Vse države članice EU morajo tožeči stranki kot nosilki socialnega zavarovanja v Švici, odgovorni za dodelitev dajatev oškodovanki v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke (slovenske zavarovalnice), priznati prevzem pravic oškodovanke kot prejemnice dajatev proti tretji osebi, torej toženi stranki, če je prevzem pravic predpisan po švicarskem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka prevzela pravice oškodovanke po prvem odstavku 72. člena švicarskega zveznega zakona, ki ureja splošni del prava socialne varnosti (v nadaljevanju ATSG). Pravilno sta ugotovili, da je treba pravice tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v obravnavanem primeru presojati po švicarskem pravu.
Na tek zastaranja pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz prvega odstavka 18. člena ZOZP nima nobenega vpliva, ker ta ne določa predpostavk za zastaranje, saj so te določene v OZ. Pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve tožeče stranke v primerjavi z neposrednimi oškodovanci je (ob ustreznem ugovoru tožene stranke) relevantno le v zvezi s tem, v kolikšni meri bo zahtevku tožeče stranke ugodeno, pri čemer je preostanek zavarovalne vsote predhodno vprašanje.
Ob izostanku listinskih dokazov, da je bilo sklenjeno delovno razmerje, ob dejanskih ugotovitvah, da niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja ter ob izostanku kakršnekoli zatrjevane aktivnosti tožnika za ureditev priznanja zavarovalne dobe v času, ko so predpisi že urejali delovna razmerja tudi pri zasebnih delodajalcih, in odsotnosti prepričljivih razlogov za to, ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik na domači kmetiji v delovnem razmerju in s tem v zavarovanju in da je zato upravičen do priznanja zavarovalne dobe v obdobju od 25. 6. 1973 do 31. 12. 1983 s prekinitvijo.
Zakon o urejanju trga dela (ZUTD) posebnega varstva starejših delavcev glede pogoja predhodnega zavarovanja ne določa. Ker je spregled upoštevanja že izkoriščene dobe določen le za trajanje pravice do denarnega nadomestila in to le za starejše delavce, se v vseh ostalih primerih že izkoriščena doba ne upošteva ponovno.
ZSDP-1 v tretjem odstavku 79. člena jasno določa, da je do višjega dodatka upravičen starš otroka, ki ima določene bolezni iz Seznama, ne pa katerokoli bolezen iz Seznama. Seznam določa tako bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v osnovnem znesku (100 EUR) kot tudi bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v višjem znesku (200 EUR). Tako iz ZSDP-1 kot iz Seznama izhaja, da je starš dolgotrajno hudo bolnega otroka upravičen do dodatka za nego in sicer načeloma v osnovni višini 100 EUR mesečno, v višjem znesku 200 EUR pa v primeru določene (in ne katerokoli) bolezni ali stanja iz vsakokrat veljavnega Seznama.