Tožnik je s tožbo izpodbijal odločitev toženca glede oblikovanja pokojninske osnove. Navajal je konkretne podatke in predložil listine, ki po njegovem mnenju dokazujejo, da za leto 1985 niso upoštevani pravilni podatki o plačanih prispevkih oziroma zavarovalnih osnovah in za razjasnitev dejanskega stanja predlagal izvedbo dokaza z izvedencem. Sodišče prve stopnje na njegove navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo, predlaganega dokaza ni izvedlo in ga tudi ni zavrnilo, v sodbi pa je izostala obrazložitev v zvezi s tem. Na ugovor tožnika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza, sodišče druge stopnje ni odgovorilo, prav tako ne na njegove navedbe o spremenjeni pravni podlagi za razvrstitev v zavarovalno osnovo in plačilo prispevkov. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da tožena stranka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.
ZSDP-1 člen 56, 57, 57/3. ZPPreb člen 17a. ZUP člen 96, 98.
starševsko nadomestilo - vročitev odločbe - vročanje na naslovu stalnega prebivališča - začasno prebivališče - naslov za vročanje - nepravilna vročitev
Glede na zakonske določbe, ki urejajo pravila vročanja, je tožena stranka nepravilno opravila vročitev tožeči stranki, ko ji je odločbo vročala na naslov stalnega prebivališča, ki v CRP ni določen kot naslov za vročanje. Zato ni mogoče šteti, da je bila odločba z dne 10. 2. 2016 tožeči stranki vročena 2. 3. 2016, niti da se je z njo seznanila pred 24. 5. 2016; prav tako ni mogoče pritožbe tožeče stranke z dne 30. 5. 2016 obravnavati kot prepozne. Na podlagi prvega odstavka 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se v primeru, da pri vročitvi nastane pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožeča stranka sporno odločbo prejela po elektronski pošti dne 24. 5. 2016, pritožbo pa je vložila 30. 5. 2016, kar pomeni, da je bila pritožba vložena pravočasno.
odškodninska odgovornost države - ugotovitev lastnosti zavarovanca - nezakonita odločba - protipravnost - sprememba sodne prakse
Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da v konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožnik toženi stranki neutemeljeno očita, da ni upoštevala ustaljene sodne prakse kot izhaja iz odločb vrhovnega sodišča, ki jih citira, saj v času odločanja tožene stranke, te odločbe še niso bile sprejete.
Pritožba je po 357.a členu ZPP predvidena le zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe (ne sklepa) in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje. V obravnavanem primeru je bilo na prvi stopnji odločeno s sklepom in ne s sodbo; sodišče druge stopnje je torej razveljavilo sklep (in ne sodbe) sodišča prve stopnje.
Ker v takšnem primeru pritožba zoper sklep o razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje ni predvidena, je revizijsko sodišče obe pritožbi zavrglo kot nedovoljeni (šesti odstavek 357.a člena ZPP v povezavi s 346. in 352. členom ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - VARSTVO KONKURENCE
VS00023178
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - zloraba prevladujočega položaja - glavna obravnava v upravnem sporu - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - bistvena kršitev določb postopka
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko v postopku sodnega varstva zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence ni izvedlo glavne obravnave, kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti postopka ter storilo bistveno kršitev določb postopka.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00016878
ZMZPP člen 23. Zakon o obveznim odnosima (Zakon o obligacijskih razmerjih, Hrvaška, 2005) člen 124, 126, 132, 361, 371, 376. Zakon o vlasništvu i drugim stvarnim pravima (Zakon o lastninski in drugih stvarnih pravicah, Hrvaška, 1996) člen 356, 356/2, 358a.
Z dnem razveze prodajne pogodbe je tožnica pridobila zahtevek za vračilo plačane kupnine in povračilo škode zaradi razveze pogodbe. Šele z razdrtjem pogodbe 23. 1. 2013 je torej začel teči zastaralni rok. To pomeni, da terjatev na vrnitev kupnine in plačilo odškodnine do vložitve tožbe 7. 2. 2013 še ni zastarala.
služnostna pravica - priposestvovanje služnostne pravice - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - dobra vera pridobitelja - raziskovalna dolžnost kupca
Tožnika sta se bila ob nakupu nepremičnine dolžna pozanimati, kakšen je namen sporne asfaltirane poti, ki poteka po SV delu nepremičnine, ki sta jo nameravala kupiti in ki povezuje javno cesto in občinsko pot. Od prodajalca sta izvedela, da pot uporablja sam, uporabe tretjim osebam pa ne dovoljuje. Tožnika sta v konkretnih okoliščinah primera, v katerih sporna pot v celoti poteka po nepremičnini, ki sta jo kupila, povezuje pa dve drugi (javni) poti, upravičeno lahko sklepala, da tretje osebe nimajo pravne podlage za zporabo te poti, saj tudi iz zemljiške knjige ni bilo razvidno, da bi sporno pot smel uporabljati kdo tretji ali da bi v zvezi s tem vprašanjem tekel kakšen spor.
V pravnem prometu se od vseh udeležencev Terja, da ustrezno zavarujejo svoje pravice.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VS00016877
SZ člen 115, 117, 117/2, 123. ZDen člen 60, 60/1, 88. OZ člen 5, 336, 336/1. URS člen 2, 23.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - stanovanjska pravica - dolžnost sklenitve prodajne pogodbe (kontrahirna dolžnost) - rok za sklenitev pogodbe - zapadlost terjatve - ovira za odločanje - uveljavljanje zahteve za sklenitev pogodbe s tožbo - pravnomočno končan denacionalizacijski postopek - zastaranje - splošni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - dopuščena revizija
Pravila o zastaranju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera, tako da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.
V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila stranka denacionalizacijskega postopka in z njegovim zaključkom (vse do leta 2013) ni bila seznanjena, kar pomeni da ni vedela kdaj naj bi terjatev tožeče stranke zapadla (torej kdaj se je iztekel rok, v katerem bi ta morala odločiti). Na drugi strani je pomembna tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka, po samem zakonu dolžnost (na njeno zahtevo) stanovanje prodati osebi, ki je na dan uveljavitve SZ na stanovanju imela stanovanjsko pravico. Takšna obveznost je v primeru začetka denacionalizacijskega postopka "mirovala". A je sama po sebi "oživela", če je bil denacionalizacijski postopek končan na način, da nepremičnina upravičencu ni bila vrnjena v naravi.
Tožena stranka, kot zavezanka v postopku denacionalizacije in s tem stranka tega postopka, se je dejstva, da je ta zaključen, nedvomno morala zavedati. Njeno ravnaje, ko o zahtevi tožeče stranke vseeno ni odločila, ampak je nasprotno (neupravičeno) čakala, da bo k temu pozvana (ter hkrati več let ohranjala v veljavi najemno razmerje), je tako najmanj neskrbno in neskladno z načelom vestnosti in poštenja. Tožeči stranki namreč občine k odločitvi ni bilo treba pozivati. Svoji obveznosti je zadostila že s tem, ko je leta 1993 podala zahtevo za odkup stanovanja.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - pristojno sodišče kot stranka v postopku - odškodninski spor
Če stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi postopanja pristojnega sodišča, bi bilo lahko z odločanjem o njenem zahtevku pri tem sodišču ogroženo zaupanje strank in zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017157
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21. URS člen 155. ZPP člen 8, 339, 339/2, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/V.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - enakovrednost dajatev - monetarna politika - novi dokazi - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.
Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja). V tem smislu Sodišče EU v zadevi Andriciuc govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Aktivnosti ali neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Revizijske navedbe, da je treba, na primer, upoštevati tudi to, da sta bila tožnika glede na svojo starost že večkrat izpostavljena spremembam valute, da bi zaradi tega morala ta mehanizem razumeti, ter da sta informacije o kreditu v CHF iskala tudi pri drugih bankah, so zato za presojo pravilnosti izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti neutemeljene.
Iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezujoče usmerja ter jim tako pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (prim. V. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način pa bi tudi nasprotovala ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Gre namreč za priporočilo iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2008.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. To še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja bi v ekstenzivni obliki lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
S tem ko je sodišče druge stopnje postavljena zahtevka obravnavalo kot alternativna (drugače kot sodišče prve stopnje, ki ju je štelo za primarnega in podrednega) in oba zavrnilo, je odločilo o zahtevku, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sploh ne nanaša. S tem je tožniku vzelo pravico do pritožbe.
stvarna služnost - neprava stvarna služnost - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - prodaja služeče nepremičnine pred vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranost sodišča - sorodstveno razmerje med stranko in sodnikom
Hčerka druge tožnice in tretjega toženca je sodnica pri Okrajnem sodišču v Kopru, v delo pa je prejela tudi kazenske zadeve iz pristojnosti Okrožnega sodišča v Kopru. Ta okoliščina po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo z odločanjem o zahtevku pri pristojnem sodišču lahko ogroženo zaupanje strank in zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1.
povrnitev škode - poškodba pri športu - poškodba pri golfu - vzrok zdrsa - postavitev ograje - neposlovna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - profesionalna skrbnost - postopek s pritožbo - pravica do izjave v postopku - istočasna vročitev odločbe sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča - sodba presenečenja
Toženka zmotno meni, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker sta ji bila hkrati vročena tako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 46/2016 kot sodba višjega sodišča v ponovljenem postopku, kar je pomenilo, da se do presoje Vrhovnega sodišča ni mogla opredeliti in izpostaviti svojih ugovorov. Vrhovno sodišče se v navedenem sklepu ni oprlo na kakšno novo pravno podlago (primerjaj drugi odstavek 351. člena ZPP), na katero se nobena izmed strank v postopku ne bi sklicevala, temveč je sodbo višjega sodišča razveljavilo zaradi kršitve pravice do izjave, ker se višje sodišče ni opredelilo do vseh očitkov o kršitvi dolžne skrbnosti. Ne gre torej za odločitev presenečenja in tako višje sodišče pred sprejemom nove odločitve strankam ni bilo dolžno dati možnosti, da se glede razveljavitvenega sklepa izjavita. V takšnem primeru namreč izjavljanje strank ni predvideno niti potrebno, ker je pravica do izjavljanja v pritožbenem postopku izčrpana z vložitvijo pritožbe in odgovorov na pritožbo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - pristranskost sodnika - razveljavitev prve odločitve - izločitev sodnika - zavrnitev predloga
Vir nezadovoljstva z delom sodišča je očitno v prepričanju nasprotnega udeleženca o pristranskosti zakonite sodnice, ki je hkrati tudi predsednica odločujočega sodišča. Tak dvom ne more biti razlog za delegacijo pristojnosti: če je utemeljen, je to razlog za izločitev sodnice (72. in 73. člen ZPP), presoja utemeljenosti takega predloga pa ni v pristojnosti Vrhovnega sodišča.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2. OZ člen 131, 179.
poslovna odškodninska odgovornost - pogodba o izvajanju zdravstvenih storitev - pravna narava pogodbe - pogodba o naročilu - podjemna pogodba - pogodba sui generis - pojasnilna dolžnost zdravnika - kršitev pojasnilne dolžnosti - informiranost pacienta - pravica do informiranosti - privolitev bolnika v zdravljenje - pravica do samoodločbe - pravica do osebnega dostojanstva - vzročna zveza - višina zavarovalne vsote - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - obseg zavarovalnega kritja - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - pravica stranke do izjave v postopku - pritožbene navedbe - meje pritožbenega preizkusa - prekoračitev trditvene podlage - vštevanje stroškov sodnega postopka v zavarovalno vsoto
Pri uveljavljanju zdravniške odgovornosti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti mora tožnik zatrjevati, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena oziroma ni bila pravilno izpolnjena, da mu je zato nastala škoda, ki se kaže kot uresničenje tveganja, na katero ni pristal, ter da je med kršitvijo pogodbe in nastalo škodo podana vzročna zveza. Ob takšni trditveni podlagi je tožba sklepčna. Ker je predmet varstva pravica do samoodločbe, trditev, da se ob pravilno izvedeni pojasnilni dolžnosti pacient ne bi odločil za poseg, ni predpostavka odškodninske odgovornosti. Odgovornost namreč temelji na spoznanju, da so bili posegi kot tudi iz njega nastale posledice zaradi odsotnosti pravno učinkovite privolitve nedopustni.
Če bi se stroški uveljavljanja odškodninskega zahtevka vštevali v zavarovalno vsoto, bi to pomenilo, da oškodovanec nikoli ne bi prišel do poplačila dogovorjene zavarovalne vsote, saj bi bila ta zmanjšana za stroške nujno potrebnega procesnega zastopanja. To pa bi pomenilo, da zavarovalnica svoje pogodbene obveznosti (izplačila zavarovalne vsote) nikoli ne bi v celoti izpolnila.
Vrhovno sodišče je pri presoji navedb zahteve glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vezano na pravnomočno ugotovljeno stanje v času odreditve pripora, kar pomeni, da pri presoji zakonitosti (odreditve) pripora ne more upoštevati okoliščin, ki v času odreditve ukrepa še niso obstajale oziroma sodišču, ki je odredilo pripor, niso bile znane.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - nezadovoljstvo z delom sodišča
Okoliščina, da bi krajevno pristojno sodišče moralo, vsaj posredno, odločiti o svoji napaki, ki jo je zagrešilo v drugem postopku, je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
ZDSve člen 10, 36, 36/2, 37, 105, 105/4. ZUS-1 člen 27, 27/1.
volitve elektorjev za Državni svet - seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo - poklicno ukvarjanje z dejavnostjo - dokazno sredstvo - varstvo volilne pravice - ugoditev pritožbi
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pri volitvah elektorjev za Državni svet pri upoštevnem številu članov poklicne organizacije glede na prvi odstavek 34. člena ZDSve upoštevajo le člani, ki imajo volilno pravico pri volitvah elektorjev, torej člani, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo. Dejstvo, ki ga je treba ugotoviti v tem primeru je torej, ali so člani pritožnice zaposleni v posameznem CSD (ali da imajo temu vsebinsko enakovredno pogodbeno razmerje). Nikjer iz ZDSve ni razvidno, da bi bilo treba v zvezi s tem ugotavljati še kakšen dodaten vidik oziroma razločevati med zaposlenimi v teh organizacijah, da bi jih lahko vključili oziroma izključili iz števila članov poklicne organizacije.