ZKP člen 5, 5/3, 83, 83/2, 238, 240, 240/2. URS člen 27, 29, 29-4.
izločitev dokazov - zapisnik o zaslišanju - obdolženec kot priča - pravni pouk priči - pravni pouk obdolžencu - privilegij zoper samoobtožbo - pravica do molka
Pravnega pouka o pravici do privilegija zoper samoobtožbo, določenega v tretjem odstavku 5. člena ZKP, ne more nadomestiti pravni pouk priči, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, saj to opozorilo ne obsega pravice do molka, temveč priči daje zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika
Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da pri ravnanju dolžnika ni izpolnjena predpostavka iz 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, ker dolžnik v zapuščinskem postopku ni podal izjave o odpovedi dedovanju po 133. členu ZD. Sodišče prve stopnje je prezrlo drugi del besedila navedenega določila, ki se glasi „ali drugim premoženjskim pravicam“. Dolžnost pridobitve soglasja sodišča se ne nanaša le na odpoved dedovanju s podajo izjave o odpovedi dedovanju po 133. členu ZD ampak se nanaša tudi na odpoved vsem drugim premoženjskim pravicam. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica. Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD). Pravico do nujnega deleža se primarno uveljavlja v dednem postopku. Dediči, ki so sodelovali v zapuščinskem postopku po njegovem zaključku ne morejo več v pravdi uveljavljati nujnega deleža, saj jih pravnomočni sklep o dedovanju veže. Ker je pravica do nujnega deleža premoženjska pravica, bi moral dolžnik v skladu z določilom 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP tudi za navedeno dedno izjavo o opustitvi uveljavljanja nujnega deleža pridobiti soglasje sodišča. Slednje pride v poštev ob predpostavki, da je zapustnik v trenutku smrti imel v lasti premoženje, ki je spadalo v zapuščino.
Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo III. točko izreka sklepa, s katerim je odločalo o plačilu nagrade za izdelavo izvedenskega mnenja izvedencu ekonomske stroke. V navedenem sklepu je bilo odločeno tudi o višini doplačila tožeče stranke za strošek izvedenca. Sodišče prve stopnje je po izdaji sklepa ugotovilo, da je tožnik založil le predujem v višini 600,00 EUR za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za tahografe, predujma za nagrado in stroške izvedenca ekonomske stroke pa ni plačal. Glede na to ugotovitev je z izpodbijanim sklepom pravilno zvišalo znesek, ki ga je tožnik še dolžan založiti na račun izvedbe dokaza z izvedencem ekonomske stroke.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse
Zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za umik pritožbe je tretji toženec vložil predlog za obročno plačilo sodne takse, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 19. 5. 2017, višje sodišče pa je dne 16. 8. 2017 zavrnilo tudi njegovo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča. Posledično je bilo o obveznosti tretjega toženca plačati sodno takso za umik pritožbe v tem postopku že pravnomočno odločeno. Argument, da gre za drug postopek iz razloga, ker odločanje sodišča o tem konkretnem predlogu poteka v letu 2019 v primerjavi z odločanjem sodišč v letu 2017, ni utemeljen.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - kreditna sposobnost
Sodišče v postopku po predlogu za oprostitev plačila sodne takse ne preizkuša kreditne sposobnosti tožeče stranke, zato navedbe glede kreditne (ne)sposobnosti niso bistvene.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 5, 5/1, 5/2, 5/3.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz - javni uslužbenec
Povračilo stroškov za javni prevoz na način, za katerega se zavzema tožnica (kombinacija primestnega in mestnega avtobusa), v obravnavnem primeru ne pride v poštev, glede na to, da razdalja od avtobusne postaje, tj. kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do tožničinega delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra (cca. 1,5 km). Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - zakonski znak kaznivega dejanja - silobran
Opisana nasilna ravnanja obtoženca kot so kričanje, grožnje, žalitve, ponižanja in udarci s kazenskopravnega vidika in stališča sodne prakse nedvomno predstavljajo boleča ravnanja, ki pa po presoji pritožbenega sodišča glede na intenzivnost in posledice ostajajo znotraj izvršitvenega ravnanja grdega ravnanja in ne pomenijo novega izvršitvenega ravnanja, to je drugače bolečega ravnanja.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno in razlogi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obtoženčevo grdo ravnanje in pretepanje dveh oškodovancev predstavljata izvršitveni ravnanji v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 296. člena KZ-1, torej nasilen poseg v varnost oškodovancev (nasilno omejevanje njunih pravic), ki se je odrazilo s povzročitvijo prizadetosti njune telesne celovitosti. Vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanek posledice obtoženčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancih, v konkretnem primeru, da naj bi bil bil vsak od oškodovancev z obtoženčevim grdim ravnanjem nad njima in pretepanjem, spravljen v podrejen položaj. Gre zgolj za navedbo iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja, ki pa v njegovem nadaljevanju ni z ničemer konkretizirana.
