomočna odločba ne pomeni, da so vsi njeni elementi že avtomatsko vključeni v posledice pravnomočnosti in da zato o nobenem od teh (oziroma v tej povezavi o novih pravicah) ni mogoče več odločati. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), kar pa ne obsega tudi v prejšnji odločbi ugotovljenega vzroka za nižjo (II. kategorijo) invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni tudi odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu, ki v nekaterih primerih sploh ni pravno odločilno za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Takšna ali drugačna odločitev o vzroku invalidnosti (v prejšnji in sedanji invalidski odločbi) tudi v obravnavanem primeru ni vplivala na odločitev o priznanju kategorije invalidnosti (v odločbi toženke z leta 2002 in sedanji odločbi sodišča) in o priznanju pravice do invalidske pokojnine.
ZSV člen 11, 11/1, 11/1-4, 99, 99/1, 99/1-3, 100. ZUPJS člen 9, 10. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev člen 3, 6, 6/3, 8, 9, 10, 11, 11/1.ZDVDTP člen 3. ZZZDR člen 123. ZZZDR-C člen 26.
Ena izmed oblik družbenega varstva polnoletnih invalidnih oseb po ZDVDTP je sicer tudi varstvo oziroma nastanitev v splošnih ali posebnih socialnih zavodih. Vendar pa sta problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave 28. 11. 1992 vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ki bi narekovala razlago, kot jo je sprejela tožena stranka.
Ena izmed oblik družbenega varstva polnoletnih invalidnih oseb po ZDVDTP (prva točka 3. člena) je sicer tudi varstvo oziroma nastanitev v splošnih ali posebnih socialnih zavodih. Vendar pa sta problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ki bi narekovala razlago, kot jo je sprejela tožena stranka.
78a. člen ZZVZZ omogoča zavarovancu, da pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki so bile zadržane, uveljavlja po poplačilu dolga, saj zaradi neplačanih prispevkov pravica ni izgubljena, pač pa le zadržana.
Če so bili prispevki naknadno poravnani in če pravice ni mogel uveljavljati na način, ki ga določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja samo zaradi neplačanih prispevkov, potem nabava medicinskih pripomočkov brez naročilnice oziroma z neveljavno naročilnico, glede na določbo 78a. člena ZZVZZ, ne more biti ovira za naknadno priznanje pravice do povračila stroškov.
invalidnost III. kategorije - svoj poklic - prostovoljno zavarovanje - kmetijska dejavnost - sprememba v zdravstvenem stanju
Zdravstvena sposobnost za opravljanje določenega dela se ugotavlja glede na dejanske okoliščine, zato ne more biti odvisna od formalnega zdravniškega spričevala. Če se naknadno ugotovi, da pozitivna ocena izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela ni bila utemeljena in da zavarovanec že pred nastopom dela zanj ni bil delazmožen, potem ni podlage za materialnopravni zaključek, da je bil.
Invalid - nadomestilo za invalidnost - samostojni podjetnik - omejitve - delo na drugem delovnem mestu
Tožniku pravice do nadomestila za invalidnost ni mogoče odrekati zgolj na podlagi okoliščine, da si kot samozaposleni delavec ni izdal posebnega akta o opravljanju dejavnosti v skladu s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja, za kar se je zavzemala tožena stranka. Dejavnost kamnoseštva, ki se opravlja ob upoštevanju omejitev ni isto kot dejavnost kamnoseštva brez teh omejitev, zato je potrebno šteti, da je tožnik delal na drugem delovnem mestu. Navedeno pa hkrati pomeni, da je bil izpolnjen pogoj, ki ga za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost določa 4. alineja prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 2, 2/25, 9, 9/9. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-5, 22, 78.
lastnost zavarovanca - ugotovitev lastnosti zavarovanca - vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje - podlaga za vključitev
Tožena stranka si pravilno razlaga trenutek nastanka zavarovalnega razmerja po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar v obravnavanem primeru spregleda dejstvo, da je bil tožnik ob uveljavitvi spremembe pravil že zavarovan na drugi podlagi, in sicer kot družinski član po 22. členu ZZVZZ. Bistveno je tudi, da je v obdobju, za katerega je tožena stranka naknadno ugotovila drugo zavarovalno podlago, ves čas izpolnjeval pogoje za obvezno zavarovanje na podlagi 22. člena ZZVZZ.
