ZDavP-2 člen 119, 119/1, 119/1-2, 173, 173/1. ZPP člen 344, 344/2.
prepozen odgovor na pritožbo - pravno vprašanje - pravilna uporaba materialnega prava - začasni sklep za zavarovanje - davčna izvršba na denarno terjatev - stroški izterjave
Po določbi prvega odstavka 173. člena ZDavP-2 se "dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune", pri čemer po stališču Ustavnega sodišča ne sme biti nobenega dvoma, da mora premoženje (v tem primeru: terjatev), na katerega se poseže v postopku davčne izvršbe, pripadati davčnemu dolžniku, kar pa po presoji višjega sodišča nadalje nujno pomeni, da mora terjatev tudi obstajati, saj se le na ta način sploh lahko potrdi, da terjatev pripada davčnemu dolžniku. Upoštevajoč ureditev postopka davčne izvršbe višje sodišče ne vidi razloga za drugačno razlago določbe 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje.
sklep o začetku postopka - odprte obveznosti - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovira za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da bi pri izdaji sklepa o začetku postopka odpusta presojalo (tudi), ali je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti. V tej fazi odločanja presoja (po uradni dolžnosti) le, ali obstaja ovira za odpusti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Le iz tega razloga lahko (v tej fazi postopka) zavrne predlog za odpust obveznosti.
Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (40. in 60. člen Stvarnopravnega zakonika), zaradi česar zadostuje, da kupec dokaže navedeni dejstvi. Sodišče druge stopnje zlasti glede na predložene listinske dokaze o najemu kredita tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tudi dejanska kupka spornega vozila in da ga je kot taka tudi prevzela. Dolžnikova posest premičnine namreč ne izkazuje njegove lastninske pravice.
izločitev sodnika - dvom v nepristranost sodnika - prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi
Neizkazan je tudi očitek o skorumpiranosti javne dražbe z dne 17. 10. 2019. Ta ni samo nesubstanciran, ampak iz podatkov v spisu izhaja, da je sodnica odredbo o prodaji nepremičnine na prvi javni dražbi na podlagi dolžničinega predloga za odlog izvršbe v preteklosti že dvakrat preklicala. Javni dražbi, razpisani za dan 13. 3. 2019 in 5. 7. 2019, tako nista bili izvedeni, dolžnica pa v vmesnem času zagotovil, da bo dolg poravnala, ni uresničila.
modifikacija obtožnega akta - pravica do izjave obdolženca - primeren čas za pripravo obrambe
Glede modifikacije obtožnega predloga je prvo sodišče skladno s procesnim gradivom v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, da je obdolžencu čistopis modifikacije bil vročen na glavni obravnavi 3. 9. 2019. Takrat je po seznanitvi z modifikacijo obdolženec izrecno izjavil, da se v tistem trenutku o modifikaciji ne želi izreči, nato pa sta obe stranki postopka predlagali še pridobitev listinskih dokazov, čemur je sodišče sledilo, obdolženec pa je bil posebej poučen še o tem, da se lahko ob izpolnjenih pogojih naslednja obravnava opravi v njegovi odsotnosti, ne glede na njegovo zaslišanje. Zato preseneča stališče pritožbe, da bi moral biti obdolženec še posebej pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kajti že sam zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2019 (list. št. 50) pokaže ravno to, torej, da je bilo obdolžencu dano izrecno pojasnilo o možnosti izjasnitve glede modifikacije. Na njegovi strani pa je bila odločitev, ali to stori. To pa v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ne pomeni, da lahko obdolženec neomejeno izbira, kdaj se bo izrekel o modifikaciji obtožnega akta. Bistveno pri tem namreč je, da ima na podlagi spremenjenega obtožnega akta primeren čas za pripravo svoje obrambe. Ta pa je bil v obravnavanem primeru od 3. 9. 2019 do 10. 10. 2019 zadosten in primeren in se je v tem času imela obramba vsekakor možnost izreči o spremembi obtožnega akta, saj drugače tudi ni mogoče razumeti dokaznih predlogov obrambe istega dne (3. 9. 2019) in ko je obramba nasprotovala pridobitvi dokazov o finančnem poslovanju družbe A. d.o.o., kar je predlagala obtožba in nato zahtevala še pribavo spisa OŽ CE, opr. št. I Kpr 10313/2018, kar je prvo sodišče tudi storilo. Pritožba pa ima prav, da glede na to, da je zagovor primarno namenjen obdolženčevi pravici do izjave in da mu ZKP v določbah členov 323 do 325 omogoča podajo zagovora pred začetkom dokaznega postopka, to še ne pomeni, da obdolženec ne more podati svojega zagovora tudi v poznejši fazi glavne obravnave, če to želi. Vendar pa je treba gornja izhodišča sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožba, presojati tudi v luči ustavnih jamstev v konkretno obravnavanem postopku in izključiti morebitno omejevanje obdolženčeve pravice do izjave. Glede na potek dogodkov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in kar je skladno tudi s procesnim gradivom, je bila prva glavna obravnava v tej zadevi razpisana za 12. 4. 2019, ki pa se ni začela in je bila iz tega razloga preložena na 30. 5. 2019, ko je obdolženec izjavil, da se v tej fazi ne bo zagovarjal, prisoten na glavni obravnavi 18. 6. 2019 pa zagovora ni podal (prisoten je bil pri izvajanju dokazov), prav tako pa ne 3. 9. 2019, ko je bil izrecno pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kar je prav tako zavrnil. Tak potek dogodkov pa v nasprotju s pritožbo ne potrjuje zatrjevanj o omejevanju obdolženca pri podaji njegovega zagovora s strani sodišča, saj je le-ta z naroka za glavno obravnavo 10. 10. 2019 izostal neopravičeno in s tem tudi tvegal, da se bo obravnava zaključila v njegovi odsotnosti, torej tudi brez njegovega zagovora, ki pa ga vse do takrat ni želel podati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030322
ZPP člen 13, 19, 19/1, 337, 337/1. ZIZ člen 15, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2. OZ člen 94.
