Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (40. in 60. člen Stvarnopravnega zakonika), zaradi česar zadostuje, da kupec dokaže navedeni dejstvi. Sodišče druge stopnje zlasti glede na predložene listinske dokaze o najemu kredita tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tudi dejanska kupka spornega vozila in da ga je kot taka tudi prevzela. Dolžnikova posest premičnine namreč ne izkazuje njegove lastninske pravice.
preprečevanje nasilja v družini - pravočasnost predloga - dokazni standard - substanciran dokazni predlog - psihično nasilje - sorazmernost ukrepa - trajanje ukrepa - izrek ukrepov - pravno sredstvo
V postopkih po ZPND velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka in ker je ukrep začasen.
Psihično nasilje je v skladu s petim odstavkom 3. člena ZPND ravnanje in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjene z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. V zvezi s slednjim je tudi razumeti izjavo predlagateljice, da se nasprotnega udeleženca ne boji, saj je nesporno, da nad njo nikoli ni bil fizično nasilen.
Glede na vse okoliščine konkretnega primera in stopnjo ogroženosti, ob nespornem dejstvu, da nasprotni udeleženec po vložitvi predloga ni več izvajal psihičnega nasilja nad predlagateljico, je rok dvanajstih mesecev, kot ga je določilo sodišče prve stopnje neustrezen, zato je pritožbeno sodišče trajanje ukrepov skrajšalo na šest (6) mesecev.
delo v splošno korist - subjektivni razlogi - nepodaljšljivost roka - prestajanje zaporne kazni - neoprava družbeno koristnega dela
Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, izhaja, da obsojenec v roku enega leta in šestih mesecev, kot mu je bil določen v pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 13. 4. 2017, opr. št. I K 49137/2015, ni niti delno opravil 360 ur naloženega mu dela v splošno korist, za svojo opustitev pa ni izkazal opravičljivega objektivnega razloga.
S tem, ko je sodišče prve stopnje brez konkretnega ugovora tožnika v smeri zmanjšane uporabe hiše v času, ko je v hiši živela tudi toženka, tožniku prisodilo v plačilo uporabnino v polovičnem znesku, je kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00035851
ZZZDR člen 51, 51/2, 59. SPZ člen 65, 65/2, 72. ZPP člen 181, 181/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZD člen 220.
obseg in deleži na skupnem premoženju - večji prispevek enega od zakoncev - skupna lastnina - darilna pogodba - originarna pridobitev lastninske pravice - posebno premoženje - nasprotje med izrekom in njegovo obrazložitvijo - dopolnitev izvedenskega mnenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravni interes
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub postavljenemu zahtevku, da se naj ugotovi obseg skupnega premoženja med tožnico in pokojnim A. A., je sodišče prve stopnje odločil, da je premoženje, podrobneje navedeno v izreku sodbe, skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim.
V izreku izpodbijane sodbe pa je sodišče zapisalo, da je premoženje skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim, s tem pa je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe.
Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti obseg skupnega premoženja in na njem določiti deleže. Šteje se, da je delež zakoncev enak. Zakonca (v konkretnem primeru toženec kot dedič) pa lahko dokazujeta, da sta zakonca k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju (59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).
Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 72. členu dopušča, da ima lahko več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni, vendar je potrebno upoštevati, da lahko skupna lastnina nastane le, če je pri določeni skupnosti oseb zaradi njihove tesne osebne povezanosti njen nastanek predviden z zakonom. Tako je skupno lastnino treba razumeti kot zakonsko predvideno izjemo.
oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - presoja vseh okoliščin
Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da so se premoženjske okoliščine pri tožnici po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje spremenile, in sicer glede na navedbe pooblaščenke tožnice, slednja več nima prebivališča, saj je stanovanjska hiša, kjer je prebivala porušena in je praktično brezdomka, ob tem se je porušilo njeno psihično zdravje in je pooblaščenki nedosegljiva. To pa so okoliščine, na podlagi katerih sodišče druge stopnje zaključuje, da so takšne, da opravičujejo odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožnico oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, saj bi sicer bilo ogroženo njeno preživljanje.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršilnem postopku - pogoji za izročitev
Za pravilnost sklepa (o domiku) in izročitvi so pomembni naslednji pogoji: pravnomočnost sklepa o izvršbi, pravnomočnost sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, pravilno izvedena prodaja, pravna zmožnost najboljšega ponudnika, da kupi nepremičnino, plačana kupnina.
spor majhne vrednosti - neizvedba glavne obravnave - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj je izdalo sodbo, ne da bi razpisalo obravnavo. Toženec obravnave ni zahteval, imena in priimka priče - delavca tožnice, ki naj bi ugotovil, da z njegovih aparatur ni možno klicati tujine, pa sodišču ni sporočil, kar je najmanj, kar bi moral storiti, da bi (morda) dosegel izvedbo glavne obravnave. Toženec torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita smiselno zatrjevano kršitev 454. člena ZPP.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1.. ZDSS-1 člen 82.. ZUPJS člen 12, 15, 16, 17, 18, 18/1, 18/1-2.. ZUJF člen 144.. Uredba o dopolnitvi uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2003) člen 6, 9, 12, 15, 16, 18, 18/1, 19, 19/2.
plačilo institucionalnega varstva - oprostitev plačila institucionalnega varstva - dolžnost preživljanja - otroci in starši
Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, ker so v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ostala pravno relevantna dejstva za določitev višine tožnikovega prispevka, nerazčiščena.
oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - dvakratnik minimalnega dohodka - denarna sredstva na bančnem računu
Ob pravilni ugotovitvi, da tožnica in njena hči mesečno razpolagata z dohodkom, ki presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za popolno taksno oprostitev niso podani.
