nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - izvršilni stroški - stroški za sestavo predloga za izvršbo - obrazložena vloga v izvršilnem postopku
Odvetniška tarifa v poglavju „X. izvršilni postopek“ v tarifni številki 27 izrecno ne določa višine odvetniških storitev v točkah za sestavo predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, temveč v 1. točki določa le vrednost odvetniških storitev za sestavo predloga, s katerim se uvaja izvršilni postopek ter v 7. točki vrednost za druge obrazložene vloge. Priprava predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom od upnika terja določeno aktivnost, saj mora opraviti poizvedbe, da lahko takšno izvršbo predlaga, in že zato ni mogoče zavzeti stališča, da gre za kratek obrazloženi dopis ali morda celo za neobrazloženo vlogo. Ker gre za vsebinsko sorodno vlogo predlogu za izvršbo, upniku pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo po tarifni številki 27/1.
predlog za ustavitev izvršbe - pravica do poplačila - imetnik pravice - upnikov pravni interes za izvršbo - vrstni red poplačila
Dolžnik ni oseba, ki ima pravico biti poplačana iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin, kar pomeni, da predloga, naj sodišče ustavi izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo, ne more podati, še manj je tak predlog predmet odločanja v pritožbenem postopku zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin. Prav tako v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin dolžnik ne more izpodbijati upnikovega interesa za predlagano izvršbo, češ da naj zaradi slabega vrstnega reda iz nepremičnin ne bi mogel biti (niti delno) poplačan.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine - trditveno in dokazno breme za taksno oprostitev
Brez ustreznih trditev in dokazov o tem, da so se po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za taksno razbremenitev, okoliščine bistveno spremenile, stranka ne more podati novega predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
Po načelu superficies solo cedit je objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem, njegova sestavina (8. člen Stvarnopravnega zakonika). Kot je izpostavilo sodišče druge stopnje, izvršilno sodišče ne sme ločeno prodajati objekta ali njegovega dela, dokler objekt ali njegov posamezni del ni ločen od zemljišča. Ker je vezan na pravno opredelitev, kaj je izvršilni predmet (v danem primeru tržna vrednost solastninske pravice), ki ga ocenjuje, se tudi sodni cenilec ne more sklicevati na nezmožnost cenitve iz razloga, da lahko ocenjuje le vrednost posameznih funkcionalno zaključenih celot.
Na podlagi presoje, da tožnica ne opravlja dela delovnega mesta urednik oddaj, je sodišče prve stopnje njen zahtevek iz naslova razlike v plači do plače višje vrednotenega delovnega mesta utemeljeno zavrnilo.
URS člen 14, 50.. ZPIZ-2 člen 5, 7, 27, 27/4, 27/5.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa
Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za vložitev tožbe - obrazložitev odpovednega razloga - sestavine pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena za čas osmih mesecev, temveč za nedoločen čas, ker v njej ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To je namreč po prvem odstavku 31. člena ZDR-1 ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 pa se v primeru, ko je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.
Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.
OZ člen 642, 642/1, 642/2. ZPP člen 212. ZOdv člen 2, 2/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - zastopanje pred sodišči - pogodba o delu - sklepčnost tožbe po višini
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbenega zahtevka tožnica po višini ni utemeljila. Na to vrzel jo je toženka opozorila v vlogi z dne 15. 3. 2019, (tožnica je to vlogo prejela 17. 3. 2019), vendar na to opozorilo tožnica ni reagirala. Ni pojasnila, za kakšno plačilo sta se pravdni stranki dogovorili, iz navedb tožnice, da toženka izdanemu računu ni ugovarjala, pa ne izhaja dogovor o višini plačila. Tudi ni navedla, da je svoje delo obračunala po kakšni tarifi. Za presojo višine tožbenega zahtevka po določilu prvega odstavka 642. člena OZ, tožnica torej sodišču ni ponudila nobenih trditev. Prav tako ne za presojo po drugem odstavku istega člena. Ni pojasnila, koliko časa ji je vzelo zatrjevano pisanje ugovora in odgovora na tožbo, koliko časa je porabila za študij in koliko za sestavo vsake od vlog, za kako zahtevno zadevo je šlo, pa tudi izdelkov ni vložila v spis. Iz vsega tega sledi, da je tožba kljub opozorilu toženke ostala nesklepčna po višini. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.
Sodišče je nastanek poškodbe zob zanesljivo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, zato zavrnitev dokaznega predloga, ki se nanaša na ugotavljanje istega dejstva, ni pomenila kršitve pravice do obrambe.
Ločeno od vprašanja načina nastanka poškodb zobovja je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje njihove intenzivnosti (teže) in zaključilo, da ta ni bila takšna, da bi pomenila lahko telesno poškodbo. Ker pa je takšno poškodbo pomenil zlom nosu, ki ga je oškodovanec utrpel v sklopu istega historičnega dogodka, zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče poškodbe zob iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Zaradi povzročene poškodbe nosu je namreč celota vseh poškodb, za katere je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da jih je oškodovanec utrpel z udarci obdolženca, pomenila lahko telesno poškodbo, in kot taka sodi v opis kaznivega dejanja.
Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
Glede na to, da je odločba z dne 5. 7. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, bila tožniku vročena 4. 8. 2006 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 19. 11. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10 letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.