ugovor stvarne nepristojnosti - sodišče splošne pristojnosti - specializirano sodišče - predhodni preizkus tožbe - odgovor na tožbo - prepozen ugovor - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - napake volje - odkupna pravica - nalog za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev - izplačilo dividend - obstoj delovnega razmerja - predhodno vprašanje - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - delitev bilančnega dobička med delničarje - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - nedopustne pritožbene novote - neznatna škoda za dolžnika - kršitev začasne odredbe - denarna kazen
Ugovor stvarne nepristojnosti lahko stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa še v tem primeru se ta izjema nanaša le na razmerje med okrožnim in okrajnim sodiščem kot sodiščema splošne pristojnosti in ne na razmerje med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči.
Denarni znesek, ki predstavlja toženkine (dolžničine) dividende, bo z začasno odredbo deponiran pri KDD, zato ni (nobene) nevarnosti (za toženko oz. dolžnico), da ji ta znesek ne bi mogel biti izplačan, če bi se izkazalo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Škoda, ki bi toženki (dolžnici) lahko nastala zaradi zakasnitve pri izplačilu dividend, je tako zgolj neznatna (tretji odstavek 270. člena ZIZ).
Pritožnik procesno zmotno problematizira, da osumljenci niso sodišču predložili konkretnih dokazov o svojem prepričanju, da so stroji last R. d. o. o.. S tem uveljavlja zahtevo po obrnjenem dokaznem bremenu, kar pa je glede na procesni položaj osumljencev nedopustno. Oškodovanec kot tožilec je tisti, ki bi moral sodišču ponuditi dokaze o tem, da so se osumljenci zavedali, da si protipravno prilaščajo zaupane jim tuje premične stvari.
Ko oškodovanec kot tožilec v opisu kaznivega dejanja osumljencem očita le nevrnitev zaupanih predmetov, zatrjuje kršitev civilnopravne obveznosti. V skladu s citirano odločbo vrhovnega sodišča mora biti zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, v opisu kaznivega dejanja konkretizirano (in ne zgolj zatrjevano) kako so si osumljenci zaupane jim predmete prisvojili.
spor majhne vrednosti - neizvedba glavne obravnave - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj je izdalo sodbo, ne da bi razpisalo obravnavo. Toženec obravnave ni zahteval, imena in priimka priče - delavca tožnice, ki naj bi ugotovil, da z njegovih aparatur ni možno klicati tujine, pa sodišču ni sporočil, kar je najmanj, kar bi moral storiti, da bi (morda) dosegel izvedbo glavne obravnave. Toženec torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita smiselno zatrjevano kršitev 454. člena ZPP.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršilnem postopku - pogoji za izročitev
Za pravilnost sklepa (o domiku) in izročitvi so pomembni naslednji pogoji: pravnomočnost sklepa o izvršbi, pravnomočnost sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, pravilno izvedena prodaja, pravna zmožnost najboljšega ponudnika, da kupi nepremičnino, plačana kupnina.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Posebni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca je izrecni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kar pomeni, da mora biti razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja. Zaključek o njegovem obstoju mora izhajati iz konkretnih dejstev in okoliščin vsakega obravnavanega primera posebej, ne pa iz splošnih domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec z inkriminiranim ravnanjem hotel ali zasledoval.1 Ker imata posledici ogroženost in prestrašenost lahko vzrok le v ustrahovanju, ne pa tudi v vznemirjanju2 (kar sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe), medtem ko obdolženkin namen vznemirjanja ni z ničemer konkretiziran, je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, prav tako pa je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe sprejelo zaključke, da sta se mladoletna oškodovanca počutila ne samo prestrašeno, temveč tudi vznemirjeno, čeprav konkretna dejstva in okoliščine v tej smeri iz izreka sodbe niso razvidna. Ker se vse navedeno nanaša na odločilno dejstvo, in sicer na posebni namen storilca, ki predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
URS člen 156.. ZPIZ-1 člen 156, 156/1, 156/2.. ZPIZ-2 člen 194.
