- ali je v konkretnem primeru pravilna presoja sodišča, da je pri razlagi določbe 2. točke drugega odstavka 27. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je prednostni upravičenec do zakupa zemljišča "zakupnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup", v vseh konkretnih primerih, tudi v konkretnem primeru, ko gre za zakup visokogorskih planin, odločilno zgolj in samo dejstvo, da zemljišči, tisto, ki ga zakupnik že ima v zakupu (Planina A.), in tisto, ki ga želi pridobiti v zakup (planina B.), neposredno mejita, torej da sta neposredno mejoči zemljišči – planini, in ne dejstvo, da ležita planini B. in planina A. na parcelah, ki mejita druga na drugo in sta v naravi sosednji (mejni) planini,
- ali je s tem v zvezi pravilna presoja oziroma razlaga sodišča, da je cilj določen v prvi alineji 1.a člena ZKZ (ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za predelavo hrane), dosežen le takrat, ko v primeru zakupa s strani prednostnega upravičenca po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ pride do prostorsko povezanih zemljišč, kar pa v konkretnem primeru, v katerem je šlo za zakup dveh sosednjih visokogorskih planin (planina A. in planina B.), naj ne bi bilo doseženo, ker navedeni zemljišči – planini "zgolj po širših parcelnih mejah mejita druga na drugo", nista pa neposredno prostorsko povezani in v posledici prednostna pravica do zakupa s strani prednostnega upravičenca do zakupa po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ naj ne bi bila izkazana.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - razlogi za pritožbo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljivosti odločbe - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, ker v njej sploh ni bilo razlogov o odločilnih dejstvih, zato je bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pri opisani kršitvi ne gre za tako, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, je Vrhovno sodišče pritožbo toženke zavrnilo.
Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 60, 62, 98, 99, 101.
sofinanciranje investicije iz evropskega sklada - Evropska komisija - postopek javnega naročila - nadzor nad namensko porabo sredstev - kršitev pravil javnega naročanja - finančni popravek - regresna pravica - odločba Sodišča Evropske unije (SEU)
Osrednje sporno vprašanje v zadevi je, ali je tožena stranka kot upravičenka do javnih sredstev, financiranih s strani skladov EU, dolžna tožeči stranki (Republiki Sloveniji) vrniti finančni popravek, ki ga je tožnici zaradi ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja predlagala EK. Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve Unije niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali besedna zveza "zemljišče, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup" veže prednostno pravico na mejno (sosednjo) parcelo (parcelno številko).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028558
URS člen 22, 29.. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2.
enako varstvo pravic - pravica do obrambe - drugačna presoja dokazov - sodba presenečenja - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - pomemben del telesa - opis dejanja - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Presoja, da je obraz pomemben del telesa, je bila opravljena v povezavi s funkcijo obraza na splošno in v povezavi s poškodbo, ki jo je oškodovancu prizadejal obsojenec.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodnika - zavrnitev predloga - pravica do sojenja v razumnem roku
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnih stališč posamičnih sodnikov so praviloma namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve. Če predlagatelj meni, da določen postopek teče nedopustno dolgo in da mu je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ima na voljo pravna sredstva v skladu z ZVPSBNO.
ZKP člen 148, 164, 214, 214/1, 215, 215/3, 219, 220, 222, 223, 371, 371/1, 371/1-8.. ZN člen 1, 2, 5, 5/2, 25, 26.. URS člen 35, 36, 36/1, 37, 37/1, 38, 38/1, 137.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
bistvena kršitev določb postopka - pravica do zasebnosti - razumno pričakovanje zasebnosti - notar - hišna preiskava - zaseg predmetov v kazenskem postopku - zaseg elektronskih podatkov - odredba sodišča - preiskava elektronske naprave - navzočnost pri preiskavi
Zaupnost razmerja med notarjem in njegovimi strankami je eden od stebrov notarjevega poklica. V tej luči je treba zato presojati pravico do zasebnosti, ki izhaja iz tega zaupnega razmerja. Zavarovana drobrina pri notarjih ni samo zasebnost notarja, ki na določenem računalniku dela, temveč v prvi vrsti zasebnost strank. Poleg tega notariat predstavlja javno službo, v kateri notar v razmerju do strank deluje kot uradna oseba. Iz teh razlogov je varovana dobrina (komunikacijska zasebnost) nedisponibilna. Notar mora podatke varovati v interesu strank in varstva njihovih pravic kot poklicno tajnost.