Takšnih okoliščin v opisu konkretnega očitka v izreku ni. Ravnanje obtoženca ni bilo etično, ne pravilno, ne zakonito, vendar ne dosega tiste ravni grdega ravnanja oziroma pretepanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilništva zahteva prvi odstavek 296. člena KZ-1. Njegovo ravnanje ne predstavlja intenzivnega izvajanja nasilja, niti intenzivne grobosti večje intenzivnosti oziroma trajanja, s čimer bi bila oba oškodovanca spravljena v podrejen položaj.
So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, prizadejane z nevarnim sredstvom po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče je glede na v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen in obrazložen potek dogodkov in dejansko stanje, v opisu dejanja ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo ter dodalo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja lahke telesne poškodb po drugem odstavku 122. člena KZ-1: "da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval", izpustilo pa del opisa abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 196. člena KZ-1 "z drugima grdo ravnal in ju pretepel ter ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravil v podrejen položaj" ter tako opisano dejanje obtoženca opredelilo kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora skladno z določbo 1. odstavka 144. člena ZDR-1 delodajalec delavcu pisno odrediti opravljanje nadurnega dela, vendar pa je skladno z ustaljeno sodno prakso delavcu dolžan plačati tudi opravljene nadure, ki jih ni pisno odredil, če jih je delavec dejansko opravil, in je delodajalec za to vedel. Ker je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa, je tako tožena stranka morala vedeti, da njeni delavci in med njimi tudi tožnik opravljajo nadurno delo, za opravljeno delo pa pripada delavcu tudi plačilo.
ZFPPIPP člen 121, 121/3, 149, 149/2, 183, 221j, 221j/5, 221j/9, 221k, 221k/7, 221k/9-2. ZPP člen 188, 188/3.
stečajni postopek nad pravno osebo - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - začetek postopka prisilne poravnave - umik predloga za začetek postopka prisilne poravnave - ustavitev postopka prisilne poravnave - začetek stečajnega postopka
Če upniki predlagatelji umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek. Tudi če do umika upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave pride po začetku postopka prisilne poravnave, sodišče po posebnem pravilu, določenem v petem odstavku 221.j člena ZFPPIPP ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.
rok za vložitev pritožbe - zamuda roka - zavrženje pritožbe
Po neuspešnem poskusu vročitve sodbe, ki je bila s sodišča odposlana 12. 7. 2019, je bila tožnikovemu pooblaščencu sodba puščena v njegovem poštnem predalčniku 30. 7. 2019. Ker pa je bil to čas sodnih počitnic, ki so trajale od 15. 7. 2019 do 15. 8. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je začel teči rok 30 dni za vložitev pritožbe zoper sodbo šele prvi naslednji dan po koncu sodnih počitnic, to je 16. 8. 2019 (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih). Zadnji dan roka za vložitev pritožbe je bila sobota, 14. 9. 2019, zato se je rok za pritožbo zoper sodbo z dne 2. 7. 2019 iztekel 16. 9. 2019 (četrti odstavek 111. člena ZPP). Tožnik je pritožbo zoper sodbo poslal na sodišče priporočeno po pošti 18. 9. 2019, kar pomeni, da je zamudil rok za vložitev pritožbe. Zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032596
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - delovni čas
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k več objektom - javno dobro - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pojem nepremičnine - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - prostorski akti - dejanska raba površin
Sodišče prve stopnje je tudi na ogledu ugotovilo dejstva, ki potrjujejo ugotovitve izvedenke in tesno funkcionalno povezanost piazzette s stavbami etažnih lastnikov in z objekti, ki se nahajajo pod stavbami oziroma pod piazzetto.
odgovornost izdajatelja časopisa - odškodninska odgovornost novinarja - elementi odškodninskega delikta - protipravnost ravnanja novinarja - poročanje o dejstvih - interes javnosti - članek v medijih - skrbno ravnanje novinarja - objektivno poročanje novinarja - razžalitev dobrega imena in časti - razžalitev v tisku
Tožnik ni uspel izkazati protipravnosti postopanja toženke oziroma njene novinarke A. A., ki bi morala biti podana za prisojo odškodnine iz 179. člena OZ. Ni uspel izkazati, da naj bi bila vsebina spornega članka neresnična in da je bil ta objavljen z namenom zaničevanja.
