predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - rok za podajo predloga - subjektivni rok - seznanitev s pisanjem
Zakon določa subjektivni rok, v katerem mora stranka predlagati razveljavitev potrdila. V predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti stranka šele uveljavlja, da ji odločba ni bila pravilno vročena – zgolj rok za vložitev takega predloga tako logično ne more biti odvisen od pravilne vročitve odločbe.
Dajatveni zahtevek ima za cilj obsodbo tožene stranke na izpolnitev denarne obveznosti, v konkretnem primeru plačila pogodbene kazni. Zato z vložitvijo dajatvene tožbe ugotovitveni interes odpade in ugotovitvena tožba ni dopustna. Glede na navedeno ni pogojev za zavrženje tožbe, s katero tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek.
ZPP člen 81, 81/1. ZLS člen 19c, 19c/1. Statut Občine Grosuplje (1999) člen 65, 70.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - krajevna skupnost - pravna subjektiviteta - pravdna stranka - sposobnost biti stranka - odprava pomanjkljivosti - poprava tožbe - statut - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Ker je bila v konkretnem primeru zahteva za izdajo naloga za izpraznitev vložena 27. 9. 2018, je sodišče prve stopnje pri presoji (ne)obstoja pravne subjektivitete tožeče stranke in s tem njene sposobnosti biti stranka pravilno uporabilo ob vložitvi tožbe in odločanju veljavni Statut Občine Grosuplje. Le-ta v 70. členu določa, da obsega lastno premoženje KS le denarna sredstva in pravice, stvarno premoženje KS (premičnine in nepremičnine) pa je premoženje občine.
Iz zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od uveljavitve aktualnega Statuta Občine Grosuplje nima več pravne subjektivitete oziroma ne more samostojno nastopati v pravnem prometu v zvezi z nepremičninami, smiselno izhaja, da ima pravno subjektiviteto v zvezi s temi nepremičninami Občina Grosuplje. Čim pa je tako, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izpraznitev poslovnih prostorov preuranjena, saj bi moralo sodišče najprej pozvati tožečo stranko, da napako odpravi. 81. člen ZPP namreč v prvem odstavku določa, da v primeru, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00030229
ZZZDR člen 51, 52, 52/1. OZ člen 40. SPZ člen 72, 72/3. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1.
skupno premoženje zakoncev - enostransko razpolaganje s skupnim premoženjem - izpodbijanje pravnega posla - razlogi za izpodbojnost - neustrezen tožbeni zahtevek - razpolagalna sposobnost - pogodba o dosmrtnem preživljanju - ugotovitev neveljavnosti pogodbe - zahtevek na razveljavitev - izpodbojnost in ničnost pogodbe - dobrovernost pridobitelja - strošek odgovora na pritožbo - potrebni stroški
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da predstavlja zakončevo enostransko razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja razlog za izpodbojnost pravnega posla. Zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki je izpodbojna in ne nična, ne vsebuje tudi razveljavitvenega zahtevka in je sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek temelječ na tej pravni podlagi pravilno in zakonito zavrnilo.
Zgolj opredelitev posla kot nezakonitega, brez navedbe razlogov, ne utemeljuje ničnosti posla.
Prikrajšani zakonec lahko, če se ne strinja s prodajo skupne stvari, izpodbija pravni posel.
Treba je ločiti pravico do podaje odgovora na pravna sredstva nasprotnika od upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Pri presoji, ali je izpolnjen objektivni kriterij potrebnosti, je potrebno izhajati iz vsebine konkretne pritožbe in odgovora nanjo.
seznam dolžnikovega premoženja - denarna kazen - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - nemožnost izterjave - sprememba denarne kazni v kazen zapora - znižanje kazni
Odvzem prostosti, do katerega lahko pride, če dolžnik ne plača izrečene denarne kazni in izterjava le-te po uradni dolžnosti ni možna, ni kaznovalna sankcija, temveč je njen namen vplivati na voljo dolžnika, da razkrije svoje premoženje. Izvršilno sodišče pa s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža, če poravna obveznost ali posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe.
ZIZ člen 34, 34/2, 71, 71/1, 71/2, 71/4, 71/5, 71/6, 169, 169/6, 210. OZ člen 356.
zastaranje judikatne terjatve - milejši ukrep - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe - dom dolžnika - stalno prebivališče dolžnika - domneva - zaporna kazen - upoštevanje družinskih članov - odlog izvršbe - najem nepremičnine
Utemeljeno pritožba opozarja, da se je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo do navedb o (ne)potrebnosti oziroma o (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša. Zaključek, da te nesorazmernosti ni, je namreč oprlo le na ugotovitev, da terjatev 23.500,00 EUR predstavlja skoraj 40% po GURS ugotovljene vrednosti dolžnikove stanovanjske hiše (58.094,00 EUR), ob tem pa ni upoštevalo, da je izvršbo poleg te nepremičnine dovolilo še na 15 drugih dolžnikovih nepremičnin, kar pomeni, da sorazmernosti ukrepa ni presodilo še v razmerju do vrednosti ostalih nepremičnin in ni presodilo, ali je mogoče terjatev poplačati brez prodaje doma dolžnika in njegove družine.
Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi izrečene večletne zaporne kazni izpodbita zakonska domneva, da je dolžnikov dom tam, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, to je na naslovu stanovanjske hiše, na katero je med drugim dovoljena izvršba. Začasna odsotnost zaradi izrečene kazni zapora, pri čemer ima dolžnik na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora prijavljeno le začasno prebivališče, res pomeni, da dolžnik trenutno dejansko na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva, vendar pa to ne pomeni, da naslov njegovega stalnega prebivališča zgolj iz tega razloga izgubi status dolžnikovega doma.
Preozko in v nasprotju z namenom zakona je tudi tolmačenje sodišča, da pojem „dolžnik“ zajema le njega osebno in ne tudi njegove družine. Pri razumevanju določb zakona namreč ni mogoče uporabiti zgolj gramatikalne razlage, temveč je treba upoštevati tudi zgodovinsko in namensko razlago posameznih določb. V luči zadnjih sprememb ZIZ ter novejše sodne prakse tako slovenskih kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dolžniku zagotavljajo dodatno varstvo v primeru izvršbe na njegove nepremičnine, mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družinsko življenje, zato je treba družinske člane upoštevati pri odločanju o predlogu po 210. členu ZIZ, ravno tako pa škoda, ki jo dolžnik zatrjuje v okviru predloga za odlog izvršbe, ni nujno pravno neupoštevna že zato, ker naj bi nastala le na strani dolžnikovih družinskih članov, ne pa neposredno dolžniku.
Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo bolezensko stanje v letu 2010 ni bilo več takšno, da bi predstavljalo nepremagljivo oviro, zaradi katere tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti in bi bilo zastaranje zadržano (360. člen OZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da v letu 2010 nepremagljivih ovir zaradi tožnikovega bolezenskega stanja ni bilo več.
stvarna pristojnost - začetek glavne obravnave - nov postopek pred sodiščem prve stopnje - sprememba obtožnice
Stvarne pristojnosti sodišč v kazenskem postopku ne določata pravilno poimenovanje obtožnega akta in pravilna navedba kaznivega dejanja, temveč dejstva in okoliščine iz 25. člena ZKP.
Po prvem odstavku 397. člena ZKP je podlaga za novo sojenje obtožnica, o kateri je bilo odločeno z razveljavljeno sodbo in ne prvotna obtožnica, če je bila ta kasneje spremenjena.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032880
ZDR-1 člen 13, 13/1, 17, 17/2.. OZ člen 20, 20/3.
pogajanja pred sklenitvijo pogodbe - pogodba o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delavca - izgubljen dobiček
Podrejenost delavca je prepoznana že v fazi sklepanje pogodbe o zaposlitvi. V drugem odstavku 17. člena ZDR-1 je tako določeno, da mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pri čemer sankcije, ki bi zadele delavca, če predloga ne sprejme, niso predpisane (ni določeno, kot npr. v drugem in tretjem odstavku 20. člena OZ, da bi delavec, ki ne sprejme predlagane pogodbe o zaposlitvi, odškodninsko odgovarjal). Glede na takšno specialno ureditev v ZDR-1, ki daje delavcu čas za premislek, ali bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tem ko je že v celoti določena njena vsebina, se zastavlja vprašanje, ali se njegova odgovornost, če nato ponujene pogodbe o zaposlitvi ne sprejme, sploh lahko presoja na podlagi tretjega odstavka 20. člena OZ.
Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je toženec pogajanja opustil iz utemeljenega razloga oziroma da je imel pravno upošteven razlog, da po pogajanjih s toženko aneksa k pogodbi o zaposlitvi (nove pogodbe o zaposlitvi) ni sklenil.
V 299. členu ZKP ni nikjer določeno, da je sodišče dolžno vsakemu dokaznemu predlogu ugoditi. V drugem odstavku tega člena je predpisana le splošna dolžnost predsednika senata, da se zadeva vsestransko razišče in hkrati odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo k razjasnitvi stvari.
