ZZVZZ-UPB3 člen 23, 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-3.
zdraviliško zdravljenje
V 3. točki 1. odstavka 45. člena POZZ so opredeljena stanja pri poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu, pri katerih je indicirano zdraviliško zdravljenje. Kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, so stanja, pri katerih je indicirano zdraviliško zdravljenje, v 45. členu POZZ določena taksativno. Pravico je torej mogoče priznati le, če je podano katero od teh taksativno določenih bolezenskih stanj.
Vendar je v okoliščinah konkretnega primera, ko je artroskopski poseg na kolku identičen posegu na rami - stabilizacijska operacija ramena s šivanjem rotatorne manšete, za katerega je po 8. alineji 3. točke 1. odstavka 45. člena POZZ zdraviliško zdravljenje indicirano, mogoče pravilno zaključiti le, da je pri tožniku zdraviliško zdravljenje indicirano.
Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da naj bi tožnica rok za vložitev pritožbe zamudila zaradi tega, ker naj bi spornega dne utrpela resno poškodbo desne noge in je bila zaradi tega pod nujno oskrbljena v urgentnem centru bolnišnice, kjer je prejela cepivo proti tetanusu in antibiotično terapijo. Stranski učinki tega in močne bolečine pa so vztrajali še več dni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvid ne potrjuje, da so obstajali upravičeni razlogi, zaradi katerih tožnica pritožbe zoper sklep ni vložila.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
sprememba tožbe - privolitev v spremembo tožbe - ekonomičnost postopka - smotrnost spremembe tožbe - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega - delitev skupnega premoženja v pravdi - civilna delitev v pravdi - neutemeljen tožbeni zahtevek
Res je tožnik postavil dodatni tožbeni zahtevek po delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku, vendar pa se razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje, nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova in ne na zavrnitev predloga za spremembo tožbe. Ker ni pogojev za civilno delitev, saj toženka civilni delitvi nasprotuje, tožnik pa tudi ni izkazal okoliščin, ki bi civilno delitev preprečevale, (kar vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka) se zaradi dovolitve spremembe tožbe v tej smeri dokazni postopek ne bo širil oziroma zavlekel. Po oceni pritožbenega sodišča je zato dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.
ZPP člen 112, 116, 117, 117/1, 274.. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - prepozna tožba - vrnitev v prejšnje stanje
Čeprav pri 30-dnevnem roku za vložitev tožbe po spremenjeni sodni praksi ne gre za materialni prekluzivni temveč procesni rok, se v predmetni zadevi v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe ni mogoče uspešno sklicevati na zdravstveno stanje, ki naj bi bilo razlog, da tožba ni bila pravočasno vložena. Tudi če bi bile pritožnikove trditve resnične, bi posledice eventualno opravičeno zamujenega roka lahko kvečjemu uveljavljal s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, vendar tega pravnega sredstva ni uporabil.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 259, 259/3.
povrnitev stroškov zdravljenja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo oralno zdravje ni bilo takšno, da bi bilo po mnenju izvedencev implantološko podprto protetično zdravljenje za tožnika strokovno utemeljeno in utemeljeno štelo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Pravilno je štelo, da lahko sodišče v zadevah, glede katerih je upravnemu organu podeljeno pooblastilo odločanja po prostem preudarku, preizkusi le, ali je upravni organ prekoračil meje prostega preudarka in ali ga je uporabil na način, za katerega je pooblastilo dano. Toženec je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri zavrnitvi tožnikove zahteve pravilno izhajal iz namena prostega preudarka, torej da se v izjemnih primerih prizna pravica, ki ni predpisana v zakonu ali Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je pravilno ugotovilo, da tožnikovo zdravstveno stanje ni izjemno, za katero mu ne bi bilo mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
OZ člen 131, 131/1, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1, 381.. ZOR člen 279, 279/3.. ZPIZ-2 člen 197.. ZPIZ-1 člen 276.. URS člen 26.
izgubljeni dohodek - kapitalizirane zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - zamuda - pravna praznina - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ.
Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Spremenjeni sodni praksi je zaradi enakega varstva pravic (22. členu Ustave), potrebno slediti tudi na drugih področjih socialne varnosti, vključno z obravnavano.
Revizijsko sodišče je (VIII Ips 187/2018) eksplicitno zapisalo, da ni pravilno večkrat zavzeto stališče na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ne more priti do zamude v izpolnitvi obveznosti dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odmerna odločba, oziroma dokler pokojninska dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav za nazaj. Končna in izvršljiva upravna ali sodna odločba sicer predstavlja podlago za izplačilo pokojninske dajatve in lahko hkrati tudi pogoj za nastanek zamude.