Toženka v konkretnem primeru ni poročala o tem, da bi bil tožnik obsojen, ampak da je dejanja osumljen in da policija preiskuje domnevna spletna goljufanja, prav tako pa tudi, da je obveščenost o kazenskih postopkih (oziroma o obstoju utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da policija dejanje preiskuje) v legitimnem interesu javnosti.
ZIZ člen 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 76, 80, 81, 81/1, 81/5.
sposobnost biti stranka - smrt stranke pred vložitvijo izvršilnega predloga - odpravljiva pomanjkljivost - neodpravljiva pomanjkljivost - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - dokaz prehoda obveznosti
Smrt stranke pomeni izgubo procesne sposobnosti, taka pomanjkljivost pa je skladno s prvim odstavkom 81. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v pravdnem postopku sicer odpravljiva, vendar pa je treba tudi upoštevati, da postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ne predstavlja zgolj pravdnega postopka izdaje plačilnega naloga, temveč je po svoji naravi kombiniran, dvojni postopek, v katerem kondemnatornemu oziroma naložitvenemu delu sklepa o izvršbi sledi še dovolitev izvršbe. Posledično v tem primeru ni mogoče postopati zgolj in samo po določbah ZPP, temveč je treba uporabiti tudi specialnejše določbe ZIZ, še posebej določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 24. člena tega zakona, po kateri je mogoče izvršbo dovoliti tudi zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, ob pogoju predložitve javne ali po zakonu overjene listine, ki izkazuje prehod obveznosti. Ob tem pa je bistveno, da se navedena določba nanaša zgolj na postopke izvršbe na podlagi izvršilnega naslova in je ni mogoče razširiti tudi na postopke izvršbe na podlagi verodostojne listine.
Ker bi v konkretnem primeru upnik lahko pomanjkljivost glede procesne sposobnosti stranke na pasivni strani odpravil le tako, da bi popravljen predlog za izvršbo vložil zoper pravne naslednike pokojnega dolžnika, to je njegove dediče, to pa v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine ni mogoče, se ugotovljena pomanjkljivost izkaže za neodpravljivo.
seznam dolžnikovega premoženja - denarna kazen - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - nemožnost izterjave - sprememba denarne kazni v kazen zapora - znižanje kazni
Odvzem prostosti, do katerega lahko pride, če dolžnik ne plača izrečene denarne kazni in izterjava le-te po uradni dolžnosti ni možna, ni kaznovalna sankcija, temveč je njen namen vplivati na voljo dolžnika, da razkrije svoje premoženje. Izvršilno sodišče pa s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža, če poravna obveznost ali posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe.
izročitev nepremičnine kupcu - dom dolžnika - pravna posledica opustitve pravnega pouka - drugo sredstvo izvršbe - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - trditveno in dokazno breme dolžnika
Poučevanje stranke ni namenjeno samemu sebi, kršitev dolžne skrbnosti pa tudi sama po sebi še ne more pomeniti razloga za razveljavitev sklepa o izročitvi. Gola kršitev, ne da bi pritožnik vsaj sedaj (višjemu) sodišču pokazal na premoženje, ki bi zadoščalo za poplačilo obveznosti, ne more zadoščati za razveljavitev sklepa o izročitvi.