ZPIZ-2 člen 30, 30/1, 30/2, 30/3, 30/4, 36, 37, 140.
odmera starostne pokojnine
Po 3. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. Upošteva se prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pomeni, da osnov iz krajšega obdobja kot šest mesecev ali pa če je zavarovanec dopolnil krajše obdobje zavarovalne dobe, osnov iz tega koledarskega leta ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če obvezno zavarovanje v posameznem koledarskem letu sploh ni obstajalo in če podatkov o višini osnov ni mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da določbe 30., 36. in 37. člena ZPIZ-2 niso neustavne.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence, štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačilnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
Vrhovno sodišče RS je pred kratkim sprejelo več odločitev v zvezi z odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek, v katerih je izrecno zavzelo stališče v zvezi s tem, ali je opravljanje nekaterih nalog oziroma režim delovanja in življenja na mednarodni misiji mogoče šteti kot opravljanje dela za delodajalca in s tem za kršitev pravice do dneva tedenskega počitka. Tudi pritožbeno sodišče je v novejši praksi zavzelo stališče, da je na pripadniku breme dokazovanja trditev, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze (evidence) tožene stranke. Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Sodišče prve stopnje je tako zavrnilni del sodbe pravilno oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00037706
URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 61.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom - zdravljenje brez privolitve v psihiatrični bolnici pod posebnim nadzorom - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - prisilni ukrep - prisilno zdravljenje - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - duševna motnja
Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.
Zaradi ugotovljene duševne motnje pri udeležencu obstaja realna grožnja, da bi nezdravljen, zaradi vpliva te motnje, zaradi katere udeleženec ni sposoben zaznavati potreb svojega stanja in bolezni ter se nanj primerno odzvati, huje ogrožal svoje zdravje (in s tem tudi svoje življenje).
ZZVZZ-UPB3 člen 44c, 44c/1, 44c/1-1, 44c/6.. Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu člen 1.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 135c, 176, 176/1, 176/2, 176/3, 189, 190, 190/1, 191, 228c, 228c/1.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - specialistične preiskave - ambulantno zdravljenje - napotnica - listine v izvirniku
Kljub temu, da mora po 1. odstavku 228.c člena POZZ zahteva za povračilo stroškov vsebovati tudi izvirnik napotnice, povračila stroškov specialističnih ambulantnih storitev v drugi državi članici EU ob izpolnjenih zakonskih pogojih iz 44.c člena ZZVZZ, zgolj zaradi hipotetičnega večkratnega uveljavljanja iste specialistične storitve še v Sloveniji, po stališču pritožbenega sodišča ni dopustno pogojevati s formalno zahtevo po predložitvi izvirnika napotnice. To še zlasti, če napotnica ob izdaji dokončnega upravnega akta zaradi poteka časa sploh ni več veljavna.
začasna odredba - vračilo štipendije - težko nadomestljiva škoda
Ker gre pri obstoju težko nadomestljive škode za pravni standard, je zapolnitev tega pravnega standarda potrebno ugotavljati in presojati, upoštevajoč konkretne okoliščine posameznega primera, bodisi objektivne bodisi subjektivne.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače - javni uslužbenec - prevedba plače
Tožnik, ki se je v zahtevi skliceval na 3. a člen ZSPJS, spora ni zastavil le v okviru navedenih določb, na podlagi katerih se lahko preveri, ali mu je zakonito določena plača njegovega delovnega mesta, ampak širše - da naj se preveri pravilnost prevedbe iz leta 2008 oziroma naj se v to poseže na način, da se mu prizna razlika v plači za nazaj (od 5. 12. 2012 dalje) ter določi višja plača drugega delovnega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki pa ga sicer ne zaseda.
Zahteva in z njo povezana tožba ni ustrezno sredstvo za saniranje zatrjevane napačne prevedbe in posledično za ugoditev zahtevku. Tožnik je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008 s 1. 8. 2008 razporejen na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II, ob tem mu je bila določena tudi prevedena plača. Tožnik ni zavrnil podpisa aneksa, da bi v zvezi s tem lahko sledila izdaja sklepa ter sodno varstvo. Prav tako sklenjenega aneksa ni razveljavljal. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da lahko v tem sporu poseže v veljavno izvedeno razporeditev tožnika na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II na način, da mu prizna plačo drugega delovnega mesta. Zmotno je izpostavilo, da veljavne podlage, na podlagi katerih tožnik zaseda navedeno delovno mesto, za presojo zakonitosti tožnikove plače niso pomembne.
Ker gre za nadaljevano motenje posesti, je rok, v katerem bi tožnik smel zahtevati sodno varstvo, začel teči s prvim motilnim dejanjem. Kdaj je toženec začel z nasipavanjem terena, je tožnik kot njegov neposredni mejaš lahko zaznal takoj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00031181
KZ-1 člen 47, 47/5, 87. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/2. ZOPOKD člen 23, 42.
denarna kazen - plačilo v obrokih - predlog za obročno plačilo - rok za vložitev predloga - rok za plačilo denarne kazni
Za vložitev predloga za obročno plačilo denarne kazni je merodajen rok iz petega odstavka 47. člena KZ-1: "do poteka roka za plačilo".
ZKP postopek odobritve obročnega plačila kazni ureja v 129.a členu, ki (prvi in drugi odstavek) določa, da se predlog za izvršitev denarne kazni s plačilom v obrokih lahko vloži v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe. KZ-1 v petem odstavku 47. člena določa, da sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih. Očitno je, da navedeni določbi urejata isto procesno situacijo, rok za vložitev predloga za obročno plačilo denarne kazni, na različna načina. Predpis, ki izhodiščno ureja pravni institut denarne kazni (sedes materiae) je KZ-1, saj so v njem določeni tako pogoji za izrekanje denarne kazni, kot temeljne določbe o načinu njene izvršitve (47. in 87. člen). Te določbe celovito urejajo tako rok za vložitev predloga za obročno plačilo, kot najdaljši možni rok takšnega plačila, pa tudi primer zamude pri plačevanju.
ZOPOKD določa subsidiarno, smiselno uporabo tako določb ZKP (42. člen ZOPOKD), kot določb splošnega dela KZ-1 (23. člen ZOPOKD).
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.