Izpostavlja normativno ureditev zamude ter zakonskih zamudnih obresti v OZ, po kateri je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Povzema 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo, oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva, naj izpolni obveznost. Predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, če rok izpolnitve ni določen, zakon pa kot dodaten pogoj zahteva še aktivnost upnika, kot npr. sprožitev postopka ali pridobitev izvršljive odločbe o obveznosti. Pogoj za nastanek zamude ni izdaja dokončne ali izvršljive odločbe o prejemku, temveč lahko zamuda nastane že pred tem. Zavarovancu, ki mu je dajatev priznana za nazaj, pripadajo tudi zakonske zamudne obresti na zapadle a neizplačane prejemke od dneva, ko je zavod ali drug organ z izplačilom v zamudi.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse
Zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za umik pritožbe je tretji toženec vložil predlog za obročno plačilo sodne takse, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 19. 5. 2017, višje sodišče pa je dne 16. 8. 2017 zavrnilo tudi njegovo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča. Posledično je bilo o obveznosti tretjega toženca plačati sodno takso za umik pritožbe v tem postopku že pravnomočno odločeno. Argument, da gre za drug postopek iz razloga, ker odločanje sodišča o tem konkretnem predlogu poteka v letu 2019 v primerjavi z odločanjem sodišč v letu 2017, ni utemeljen.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - kreditna sposobnost
Sodišče v postopku po predlogu za oprostitev plačila sodne takse ne preizkuša kreditne sposobnosti tožeče stranke, zato navedbe glede kreditne (ne)sposobnosti niso bistvene.
ZDR-1 člen 6, 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 118.. ZDru-1 člen 2, 2/2, 4, 7, 9, 13.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - iztek mandata - denarno povračilo namesto reintegracije - sodna razveza - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - društvo
Glede na določbo 45. člena statuta tožene stranke in dotedanje vsakokratno dejansko imenovanje (z glasovanjem članov upravnega odbora) tajnika s strani upravnega odbora tožene stranke ter vsebino razpisa za prosto delovno mesto tajnika je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno sklepanje, da je bilo imenovanje oziroma izvolitev na funkcijo tajnika tožene stranke pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu tajnika. Ker je navedeni pogoj določen v statutu kot temeljnem aktu tožene stranke, ki je po svojem statusu zveza društev, je mandat funkcije tajnika tožene stranke pogoj za opravljanje dela, določenega z drugim predpisom, izdanim na podlagi zakona (drugi odstavek 2. člena v povezavi s 4., 7., 9. in 13. členom ZDru-1, ter 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1).
Toženi stranki ob nespornem objektivnem dejstvu, da tožnica ni bila ponovno imenovana na funkcijo tajnice tožene stranke (prenehanje mandata) in s tem ni več izpolnjevala v statutu predpisanega pogoja za zasedbo tega delovnega mesta, ni bilo treba dokazovati subjektivnih razlogov na strani tožnice, zaradi katerih naj bi bila nesposobna opravljati delo na tem delovnem mestu (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno) oziroma zaradi katerih ni bila ponovno izvoljena na to funkcijo.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica pri izbiri na funkcijo tajnice ni bila diskriminirana. Zgolj dejstvo, da na funkcijo ni bila izbrana ter da je bil izbrani kandidat od nje 10 let mlajši in moškega spola, ne zadostuje za sklep o tem, da tožnica prav zaradi navedenih dveh lastnosti ni bila izbrana, kar bi lahko bila podlaga za prisojo odškodnine.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 166, 110, 110/1, 110/1-2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - neizrabljen letni dopust
V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.
Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v številnih zadevah. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Enaka stališča so bila zavzeta v sodni praksi pritožbenega sodišča. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov - kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta.
odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni dokazano, da je tožnik v postopku podaje izredne odpovedi upošteval določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, v skladu s katero mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni bilo dolžno ugotavljati, ker tožena stranka pravilnosti in zakonitosti samega postopka podaje izredne odpovedi pred sodiščem na prvi stopnji ni izpodbijala.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora skladno z določbo 1. odstavka 144. člena ZDR-1 delodajalec delavcu pisno odrediti opravljanje nadurnega dela, vendar pa je skladno z ustaljeno sodno prakso delavcu dolžan plačati tudi opravljene nadure, ki jih ni pisno odredil, če jih je delavec dejansko opravil, in je delodajalec za to vedel. Ker je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa, je tako tožena stranka morala vedeti, da njeni delavci in med njimi tudi tožnik opravljajo nadurno delo, za opravljeno delo pa pripada delavcu tudi plačilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030234
ZPP člen 337, 337/1, 458, 458/1, 495. OZ člen 243, 335, 335/3, 352, 352/1, 364, 364/2, 629.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - zaupanje izvršitve posla tretjemu - poslovna odškodninska odgovornost - neupravičena obogatitev - zastaralni rok - pretrganje zastaranja - obljuba - kompenzacija - ugovor zastaranja - konkretiziranost ugovora - trditvena podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Ker zatrjevana obljuba kompenzacije iz listinske dokumentacije ne izhaja, je zmotno pritožbeno prepričanje, da je prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi 364. člena OZ.