začasna nezmožnost za delo - možnost pravnega sredstva - pravnomočna sodba - administrativni stalež
Revizija ne izpodbija zaključkov sodišča druge stopnje v zvezi s tolmačenjem tako imenovanega administrativnega staleža v povezavi z določbo 244. člena POZZ. Revidentka v reviziji v ničemer ne napade pravne presoje sodišča druge stopnje o tem vprašanju, pa čeprav je bila (mimo vprašanja zavrženja tožbe ali zavrnitve zahtevka) presoja pritožbenega sodišča o tem eden od odločilnih razlogov za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o nepriznanju začasne zadržanosti od dela.
Stališče nižjih sodišč, da lahko v obnovitvenem postopku odločata samo v časovnih okvirih prejšnje odločitve, je zmotno. Zlasti še, ker je sodišče prve stopnje zavrnilni del izreka omejilo z datumom zaključka glavne obravnave, kar pomeni, da ta časovna omejitev ni imela materialnopravne podlage, pač pa je bila procesne narave. Datum, ki je bil v prejšnjem postopku postavljen le zaradi zaključka glavne obravnave, je odpadel.
vračilo nadomestila plače - pravnomočna sodba - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - odprava odločbe o nadomestilu - neupravičena obogatitev
Sodišče druge stopnje neutemeljeno razlaga, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga, da bi tožnica „razpolagala s prejetim nadomestilom za primer brezposelnosti,“ saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča. Zato ni utemeljena presoja sodišča druge stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe.
Podan je obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP.
Zaradi obnovitvenega razloga, ki ga uveljavlja tožnica, se obnova upravnega postopka lahko predlaga le, če v končanem prejšnjem postopku stranka brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Tožnici, tudi ob upoštevanju njene izobrazbe (štirje razredi osnovne šole) ni mogoče očitati, da bi ob primerni skrbnosti že v prejšnjem upravnem postopku lahko ugotovila ali so v podatkih o plačah in nadomestilih, ki jih je prejela od tožene stranke, zajete tudi nadure. Pri presoji krivde za nenavajanje dejstev, ki stranki niso bila znana, je potrebno izhajati iz tega, ali bi ob primerni skrbnosti stranka ta dejstva lahko ugotovila in pridobila ustrezne dokaze.
ZUTD člen 119. ZUP člen 129, 129/1. URS člen 120, 120/3.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje prepozne vloge - meje presoje v socialnem sporu - delitev oblasti
Tožena stranka o tožničini zahtevi še ni vsebinsko odločala, ker je njeno zahtevo zavrgla kot prepozno, zato nižji sodišči ne bi smeli zahteve obravnavati po vsebini.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VS3006497
ZPP člen 285, 339, 339/1. ZPIZ-1 člen 60, 61.
pravice iz invalidskega zavarovanja - ugotovitev delazmožnosti - opredelitev pojma svoj poklic - materialno procesno vodstvo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožnikov dokazni predlog v delu, kjer predlaga zaslišanje izvedenca varstva, varnosti in zdravja pri delu je bil dovolj substanciran. Navedel je, kaj sta invalidski komisiji napačno ugotovili in zakaj. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu voznika-skladiščnika, za drugo delo v svojem poklicu (sodišče ne pove v katerem) pa naj bi bil tožnik še sposoben. Razlikovati je treba namreč med delom, delovnim mestom in poklicem. Iz sodb nižjih sodišč ne izhaja, kaj je sodišče štelo za tožnikov poklic. Podatki iz zdravstvene dokumentacije pa so v konkretnem primeru taki, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem za presojo tožnikove delazmožnosti, oziroma za kakšna dela bi bil tožnik glede na določbi 60. in 61. člena ZPIZ-1 še sposoben
Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, najmanj pa v III. kategorijo s pravico do dela v skrajšanem delovnem času ali v II. kategorijo invalidnosti, čeprav je v predlogu, kako naj sodišče razsodi navedel zgolj priznanje I. kategorije invalidnosti. Glede na vsebino celotne tožbe bi moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev prve kategorije invalidnosti, ali pa tudi II. ali III. kategorije. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnoprocesnega vodstva, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - pravica do dodatka za pomoč in postrežbo - slabovidnost
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali lahko pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pridobi tudi oseba, ki je postala slabovidna šele kot uživalka pokojnine.