Ker obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila oziroma priznanja lastninske pravice predstavlja bistveni element izjave o plačilu, ni materialnopravne podlage za ugotovitev ničnosti izjave v zahtevanem delu (88. člen OZ). Delna ničnost se namreč ne more nanašati na bistvene elemente pogodbe, brez katerih stranki pogodbe ne bi sklenili.
O sodbi presenečenja govorimo, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki je stranka ob zadostni procesni skrbnosti ni mogla predvideti.
SPZ člen 212, 217, 217/1, 219, 271. ZTLR člen 12. ZVEtL-1 člen 43.
prepoved vznemirjanja lastnika - skupni lastniki - pripadajoče zemljišče - skupno pripadajoče zemljišče - pravica uporabe
ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico.
Ker je toženec ob izpolnitvi jasno navedel, kaj s tem plačuje, vračunavanje izpolnitve, kot ga predlagata tožnika, ni pravilno (287. člen OZ).
Za zakonske zamudne obresti velja na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ in v skladu z ustaljeno sodno prakso krajši triletni zastaralni rok. Zastarane so torej obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje.
odgovornost dediča za zapustnikov dolg - vrednost podedovanega premoženja - vrednost zapuščine - ugotovitev vrednosti podedovanega premoženja - solastniški delež na nepremičnini - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - stanje na dan zapustnikove smrti - tržna vrednost nepremičnine - metoda primerljivih prodaj
Za uporabo 142. člena ZD je pravno odločilna le vrednost dediščine ob smrti zapustnika. Če je bil predmet dedovanja le del nepremičnine, je vrednost podedovanega premoženja lahko le (o)cena solastniškega dela, saj je zgolj ta predstavljal zapuščino. Vprašati se je torej treba, koliko je bil na dan smrti vreden zapustnikov solastniški delež nepremičnine, in ne, za koliko bi bilo celotno nepremičnino tega dne mogoče prodati. Dejstvi, da je druga solastnica tudi ena od dedinj in da so dediči kasneje prodali celo nepremičnino, sodita v sklop kasneje nastalih, ki ne vplivajo na določitev vrednosti. Povedano drugače: treba se je vprašati, za koliko bi bilo na dan zapustnikove smrti mogoče unovčiti njegovo/podedovano premoženje, ki ga predstavlja solastniški delež.
nujna pot - nepravdni postopek - smiselna uporaba določb pravdnega postopka v nepravdnem postopku - udeležba v nepravdnem postopku - udeleženci nepravdnega postopka - materialni in formalni udeleženci nepravdnega postopka - razširitev predloga - soglasje nasprotnega udeleženca - pravica do izjave - kontradiktornost
Za določitev kroga udeležencev nepravdnega postopka formalni (procesni) pojem stranke ne zadošča, ampak se kombinira z materialnopravnim. Ker je krog udeležencev v nepravdnem postopku drugačen kot v pravdnem postopku, soglasje nasprotnih udeležencev za razširitev predloga nanje ni potrebno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00031004
SPZ člen 60, 60/1, 92. ZPP člen 8, 214, 214/2, 285.
varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - vrnitev stvari - izročitev premičnine - neprerekana dejstva - priznana dejstva - substancirano prerekanje dejstev - vsebinsko zanikanje - ugovorne trditve - trditveno in dokazno breme - posest premičnine - osnovna sredstva - materialno procesno vodstvo - predhodno vprašanje - pridobitev lastninske pravice - prenos lastninske pravice na premičnini - izročitev premičnine v posest - prodajna pogodba - zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel - plačilo kupnine - stroški postopka
Z listinami in pričami je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bila tožnica tista, ki je sklenila zavezovalni posel (prodajno pogodbo), prodani računalnik prevzela v posest in ga ima sama za svoje potrebe v posesti od nakupa naprej. Po takih dejanskih ugotovitvah je pravno pravilna odločitev, da lastninska pravica na vtoževanem računalniku ni prešla na tožnico kot plačnico računa. Za prenos lastninske pravice na premičninah namreč ne zadošča le obstoj zavezovalnega pravnega posla (prodajne pogodbe) oziroma plačilo kupnine. Lastninska pravica na premičnini se pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ).
prisilno pridržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici - pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice - pridržanje brez privolitve - shizofrenija
Izvedenec ni ugotovil in sodišče ni zapisalo, da bi nasprotni udeleženec užival alkohol ali druge opojne substance, temveč je ugotovitev o njegovi moteni presoji realnosti vezalo na duševno bolezen (shizofrenijo).