Med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnica nikoli ni navedla, da bi bila za karkoli prikrajšana, toženka pa za isti znesek obogatena, zato je zmotno tožničino pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zastaranju upoštevati splošni petletni zastaralni rok.
Pritožba glede na načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP utemeljeno nasprotuje apriornemu stališču sodišča prve stopnje, da imajo posredni dokazi "že sami po sebi manjšo dokazno vrednost od neposrednih dokazov". Zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko naj bi tožnica v izredni odpovedi očitana dejanja storila zoper posebej občutljivo skupino ljudi (zoper otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju) in ko glede izvedbe neposrednega dokaza obstojijo resni pomisleki (po mnenju tožene stranke bi zaslišanje učencev za njih lahko predstavljalo nepotreben in prekomeren stres ter nepotrebno obremenitev, poleg tega bi otroci zaslišanje lahko razumeli kot kazen za to, da so učiteljem povedali, kaj se dogaja), ni dopustno že na načelni ravni pripisati šibkejše dokazne vrednosti posrednim dokazov, še posebej če so ti številni.
ZFPPIPP člen 121, 121/3, 149, 149/2, 183, 221j, 221j/5, 221j/9, 221k, 221k/7, 221k/9-2. ZPP člen 188, 188/3.
stečajni postopek nad pravno osebo - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - začetek postopka prisilne poravnave - umik predloga za začetek postopka prisilne poravnave - ustavitev postopka prisilne poravnave - začetek stečajnega postopka
Če upniki predlagatelji umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek. Tudi če do umika upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave pride po začetku postopka prisilne poravnave, sodišče po posebnem pravilu, določenem v petem odstavku 221.j člena ZFPPIPP ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Po ustaljeni sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, v obravnavanem primeru stroški kilometrine tožnikovega pooblaščenca niso potrebni stroški po 155. členu ZPP in jih ni mogoče naprtiti v plačilo toženki.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - zakonski znak kaznivega dejanja - silobran
Opisana nasilna ravnanja obtoženca kot so kričanje, grožnje, žalitve, ponižanja in udarci s kazenskopravnega vidika in stališča sodne prakse nedvomno predstavljajo boleča ravnanja, ki pa po presoji pritožbenega sodišča glede na intenzivnost in posledice ostajajo znotraj izvršitvenega ravnanja grdega ravnanja in ne pomenijo novega izvršitvenega ravnanja, to je drugače bolečega ravnanja.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno in razlogi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obtoženčevo grdo ravnanje in pretepanje dveh oškodovancev predstavljata izvršitveni ravnanji v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 296. člena KZ-1, torej nasilen poseg v varnost oškodovancev (nasilno omejevanje njunih pravic), ki se je odrazilo s povzročitvijo prizadetosti njune telesne celovitosti. Vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanek posledice obtoženčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancih, v konkretnem primeru, da naj bi bil bil vsak od oškodovancev z obtoženčevim grdim ravnanjem nad njima in pretepanjem, spravljen v podrejen položaj. Gre zgolj za navedbo iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja, ki pa v njegovem nadaljevanju ni z ničemer konkretizirana.
Takšnih okoliščin v opisu konkretnega očitka v izreku ni. Ravnanje obtoženca ni bilo etično, ne pravilno, ne zakonito, vendar ne dosega tiste ravni grdega ravnanja oziroma pretepanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilništva zahteva prvi odstavek 296. člena KZ-1. Njegovo ravnanje ne predstavlja intenzivnega izvajanja nasilja, niti intenzivne grobosti večje intenzivnosti oziroma trajanja, s čimer bi bila oba oškodovanca spravljena v podrejen položaj.
So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, prizadejane z nevarnim sredstvom po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče je glede na v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen in obrazložen potek dogodkov in dejansko stanje, v opisu dejanja ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo ter dodalo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja lahke telesne poškodb po drugem odstavku 122. člena KZ-1: "da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval", izpustilo pa del opisa abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 196. člena KZ-1 "z drugima grdo ravnal in ju pretepel ter ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravil v podrejen položaj" ter tako opisano dejanje obtoženca opredelilo kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032596
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - delovni čas
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.