Upnica namreč spregleda zakonsko določbo dvanajstega odstavka 31. člena ZIZ. Po citirani določbi upnik lahko tekom izvršilnega postopka od sodišča zahteva, da mu predloži informativni seznam dolžnikovega premoženja, ki vsebuje podatke o dolžnikovemu premoženju iz sodišču elektronsko dosegljivih evidenc. Po citirani določbi upniku zato, da sodišče ugodi njegovi zahtevi, ni potrebno nikakršno utemeljevanje. Upniku ni potrebno argumentirati in dokazovati upravičenosti zahteve, zato obrazloženost vloge ni potrebna. Posledično so stroški vloge upnice nepotrebni in jih ni priznati.
Pritožnik procesno zmotno problematizira, da osumljenci niso sodišču predložili konkretnih dokazov o svojem prepričanju, da so stroji last R. d. o. o.. S tem uveljavlja zahtevo po obrnjenem dokaznem bremenu, kar pa je glede na procesni položaj osumljencev nedopustno. Oškodovanec kot tožilec je tisti, ki bi moral sodišču ponuditi dokaze o tem, da so se osumljenci zavedali, da si protipravno prilaščajo zaupane jim tuje premične stvari.
Ko oškodovanec kot tožilec v opisu kaznivega dejanja osumljencem očita le nevrnitev zaupanih predmetov, zatrjuje kršitev civilnopravne obveznosti. V skladu s citirano odločbo vrhovnega sodišča mora biti zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, v opisu kaznivega dejanja konkretizirano (in ne zgolj zatrjevano) kako so si osumljenci zaupane jim predmete prisvojili.
OZ člen 154, 154/1, 154/2. ZPrCP člen 43, 45, 45/1, 56.
prometna nesreča - nenadna vzvratna vožnja - prednostna cesta - nevarna situacija - kršitev pravila o prednosti na cesti - vožnja pod vplivom alkohola - izvedenec cestnoprometne stroke - pravnorelevantna vzročna zveza - deljena odgovornost - premoženjska in nepremoženjska škoda - vmesna sodba - krivdno načelo
Tožnik je namreč z vozilom zapeljal vzvratno s stranske ceste na prednostno cesto, kar je prepovedano (43. člen ZPrCP), prav tako pa pri vključevanju v promet na prednostno cesto ni pustil mimo vseh vozil, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se je vključeval (56. člen ZPrCP). Tožnik je torej odvzel prednost zavarovanki toženke in s tem povzročil nevarno situacijo, ki bi jo zavarovanka toženke, za katero tožnik ni uspel dokazati, da je vozila z neprilagojeno hitrostjo oziroma v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP, zmogla preprečiti v kolikor ne bi vozila pod vplivom alkohola. Pri tem pa ni pomembno za katero kršitev, ki pomeni storitev prekrška, ZPrCP predpisuje strožje sankcije, ampak je pomembno dejstvo, katera kršitev je bila odločilna za nastanek posledice (prometne nesreče).
sklep o začetku postopka - odprte obveznosti - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovira za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da bi pri izdaji sklepa o začetku postopka odpusta presojalo (tudi), ali je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti. V tej fazi odločanja presoja (po uradni dolžnosti) le, ali obstaja ovira za odpusti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Le iz tega razloga lahko (v tej fazi postopka) zavrne predlog za odpust obveznosti.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - lahka telesna poškodba - udarec v glavo
Glede na ugotovitve izvedenca, ki je poškodbe tožnika ocenil po Fišerjevi šest stopenjski lestvici 1/6 kot lahko poškodbo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine pravilno odmerilo in s tem pravilno uporabilo materialnopravne določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ustrezno upoštevalo subjektivne kriterije za presojo in odmero odškodnine za vsako posamezno vrsto uveljavljane nepremoženjske škode, kakor tudi objektivne kriterije, ki se nanašajo na konkretnega oškodovanca in razmerje med podobnimi škodami.
dokazni predlog - založitev stroškov za delo izvedenca - postavitev novega izvedenca - pravica do izvedbe dokaza
Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Predvsem pa mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZPP založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza.
oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - presoja vseh okoliščin
Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da so se premoženjske okoliščine pri tožnici po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje spremenile, in sicer glede na navedbe pooblaščenke tožnice, slednja več nima prebivališča, saj je stanovanjska hiša, kjer je prebivala porušena in je praktično brezdomka, ob tem se je porušilo njeno psihično zdravje in je pooblaščenki nedosegljiva. To pa so okoliščine, na podlagi katerih sodišče druge stopnje zaključuje, da so takšne, da opravičujejo odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožnico oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, saj bi sicer bilo ogroženo njeno preživljanje.
spor majhne vrednosti - neizvedba glavne obravnave - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj je izdalo sodbo, ne da bi razpisalo obravnavo. Toženec obravnave ni zahteval, imena in priimka priče - delavca tožnice, ki naj bi ugotovil, da z njegovih aparatur ni možno klicati tujine, pa sodišču ni sporočil, kar je najmanj, kar bi moral storiti, da bi (morda) dosegel izvedbo glavne obravnave. Toženec torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita smiselno zatrjevano kršitev 454. člena ZPP.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršilnem postopku - pogoji za izročitev
Za pravilnost sklepa (o domiku) in izročitvi so pomembni naslednji pogoji: pravnomočnost sklepa o izvršbi, pravnomočnost sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, pravilno izvedena prodaja, pravna zmožnost najboljšega ponudnika, da kupi nepremičnino, plačana kupnina.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
URS člen 156.. ZPIZ-1 člen 156, 156/1, 156/2.. ZPIZ-2 člen 194.