pravni interes za vodenje postopka - ugotovitev obstoja dedne pravice - dedna pravica - dedna pravica izvenzakonskega partnerja - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - ekonomska skupnost - posebno premoženje - sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema
V Sporazumu sta zunajzakonska partnerja zgolj opredelila premoženje, ki sta ga ustvarila pred pričetkom skupnega življenja in režim upravljanja z njim, kar ni neobičajno oziroma kar jima je omogočal takrat veljavni drugi odstavek 58. člena ZZZDR. To pa ne pomeni, da med njima poleg premoženjskega režima glede njunega posebnega premoženja ni obstaja ekonomska skupnost, v kateri sta zunajzakonska partnerja skrbela za skupne potrebe in stroške, kot je to po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00031151
ZZZDR člen 51, 52, 56, 58, 59. SPZ člen 20, 59, 72, 95, 96, 100, 101. OZ člen 190. ZNP člen 112, 113, 115, 117, 118. ZNP-1 člen 149, 154, 155. ZPP člen 21.
skupno premoženje - skupna lastnina - neupravičena obogatitev - nemožnost uporabe - delitev skupnega premoženja - delitev skupne lastnine - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - premoženjska razmerja med zakoncema - ureditev razmerja med skupnimi lastniki - razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom - najemnina - plodovi - realna subrogacija - temeljna načela obligacijskega prava - vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo - neenotna sodna praksa
Najemnine, ki so zapadle v plačilo oziroma so bile pridobljene po razvezi zakonske zveze, ne povečujejo obsega skupnega premoženja. Za te najemnine zato ne more veljati premoženjskopravni režim zakoncev, kot ga določa ZZZDR in kot to velja za civilne plodove, ki so bili pridobljeni v času zakonske zveze ter so zato del skupnega premoženja.
Tožnica ne uveljavlja petitorne zaščite, tudi ne zahteva, da se določi drugačen način uporabe poslovnega prostora, zahteva pa, da ji toženec povrne koristi, ki jih je pridobil, s tem, ko je najemnine po razvezi zakonske zveze v celoti zadržal zase. Ko gre za vprašanje utemeljenosti povračilnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, kot ga uveljavlja tožnica v tem pravdnem postopku, je težko zagovarjati tezo, da bi se o tem pravovarstvenem zahtevku lahko odločalo v nepravdnem postopku, kot načinu ureditve razmerij med skupnimi lastniki v smislu 112. člena ZNP in 115. člen ZNP.
Če se pravdni stranki nista dogovorili o delitvi civilnih plodov in je tožnica od toženca zahtevala, da ji plača del prejetih najemnin, je pravna podlaga za presojo utemeljenosti terjatve v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 33, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 147, 147/1.. OZ člen 147.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - denarno povračilo namesto reintegracije - kršitev moralne avtorske pravice
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca delavcu je najstrožja sankcija, ki jo ima delodajalec na voljo v primeru ugotovljenih kršitev delovnopravnih obveznosti delavca. Ker v delovnem pravu velja načelo stopnjevitosti sankcij, je podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi rezervirana za najhujše primere kršitev, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, da delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka. Pri tem ocena, kdaj bi bilo od delodajalca to nerazumno pričakovati, temelji na izpolnjenosti dveh pogojev. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice delavčeve kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi pogoj ima osebni značaj in ga je treba presojati ob upoštevanju, kako je ta kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobno.
Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je na Facebook profilu tožene stranke objavila fotografijo brez dovoljenja avtorja in na fotografijo napisala, da je last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru glede na naravo, težo in posledice tožničine kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (tj. obveznosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1) in glede na vpliv te kršitve na medsebojno razmerje, zaupanje in možnosti nadaljnjega sodelovanja tekom odpovednega roka med pravdnima strankama pravilno zaključilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila upravičena sankcija tožene stranke.
Ravnanja direktorja tožene stranke (poskus poslabšanja pogojev dela brez utemeljenega poslovnega razloga, izjava, da bo pozoren na tožničine napake in da bo morala upravičiti svojo plačo, nalaganje prezahtevnih, ponižujočih nalog in nalog pod ravnijo kvalifikacije ter odvzemanje funkcij, odreditev mesta dela z manjšo mizo) kot celota ustrezajo definiciji trpinčenja na delovnem mestu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - rok za podajo odpovedi
ZDR-1 ne določa roka, v katerem mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. V četrtem odstavku 125. člena določa le, da mora biti razlog za redno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podan ob poteku poskusne dobe.
ZDR-1 v 125. členu ne določa, da mora delodajalec delavca seznaniti, kako oziroma na kakšen način bo posamezne naloge ocenil in da bi bila tožena stranka dolžna konkretizirati razloge (napake), zaradi katerih bo podala negativno oceno poskusnega dela.