povrnitev preplačil - dvojno zavarovanje
Tožena stranka je izpodbijani odločbi izdala na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
Za odločitev je bistveno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine in s tem tudi do njenega izplačevanja na podlagi pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica in odmerjena starostna pokojnina. Dejstvo, da je bila tožnica tedaj vključena v zavarovanje, bi morala tožena stranka upoštevati že pri izdaji navedene odločbe. Pred izdajo odločbe mora namreč razčistiti dejansko stanje in v primeru ugotovitve, da je tožnica vključena v zavarovanje, pravice ne bi mogla pridobiti. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja o pravici do pokojnine je namreč v drugem odstavku 156. člena določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Po določbi 158. člena Ustave RS pa je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenim z zakonom. Torej z uporabo rednih oziroma izrednih pravnih sredstev.
OZ člen 131, 131/1, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1, 381.. ZOR člen 279, 279/3.. ZPIZ-2 člen 197.. ZPIZ-1 člen 276.. URS člen 26.
izgubljeni dohodek - kapitalizirane zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - zamuda - pravna praznina - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ.
Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Spremenjeni sodni praksi je zaradi enakega varstva pravic (22. členu Ustave), potrebno slediti tudi na drugih področjih socialne varnosti, vključno z obravnavano.
Revizijsko sodišče je (VIII Ips 187/2018) eksplicitno zapisalo, da ni pravilno večkrat zavzeto stališče na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ne more priti do zamude v izpolnitvi obveznosti dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odmerna odločba, oziroma dokler pokojninska dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav za nazaj. Končna in izvršljiva upravna ali sodna odločba sicer predstavlja podlago za izplačilo pokojninske dajatve in lahko hkrati tudi pogoj za nastanek zamude.
Izpostavlja normativno ureditev zamude ter zakonskih zamudnih obresti v OZ, po kateri je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Povzema 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo, oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva, naj izpolni obveznost. Predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, če rok izpolnitve ni določen, zakon pa kot dodaten pogoj zahteva še aktivnost upnika, kot npr. sprožitev postopka ali pridobitev izvršljive odločbe o obveznosti. Pogoj za nastanek zamude ni izdaja dokončne ali izvršljive odločbe o prejemku, temveč lahko zamuda nastane že pred tem. Zavarovancu, ki mu je dajatev priznana za nazaj, pripadajo tudi zakonske zamudne obresti na zapadle a neizplačane prejemke od dneva, ko je zavod ali drug organ z izplačilom v zamudi.
sprememba tožbe - privolitev v spremembo tožbe - ekonomičnost postopka - smotrnost spremembe tožbe - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega - delitev skupnega premoženja v pravdi - civilna delitev v pravdi - neutemeljen tožbeni zahtevek
Res je tožnik postavil dodatni tožbeni zahtevek po delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku, vendar pa se razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje, nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova in ne na zavrnitev predloga za spremembo tožbe. Ker ni pogojev za civilno delitev, saj toženka civilni delitvi nasprotuje, tožnik pa tudi ni izkazal okoliščin, ki bi civilno delitev preprečevale, (kar vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka) se zaradi dovolitve spremembe tožbe v tej smeri dokazni postopek ne bo širil oziroma zavlekel. Po oceni pritožbenega sodišča je zato dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.
ZPP člen 112, 116, 117, 117/1, 274.. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - prepozna tožba - vrnitev v prejšnje stanje
Čeprav pri 30-dnevnem roku za vložitev tožbe po spremenjeni sodni praksi ne gre za materialni prekluzivni temveč procesni rok, se v predmetni zadevi v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe ni mogoče uspešno sklicevati na zdravstveno stanje, ki naj bi bilo razlog, da tožba ni bila pravočasno vložena. Tudi če bi bile pritožnikove trditve resnične, bi posledice eventualno opravičeno zamujenega roka lahko kvečjemu uveljavljal s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, vendar tega pravnega sredstva ni uporabil.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.