Za preiskavo ali zaseg listin in drugih dokumentov notarske pisarne se zahteva sodna odredba. Glede na naravo stvari velja isto tudi za zaseg nosilcev podatkov, saj v tem primeru nujno pride do posega v komunikacijsko in informacijsko zasebnost. Sodišče bo odredbo izdalo le, če je tak ukrep nujen.
Brez sodne odredbe pridobljeni dokazi so nezakoniti, razen v izjemnih primerih (člen 148 in 164 ZKP).
Pregled zaseženih elektronskih naprav in podatkov brez kontrole predstavnika Notarske zbornice ni dopusten.
KZ-1 člen 17, 17/3, 20, 20/2.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - nedoločen in nejasen izrek - sostorilstvo - izvršitveno dejanje - vloga storilca - storitev ali opustitev - garantna dolžnost
V obravnavani zadevi so prepovedane posledice nastajale kontinuirano in skozi daljše časovne obdobje. Navedena okoliščina je differentia specifica, ki obravnavano zadevo pomembno loči od dosedanje sodne prakse, hkrati pa vpliva na drugačno presojo volje obeh obsojencev oziroma vprašanja njune skupne odločitve za storitev kaznivega dejanja.
Izpolnitev subjektivnega elementa sostorilstva v obravnavani zadevi, ob upoštevanju dejstva, da je imela opustitev garantne dolžnosti obsojencev enak učinek za nastanek prepovedane posledice kot njuno aktivno ravnanje, omogoča, da se vsakemu izmed obsojencev pripišejo ravnanja drugega, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega (tihega) dogovora povzročiti prepovedano posledico, vsakemu izmed obsojencev. To pa pomeni, da vprašanje, kaj konkretno je kdo izmed njiju storil, izgubi pomen in zato ni več nujno, da obsojenca odgovarjata za lastne vzročne prispevke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028803
KZ-1 člen 26, 247, 248.. ZKP člen 39, 39/1-6, 325, 371, 371/1-2, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/2.. ZSKZDČEU-1 člen 45.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - napeljevanje - dokončano kaznivo dejanje - zastaranje - absolutno zastaranje - razveljavitev pravnomočne sodbe - kršitev določb kazenskega zakona - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznih predlogov - odločilno dejstvo - postopek izročitve - načelo specialnosti - razlogi o odločilnih dejstvih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov
V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.
V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016.
V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.
Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva.
Za presojo obravnavane kršitve je bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje.
Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi.
Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition.
Dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena.
Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - nekdanji sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščina, da je bil toženec dolga leta sodnik na sodišču, ki je v isti stavbi kot sodeče sodišče, ter da so se sodniki sodečega sodišča z njim srečevali in bili njegovi sodelavci, utemeljujejo ugoditev predlogu za prenos pristojnosti po 67. členu ZPP
krajevna pristojnost - kraj storitve - ubikvitetna teorija - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - pristojnost po kraju prebivališča obdolženca - spor o pristojnosti
Kadar iz konkretnega dela opisa izhaja določen podatek o kraju storitve kaznivega dejanja, ostaja samo negotovo, katero izmed dveh ali več stvarno pristojnih sodišč je tudi krajevno pristojno in si zato njihove krajevne pristojnosti medsebojno konkurirajo. Takšna situacija ni enaka primerom, kot je obravnavani, ko iz konkretnega dela opisa sploh ni mogoče razbrati kraja storitve kaznivega dejanja in torej ta ni znan, kar pomeni, da tudi ni znano, katero stvarno pristojno sodišče je krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Zato je pravilna uporaba prvega odstavka 29. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00029246
ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/2.. ZFPPIPP-E člen 21, 408, 409.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - osebni stečaj - odpust obveznosti
Če so bile obsojenemu terjatve v postopku osebnega stečaja pravnomočno odpuščene, teh terjatev, četudi predstavljajo s kaznivim dejanjem povroženo škodo, ni mogoče priznati kot premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku.
Ko podjemnik sprejme stvar v popravilo, je sestavni del podjemne pogodbe tudi hramba stvari. Ta nima svoje samostojne kavze ne pravne podlage, zato jo je treba presojati kot sestavni del podjema. Pri tem pa je podjemniku dopustno pripisati posledice le tistih shranjevalnih rizikov, ki jih je s konkretnim podjemom v resnici (sam) prevzel, ne pa vsega naključnega, kar je kljub obstoju podjema ostalo pri sopogodbeniku zunaj njegove oblastvene sfere.
Vsaka obveznost temelji na pravnem naslovu, ki izvira iz kavze, pri tej pa gre za vprašanje, zakaj je bila pogodba sklenjena. Če se stranki sporazumeta o odplačni podjemni pogodbi, sodišče take pogodbe ne more preoblikovati v neko drugo (npr. shranjevalno) pogodbo samo zato, ker so prisotne nekatere od zanjo tipičnih značilnosti izpolnitvenega ravnanja. Ni narobe, če je sodišče druge stopnje v svoji sestavljanki (z)mešalo določbe dveh različnih tipskih pogodb, ker je v obeh našlo elemente, ki ustrezajo izpolnitvenemu stadiju konkretnega razmerja. Zašlo pa je v tistem trenutku, ko tako premešanih določb, drugače kot sodišče prve stopnje, ni več razlagalo v smislu (kavzalne) pogodbene avtonomije, ki je bila ena sama in enotna. Če sta se stranki dogovorili za odplačno podjemno pogodbo, katere del je bilo tudi nahajanje tožnikovega vozila pri tožencu, jima ni dopustno pripisati tistih pravnih posledic, ki pritičejo kakšni drugi pogodbi, in to ne glede na to, kako atipično je bilo nato izpolnjevanje konkretne podjemne pogodbe.
Vprašanje vrste stvarnopravnega režima v sporni stanovanjski hiši (solastninsko razmerje ali izključna lastnina na posameznem delu stvari) za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka za prenehanje vznemirjanj v okoliščinah konkretnega primera ni pravno relevantno. Ugotovljeno je bilo, da vhodna vrata pomenijo skupne prostore oziroma prostore v souporabi, kar za obravnavano negatorno tožbo pomeni, da ne glede na to, ali ima tožnica v odnosu do tožencev status solastnice ali etažne lastnice, glede prehoda skozi spodnji vhod uživa varstvo po 100. členu SPZ.
predlog za dopustitev revizije - priznanje invalidnosti III.kategorije - datum nastanka invalidnosti
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v tej zadevi materialnopravno pravilna uporaba 183. člena ZPIZ-2 v zvezi s priznanjem pravic iz naslova invalidnosti III. kategorije tožniku šele od 1. 6. 2018 dalje.
začasni ekstradicijski pripor - neogibna potrebnost pripora - milejši ukrep - obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča - odvzem potnega lista - pogoji za izročitev tujca
Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili neogibnost začasnega ekstradicijskega pripora, kar implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev izrek milejšega omejevalnega ukrepa, med katere pa odvzem potne listine niti ne spada. Začasni odvzem potne listine ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku izročitve, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča (drugi odstavek 195. člena ZKP).
Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice v tej fazi ne obsega presoje narave očitanega kaznivega dejanja in pogojev za izročitev. S tem omejevalnim ukrepom se namreč na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP preprečuje nevarnost bega zahtevane osebe in njene izognitve izročitvenemu postopku, ne pa tudi danost pogojev za njeno izročitev.