OZ člen 131, 131/1, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1, 381.. ZOR člen 279, 279/3.. ZPIZ-2 člen 197.. ZPIZ-1 člen 276.. URS člen 26.
izgubljeni dohodek - kapitalizirane zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - zamuda - pravna praznina - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ.
Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Spremenjeni sodni praksi je zaradi enakega varstva pravic (22. členu Ustave), potrebno slediti tudi na drugih področjih socialne varnosti, vključno z obravnavano.
Revizijsko sodišče je (VIII Ips 187/2018) eksplicitno zapisalo, da ni pravilno večkrat zavzeto stališče na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ne more priti do zamude v izpolnitvi obveznosti dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odmerna odločba, oziroma dokler pokojninska dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav za nazaj. Končna in izvršljiva upravna ali sodna odločba sicer predstavlja podlago za izplačilo pokojninske dajatve in lahko hkrati tudi pogoj za nastanek zamude.
Izpostavlja normativno ureditev zamude ter zakonskih zamudnih obresti v OZ, po kateri je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Povzema 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo, oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva, naj izpolni obveznost. Predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, če rok izpolnitve ni določen, zakon pa kot dodaten pogoj zahteva še aktivnost upnika, kot npr. sprožitev postopka ali pridobitev izvršljive odločbe o obveznosti. Pogoj za nastanek zamude ni izdaja dokončne ali izvršljive odločbe o prejemku, temveč lahko zamuda nastane že pred tem. Zavarovancu, ki mu je dajatev priznana za nazaj, pripadajo tudi zakonske zamudne obresti na zapadle a neizplačane prejemke od dneva, ko je zavod ali drug organ z izplačilom v zamudi.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 259, 259/3.
povrnitev stroškov zdravljenja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo oralno zdravje ni bilo takšno, da bi bilo po mnenju izvedencev implantološko podprto protetično zdravljenje za tožnika strokovno utemeljeno in utemeljeno štelo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Pravilno je štelo, da lahko sodišče v zadevah, glede katerih je upravnemu organu podeljeno pooblastilo odločanja po prostem preudarku, preizkusi le, ali je upravni organ prekoračil meje prostega preudarka in ali ga je uporabil na način, za katerega je pooblastilo dano. Toženec je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri zavrnitvi tožnikove zahteve pravilno izhajal iz namena prostega preudarka, torej da se v izjemnih primerih prizna pravica, ki ni predpisana v zakonu ali Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je pravilno ugotovilo, da tožnikovo zdravstveno stanje ni izjemno, za katero mu ne bi bilo mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili.
ZZVZZ-UPB3 člen 23, 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-3.
zdraviliško zdravljenje
V 3. točki 1. odstavka 45. člena POZZ so opredeljena stanja pri poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu, pri katerih je indicirano zdraviliško zdravljenje. Kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, so stanja, pri katerih je indicirano zdraviliško zdravljenje, v 45. členu POZZ določena taksativno. Pravico je torej mogoče priznati le, če je podano katero od teh taksativno določenih bolezenskih stanj.
Vendar je v okoliščinah konkretnega primera, ko je artroskopski poseg na kolku identičen posegu na rami - stabilizacijska operacija ramena s šivanjem rotatorne manšete, za katerega je po 8. alineji 3. točke 1. odstavka 45. člena POZZ zdraviliško zdravljenje indicirano, mogoče pravilno zaključiti le, da je pri tožniku zdraviliško zdravljenje indicirano.
Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da naj bi tožnica rok za vložitev pritožbe zamudila zaradi tega, ker naj bi spornega dne utrpela resno poškodbo desne noge in je bila zaradi tega pod nujno oskrbljena v urgentnem centru bolnišnice, kjer je prejela cepivo proti tetanusu in antibiotično terapijo. Stranski učinki tega in močne bolečine pa so vztrajali še več dni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvid ne potrjuje, da so obstajali upravičeni razlogi, zaradi katerih tožnica pritožbe zoper sklep ni vložila.
URS člen 156.. ZPIZ-1 člen 156, 156/1, 156/2.. ZPIZ-2 člen 194.
povrnitev preplačil - dvojno zavarovanje
Tožena stranka je izpodbijani odločbi izdala na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
Za odločitev je bistveno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine in s tem tudi do njenega izplačevanja na podlagi pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica in odmerjena starostna pokojnina. Dejstvo, da je bila tožnica tedaj vključena v zavarovanje, bi morala tožena stranka upoštevati že pri izdaji navedene odločbe. Pred izdajo odločbe mora namreč razčistiti dejansko stanje in v primeru ugotovitve, da je tožnica vključena v zavarovanje, pravice ne bi mogla pridobiti. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja o pravici do pokojnine je namreč v drugem odstavku 156. člena določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Po določbi 158. člena Ustave RS pa je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenim z zakonom. Torej z uporabo rednih oziroma izrednih pravnih sredstev.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Posebni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca je izrecni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kar pomeni, da mora biti razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja. Zaključek o njegovem obstoju mora izhajati iz konkretnih dejstev in okoliščin vsakega obravnavanega primera posebej, ne pa iz splošnih domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec z inkriminiranim ravnanjem hotel ali zasledoval.1 Ker imata posledici ogroženost in prestrašenost lahko vzrok le v ustrahovanju, ne pa tudi v vznemirjanju2 (kar sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe), medtem ko obdolženkin namen vznemirjanja ni z ničemer konkretiziran, je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, prav tako pa je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe sprejelo zaključke, da sta se mladoletna oškodovanca počutila ne samo prestrašeno, temveč tudi vznemirjeno, čeprav konkretna dejstva in okoliščine v tej smeri iz izreka sodbe niso razvidna. Ker se vse navedeno nanaša na odločilno dejstvo, in sicer na posebni namen storilca, ki predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.