OZ člen 154, 154/1, 154/2, 965, 965/1. ZOZP člen 20, 20/1.
direktna tožba oškodovanca - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - krivdno načelo - odgovornost v razmerju s stopnjo krivde - porazdelitev odgovornosti - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzročna zveza - vzrok za prometno nesrečo - vožnja brez vozniškega dovoljenja - prehitra vožnja - vožnja z neosvetljenim vozilom - načelo zaupanja v cestnem prometu - načelo defenzivne vožnje
Pritožba se neutemeljeno zavzema za presojo, da tožnikovo ravnanje (prehitra vožnja) ni bilo vzrok za nesrečo oziroma da ravnanje toženkinega zavarovanca takšno vzročnost izključuje. Res je, da je toženkin zavarovanec tožniku zaprl pot oziroma izsilil prednost, vendar njegovih ravnanj ni mogoče presojati izolirano od tožnikovih ravnanj. Nevarno situacijo na cestišču sta z nespoštovanjem prometnih predpisov ustvarila oba udeleženca prometne nesreče. Tako pravila o prednosti kot tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo zaupanja v cestnem prometu, na katerega se sklicuje tožnik, je treba obravnavati v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da udeležencem v cestnem prometu nalaga, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami (pozorni morajo biti na ravnanja drugih udeležencev, ter storiti vse, da preprečijo nevarnost, če ugotovijo, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi). Ravnanje toženkinega zavarovanca torej tožnika ni odvezovalo dolžnosti, naloženih z načelom defenzivne vožnje. Šele ob upoštevanju in razumevanju tega načela se razkrije pomen (teža) dveh v postopku ugotovljenih dejstev: (1) Tožnik bi v primeru vožnje z dovoljeno hitrostjo nesrečo lahko preprečil (toženkin zavarovanec bi manever zavijanja varno zaključil). (2) Toženkin zavarovanec bi tožnika lahko opazil na razdalji 100 metrov, kar pomeni, da bi tudi tožnik vožnjo osebnega vozila lahko opazoval na takšni razdalji (ter prepoznal voznikovo namero za zavijanje).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSL00031202
OZ člen 6, 83, 147, 147/1. ZZDej člen 21. ZPKrv-1 člen 3, 3-14, 19, 34. Pravilnik o strokovno medicinskih pogojih za odvzem krvi (2007) člen 6. ZPacP člen 2.
strokovna (medicinska) napaka - odškodninska odgovornost - odgovornost delodajalca - odgovornost zdravstvenega zavoda (bolnišnice) odgovornost za ravnanje delavcev - zdravstvena dejavnost - krvodajalstvo - odvzem krvi - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti - opustitev pojasnilne dolžnosti - opustitev profesionalne skrbnosti - poškodba živca - zavarovalno kritje - zavarovanje odgovornosti - razlaga pogodbe - solidarna odgovornost - odmera odškodnine - odškodnina za telesne bolečine - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - tuja nega in pomoč - primarni in sekundarni strah
Poškodba živca je posledica zapleta po odvzemu krvi na krvodajalski akciji. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena. Celo pri diagnostičnih posegih, ki niso neposredno povezani z zdravljenjem oziroma nimajo terapevtske vrednosti, morajo biti pojasnila tveganj obširnejša. Ta izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji ustreznosti danega pojasnila v obravnavani zadevi in primerno težo dalo okoliščini, da poseg ni bil ne terapevtski ne diagnostičen in je prinesel korist le tretjim osebam, ki kri potrebujejo, zato bi morala biti krvodajalka podrobno seznanjena s tveganjem zapletov. Hipotetična domneva, da tako majhno tveganje pri razumnem človeku ne bi vplivalo na njegovo privolitev v poseg, v primeru krvodajalcev, ni mogoče uporabiti niti se te dolžnosti ni mogoče izogniti z navedbo, da je bila krvodajalka po osnovni izobrazbi medicinska sestra.
Ker krvodajalec zdravstvenih storitev ne potrebuje, ni pacient v smislu 16. točke 2. člena, četudi je preskrba s krvjo in krvnimi pripravki zdravstvena dejavnost na podlagi 21. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti.
Prav zaradi posebnega položaja krvodajalcev se od zdravstvenih delavcev pričakuje, da bodo krvodajalce zelo natančno poučili o možnih negativnih posledicah, ne pa da se bodo temu izognili, zato da to ne bi vplivalo na upad krvodajalcev.