SOCIALNO VARSTVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS3006500
ZDSS-1 člen 7.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - štipendija za nadarjene
Določba točke 3c. prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je abstraktno pravno pravilo in se zato nanaša na vse štipendije za nadarjene, tako tiste, glede katerih so bili v času uveljavitve ZDSS-1 že sprejeti ustrezni predpisi, kot tudi tiste, za katere so bili predpisi, ki so omogočili njihovo podeljevanje, sprejeti kasneje. Tak kasnejši predpis pa je tudi Odlok o štipendiranju, ki ga je sprejela Mestna občina Ljubljana.
V določbi točke 3c. prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 ni nobene podlage za domnevo, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v sporih o štipendijah za nadarjene le v primeru, če gre za Zoisovo štipendijo, ki jo zagotavlja Republika Slovenija.
rok za vložitev tožbe v socialnih sporih - procesni rok - narava roka - sodne počitnice
ZDSS-1 kot procesni zakon v 72. členu določa rok za vložitev tožbe v socialnih sporih in gre torej tudi po formalnem kriteriju za procesni rok. ZPIZ-2 v 171. členu določa enako za sodno varstvo pravic po ZPIZ-2: zavarovanec lahko uveljavlja sodno varstvo v roku tridesetih dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. ZPIZ-2 tako določa le pravico do sodnega varstva, ki se uveljavlja v socialnem sporu po določbah ZDSS-1 z vložitvijo tožbe. ZPIZ-2 je sicer materialni predpis, ki pa ima postopkovne določbe, med katere spada tudi določba 171. člena.
V socialnih sporih, rok za vložitev tožbe ni določen kot materialni rok, zato je potrebno uporabiti tudi določbo 83. člena ZS. Primerjava z roki za vložitev pravnih sredstev pokaže, da drugačno tolmačenje ni utemeljeno in da bi povzročilo neenako obravnavo podobnih procesnih situacij. Nižji sodišči sta zato zmotno izključili uporabo 83. člena ZS. Ta določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, razen v nujnih primerih, ki so taksativno našteti v drugem odstavku.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - socialni spor
Spor med zavodom in osebo, ki naj bi sredstva, namenjena zavarovancu, dejansko prevzela, je spor o premoženjskem zahtevku, za katerega je glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 8, 22, 25. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 7, 13, 14, 19. ZMEPIZ člen 47, 47-1.
lastnost zavarovanca - ugotovitev lastnosti zavarovanca - zavarovanje na podlagi nadomestila za brezposelnost - naknadna ugotovitev delovnega razmerja v delovnem sporu - podlaga za zavarovalno razmerje
V obravnavani zadevi je bil revident za sporno obdobje od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 zavarovan na podlagi 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, naknadno pa je bilo za to obdobje zavarovanja vzpostavljeno delovnopravno razmerje na podlagi sodne poravnave v delovnem sporu. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2.
ZŠtip člen 9, 9-4, 48, 49, 49/3, 50. ZUPJS člen 42.
državna štipendija - prenehanje štipendijskega razmerja - pravica do štipendije - izguba statusa študenta - oprava manjkajočih izpitov
Določba 49. člena ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja je specialna glede na določbo 9. člena o pridobitvi pravice do štipendije, saj ureja pravne položaje potem, ko je bilo štipendijsko razmerje že vzpostavljeno.
ZMEPIZ člen 45, 49. ZPIZ-1 člen 7, 8, 13, 25, 34. ZMEPIZ-1 člen 83, 83/1.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - pravnomočno urejeno pravno razmerje - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Tožnica je sicer ob prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje izpolnjevala pogoje iz 34. ZPIZ-1, naknadno pa je bilo za obdobje zavarovanj na teh dveh podlagah vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v tem primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati.