ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1.. ZDSS-1 člen 82.. ZUPJS člen 12, 15, 16, 17, 18, 18/1, 18/1-2.. ZUJF člen 144.. Uredba o dopolnitvi uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2003) člen 6, 9, 12, 15, 16, 18, 18/1, 19, 19/2.
plačilo institucionalnega varstva - oprostitev plačila institucionalnega varstva - dolžnost preživljanja - otroci in starši
Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, ker so v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ostala pravno relevantna dejstva za določitev višine tožnikovega prispevka, nerazčiščena.
odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - pritožba državnega tožilca - trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice
Prvostopenjsko sodišče bi glede na določbo prvega odstavka 502.e člena ZKP pravilno ravnalo tako, da bi o odpravi obravnavanih začasnih zavarovanj po uradni dolžnosti takoj obvestilo pristojni davčni organ. To mora storiti že ob izdaji sklepa, s katerim odloči o predlogu za odpravo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, česar prvostopenjsko sodišče ni storilo. Slednje pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, razvidne iz točke I izreka izpodbijanega sklepa.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Do vprašanja povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri zasebniku (pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost) se je v več zadevah opredelilo že pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče pa se je do tega vprašanja opredelilo v zadevi VIII Ips 273/2017 z dne 15. 5. 2018. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v materialnih predpisih ni podlage za povračilo stroškov zdravstvenega posega, opravljenega v samoplačniški ambulanti. Tudi glede predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov, da bi pritožbeno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse.
Glede na veljavno materialno pravo, tožnik, ki je zdravstvene storitve uveljavljal pri zasebnem izvajalcu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve.
URS člen 156.. ZPIZ-1 člen 156, 156/1, 156/2.. ZPIZ-2 člen 194.
povrnitev preplačil - dvojno zavarovanje
Tožena stranka je izpodbijani odločbi izdala na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
Za odločitev je bistveno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine in s tem tudi do njenega izplačevanja na podlagi pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica in odmerjena starostna pokojnina. Dejstvo, da je bila tožnica tedaj vključena v zavarovanje, bi morala tožena stranka upoštevati že pri izdaji navedene odločbe. Pred izdajo odločbe mora namreč razčistiti dejansko stanje in v primeru ugotovitve, da je tožnica vključena v zavarovanje, pravice ne bi mogla pridobiti. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja o pravici do pokojnine je namreč v drugem odstavku 156. člena določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Po določbi 158. člena Ustave RS pa je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenim z zakonom. Torej z uporabo rednih oziroma izrednih pravnih sredstev.
Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da naj bi tožnica rok za vložitev pritožbe zamudila zaradi tega, ker naj bi spornega dne utrpela resno poškodbo desne noge in je bila zaradi tega pod nujno oskrbljena v urgentnem centru bolnišnice, kjer je prejela cepivo proti tetanusu in antibiotično terapijo. Stranski učinki tega in močne bolečine pa so vztrajali še več dni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvid ne potrjuje, da so obstajali upravičeni razlogi, zaradi katerih tožnica pritožbe zoper sklep ni vložila.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora skladno z določbo 1. odstavka 144. člena ZDR-1 delodajalec delavcu pisno odrediti opravljanje nadurnega dela, vendar pa je skladno z ustaljeno sodno prakso delavcu dolžan plačati tudi opravljene nadure, ki jih ni pisno odredil, če jih je delavec dejansko opravil, in je delodajalec za to vedel. Ker je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa, je tako tožena stranka morala vedeti, da njeni delavci in med njimi tudi tožnik opravljajo nadurno delo, za opravljeno delo pa pripada delavcu tudi plačilo.
ZDR-1 člen 6, 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 118.. ZDru-1 člen 2, 2/2, 4, 7, 9, 13.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - iztek mandata - denarno povračilo namesto reintegracije - sodna razveza - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - društvo
Glede na določbo 45. člena statuta tožene stranke in dotedanje vsakokratno dejansko imenovanje (z glasovanjem članov upravnega odbora) tajnika s strani upravnega odbora tožene stranke ter vsebino razpisa za prosto delovno mesto tajnika je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno sklepanje, da je bilo imenovanje oziroma izvolitev na funkcijo tajnika tožene stranke pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu tajnika. Ker je navedeni pogoj določen v statutu kot temeljnem aktu tožene stranke, ki je po svojem statusu zveza društev, je mandat funkcije tajnika tožene stranke pogoj za opravljanje dela, določenega z drugim predpisom, izdanim na podlagi zakona (drugi odstavek 2. člena v povezavi s 4., 7., 9. in 13. členom ZDru-1, ter 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1).
Toženi stranki ob nespornem objektivnem dejstvu, da tožnica ni bila ponovno imenovana na funkcijo tajnice tožene stranke (prenehanje mandata) in s tem ni več izpolnjevala v statutu predpisanega pogoja za zasedbo tega delovnega mesta, ni bilo treba dokazovati subjektivnih razlogov na strani tožnice, zaradi katerih naj bi bila nesposobna opravljati delo na tem delovnem mestu (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno) oziroma zaradi katerih ni bila ponovno izvoljena na to funkcijo.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica pri izbiri na funkcijo tajnice ni bila diskriminirana. Zgolj dejstvo, da na funkcijo ni bila izbrana ter da je bil izbrani kandidat od nje 10 let mlajši in moškega spola, ne zadostuje za sklep o tem, da tožnica prav zaradi navedenih dveh lastnosti ni bila izbrana, kar bi lahko bila podlaga za prisojo odškodnine.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Po ustaljeni sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, v obravnavanem primeru stroški kilometrine tožnikovega pooblaščenca niso potrebni stroški po 155. členu ZPP in jih ni mogoče naprtiti v plačilo toženki.
rok za vložitev pritožbe - zamuda roka - zavrženje pritožbe
Po neuspešnem poskusu vročitve sodbe, ki je bila s sodišča odposlana 12. 7. 2019, je bila tožnikovemu pooblaščencu sodba puščena v njegovem poštnem predalčniku 30. 7. 2019. Ker pa je bil to čas sodnih počitnic, ki so trajale od 15. 7. 2019 do 15. 8. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je začel teči rok 30 dni za vložitev pritožbe zoper sodbo šele prvi naslednji dan po koncu sodnih počitnic, to je 16. 8. 2019 (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih). Zadnji dan roka za vložitev pritožbe je bila sobota, 14. 9. 2019, zato se je rok za pritožbo zoper sodbo z dne 2. 7. 2019 iztekel 16. 9. 2019 (četrti odstavek 111. člena ZPP). Tožnik je pritožbo zoper sodbo poslal na sodišče priporočeno po pošti 18. 9. 2019, kar pomeni, da je zamudil rok za vložitev pritožbe. Zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - zakonski znak kaznivega dejanja - silobran
Opisana nasilna ravnanja obtoženca kot so kričanje, grožnje, žalitve, ponižanja in udarci s kazenskopravnega vidika in stališča sodne prakse nedvomno predstavljajo boleča ravnanja, ki pa po presoji pritožbenega sodišča glede na intenzivnost in posledice ostajajo znotraj izvršitvenega ravnanja grdega ravnanja in ne pomenijo novega izvršitvenega ravnanja, to je drugače bolečega ravnanja.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno in razlogi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obtoženčevo grdo ravnanje in pretepanje dveh oškodovancev predstavljata izvršitveni ravnanji v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 296. člena KZ-1, torej nasilen poseg v varnost oškodovancev (nasilno omejevanje njunih pravic), ki se je odrazilo s povzročitvijo prizadetosti njune telesne celovitosti. Vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanek posledice obtoženčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancih, v konkretnem primeru, da naj bi bil bil vsak od oškodovancev z obtoženčevim grdim ravnanjem nad njima in pretepanjem, spravljen v podrejen položaj. Gre zgolj za navedbo iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja, ki pa v njegovem nadaljevanju ni z ničemer konkretizirana.
Takšnih okoliščin v opisu konkretnega očitka v izreku ni. Ravnanje obtoženca ni bilo etično, ne pravilno, ne zakonito, vendar ne dosega tiste ravni grdega ravnanja oziroma pretepanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilništva zahteva prvi odstavek 296. člena KZ-1. Njegovo ravnanje ne predstavlja intenzivnega izvajanja nasilja, niti intenzivne grobosti večje intenzivnosti oziroma trajanja, s čimer bi bila oba oškodovanca spravljena v podrejen položaj.
So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, prizadejane z nevarnim sredstvom po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče je glede na v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen in obrazložen potek dogodkov in dejansko stanje, v opisu dejanja ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo ter dodalo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja lahke telesne poškodb po drugem odstavku 122. člena KZ-1: "da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval", izpustilo pa del opisa abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 196. člena KZ-1 "z drugima grdo ravnal in ju pretepel ter ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravil v podrejen položaj" ter tako opisano dejanje obtoženca opredelilo kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku, vložila (dajatveno) tožbo na podlagi posebnih določil ZFPPIPP, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Isto terjatev je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, prijavila kot navadno terjatev in kot takšna ji je bila s strani stečajnega upravitelja tudi v celoti priznana. Vprašanje, ki se v tem primeru zastavlja, je kakšne so pravne posledice upnikovega ravnanja, če slednji terjatev, za katero meni, da jo je treba plačati kot strošek postopka, v stečajnem postopku prijavi kot navadno terjatev, upravitelj pa jo prizna. Ali s tem upnik izgubi pravni interes za vodenje pravdnega postopka za pridobitev izvršilnega naslova za poplačilo te terjatve kot stroška stečajnega postopka. Odgovor je: ne.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 166, 110, 110/1, 110/1-2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - neizrabljen letni dopust
V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.
Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v številnih zadevah. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Enaka stališča so bila zavzeta v sodni praksi pritožbenega sodišča. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov - kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta.
opis kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - nepopolna vloga - zavrženje nepopolne vloge - nepristranskost in neodvisnost sojenja
Enovitost opisa dejanja pomeni njegovo vsebinsko zaokroženost v smiselno celoto, brez katere je opis kaznivega dejanja že po sebi nerazumljiv. Takšne zaokroženosti pa v nobeni od pritožnikovih vlog ni zaznati, temveč so v obeh, tudi po presoji pritožbenega sodišča, določena dejstva zgolj nanizana, medtem ko je njihova povezava z znaki kaznivih dejanj v smiselno trditev kot pogoj za navedeno zaokroženost povsem izostala.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ni povezano z resničnim razlogom začasno povečanega obsega dela, je nezakonito in ni v skladu s 54. členom ZDR‑1. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je v tožnikovem primeru v resnici obstajal začasno povečan obseg dela, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonita.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Tožnik je bil pri toženi stranki po izteku odpovednega roka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 12. 11. 2014 do 30. 9. 2016 na podlagi več pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas zaposlen na delovnem mestu trezorec, za čas od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 pa na delovnem mestu dokumentarec. Že v času odpovednega roka zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji referent iz poslovnega razloga je po odredbi tožene stranke od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 opravljal delo trezorca, kar je v nasprotju z določbo 6. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem lahko odreditev drugega ustreznega dela traja največ tri mesece v koledarskem letu. Tako je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 55. člena ZDR-1, saj je tožnik to delo opravljal v obdobju daljšem od dveh let in zato utemeljeno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.
Pritožba glede na načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP utemeljeno nasprotuje apriornemu stališču sodišča prve stopnje, da imajo posredni dokazi "že sami po sebi manjšo dokazno vrednost od neposrednih dokazov". Zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko naj bi tožnica v izredni odpovedi očitana dejanja storila zoper posebej občutljivo skupino ljudi (zoper otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju) in ko glede izvedbe neposrednega dokaza obstojijo resni pomisleki (po mnenju tožene stranke bi zaslišanje učencev za njih lahko predstavljalo nepotreben in prekomeren stres ter nepotrebno obremenitev, poleg tega bi otroci zaslišanje lahko razumeli kot kazen za to, da so učiteljem povedali, kaj se dogaja), ni dopustno že na načelni ravni pripisati šibkejše dokazne vrednosti posrednim dokazov, še posebej če so ti številni.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032857
ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/4, 8, 47, 47/1, 47/3, 179.. OZ člen 179, 179/1.. ZPP člen 236a, 236a/6, 236a/7, 286, 286/3.. ZDSS-1 člen 34, 38, 38/1.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - varovanje dostojanstva delavca pri delu - nepremoženjska škoda - izvedenina - povrnitev stroškov izvedenca
Ker je bil tožnik po pogodbi o zaposlitvi zavezan ravnati ne le v skladu z delovnopravno zakonodajo, ampak tudi v skladu z ureditvijo, predpisi, zahtevami in pooblastili vrhovnega organa delodajalca, in ker se po pogodbi o zaposlitvi za urejanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja uporabljata tako ZDR-1 kot Temeljni akt, iz presoje spornih ravnanj, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal trpinčenje, ni mogoče izvzeti tistih ravnanj, ki se nanašajo na vrhovni organ cerkve, kot tudi ne tistih ravnanj, ki se nanašajo na pravila cerkvenega prava.
Po prvem odstavku 38. člena ZDSS-1 sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, saj so stroški izvedenca v isti višini nastali neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja tožnik in se glede na citirano določbo ZDSS-1 ne odmerijo glede na uspeh tožnika v postopku. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in toženi stranki naložilo v plačilo celotne stroške izvedenine.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 5, 5/1, 5/2, 5/3.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz - javni uslužbenec
Povračilo stroškov za javni prevoz na način, za katerega se zavzema tožnica (kombinacija primestnega in mestnega avtobusa), v obravnavnem primeru ne pride v poštev, glede na to, da razdalja od avtobusne postaje, tj. kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do tožničinega delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra (cca. 1,5 km). Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.