povrnitev preplačil - dvojno zavarovanje
Tožena stranka je izpodbijani odločbi izdala na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
Za odločitev je bistveno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine in s tem tudi do njenega izplačevanja na podlagi pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica in odmerjena starostna pokojnina. Dejstvo, da je bila tožnica tedaj vključena v zavarovanje, bi morala tožena stranka upoštevati že pri izdaji navedene odločbe. Pred izdajo odločbe mora namreč razčistiti dejansko stanje in v primeru ugotovitve, da je tožnica vključena v zavarovanje, pravice ne bi mogla pridobiti. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja o pravici do pokojnine je namreč v drugem odstavku 156. člena določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Po določbi 158. člena Ustave RS pa je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenim z zakonom. Torej z uporabo rednih oziroma izrednih pravnih sredstev.
odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - pritožba državnega tožilca - trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice
Prvostopenjsko sodišče bi glede na določbo prvega odstavka 502.e člena ZKP pravilno ravnalo tako, da bi o odpravi obravnavanih začasnih zavarovanj po uradni dolžnosti takoj obvestilo pristojni davčni organ. To mora storiti že ob izdaji sklepa, s katerim odloči o predlogu za odpravo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, česar prvostopenjsko sodišče ni storilo. Slednje pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, razvidne iz točke I izreka izpodbijanega sklepa.
Do vprašanja povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri zasebniku (pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost) se je v več zadevah opredelilo že pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče pa se je do tega vprašanja opredelilo v zadevi VIII Ips 273/2017 z dne 15. 5. 2018. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v materialnih predpisih ni podlage za povračilo stroškov zdravstvenega posega, opravljenega v samoplačniški ambulanti. Tudi glede predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov, da bi pritožbeno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse.
Glede na veljavno materialno pravo, tožnik, ki je zdravstvene storitve uveljavljal pri zasebnem izvajalcu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da naj bi tožnica rok za vložitev pritožbe zamudila zaradi tega, ker naj bi spornega dne utrpela resno poškodbo desne noge in je bila zaradi tega pod nujno oskrbljena v urgentnem centru bolnišnice, kjer je prejela cepivo proti tetanusu in antibiotično terapijo. Stranski učinki tega in močne bolečine pa so vztrajali še več dni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvid ne potrjuje, da so obstajali upravičeni razlogi, zaradi katerih tožnica pritožbe zoper sklep ni vložila.
OZ člen 131, 131/1, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1, 381.. ZOR člen 279, 279/3.. ZPIZ-2 člen 197.. ZPIZ-1 člen 276.. URS člen 26.
izgubljeni dohodek - kapitalizirane zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - zamuda - pravna praznina - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ.
Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Spremenjeni sodni praksi je zaradi enakega varstva pravic (22. členu Ustave), potrebno slediti tudi na drugih področjih socialne varnosti, vključno z obravnavano.
Revizijsko sodišče je (VIII Ips 187/2018) eksplicitno zapisalo, da ni pravilno večkrat zavzeto stališče na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ne more priti do zamude v izpolnitvi obveznosti dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odmerna odločba, oziroma dokler pokojninska dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav za nazaj. Končna in izvršljiva upravna ali sodna odločba sicer predstavlja podlago za izplačilo pokojninske dajatve in lahko hkrati tudi pogoj za nastanek zamude.
Izpostavlja normativno ureditev zamude ter zakonskih zamudnih obresti v OZ, po kateri je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Povzema 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo, oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva, naj izpolni obveznost. Predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, če rok izpolnitve ni določen, zakon pa kot dodaten pogoj zahteva še aktivnost upnika, kot npr. sprožitev postopka ali pridobitev izvršljive odločbe o obveznosti. Pogoj za nastanek zamude ni izdaja dokončne ali izvršljive odločbe o prejemku, temveč lahko zamuda nastane že pred tem. Zavarovancu, ki mu je dajatev priznana za nazaj, pripadajo tudi zakonske zamudne obresti na zapadle a neizplačane prejemke od dneva, ko je zavod ali drug organ z izplačilom v zamudi.
sprememba tožbe - privolitev v spremembo tožbe - ekonomičnost postopka - smotrnost spremembe tožbe - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega - delitev skupnega premoženja v pravdi - civilna delitev v pravdi - neutemeljen tožbeni zahtevek
Res je tožnik postavil dodatni tožbeni zahtevek po delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku, vendar pa se razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje, nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova in ne na zavrnitev predloga za spremembo tožbe. Ker ni pogojev za civilno delitev, saj toženka civilni delitvi nasprotuje, tožnik pa tudi ni izkazal okoliščin, ki bi civilno delitev preprečevale, (kar vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka) se zaradi dovolitve spremembe tožbe v tej smeri dokazni postopek ne bo širil oziroma zavlekel. Po oceni pritožbenega sodišča je zato dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.
ZPP člen 112, 116, 117, 117/1, 274.. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - prepozna tožba - vrnitev v prejšnje stanje
Čeprav pri 30-dnevnem roku za vložitev tožbe po spremenjeni sodni praksi ne gre za materialni prekluzivni temveč procesni rok, se v predmetni zadevi v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe ni mogoče uspešno sklicevati na zdravstveno stanje, ki naj bi bilo razlog, da tožba ni bila pravočasno vložena. Tudi če bi bile pritožnikove trditve resnične, bi posledice eventualno opravičeno zamujenega roka lahko kvečjemu uveljavljal s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, vendar tega pravnega sredstva ni uporabil.