odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - presoja višine odškodnine
Revident zmotno ocenjuje, da priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo ni v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih. Ob tem se sklicuje na pahljačo primerov, v katerih so priznani zneski odškodnin tako višji kot nižji od odškodnine v obravnavani zadevi. S sklicevanjem nanje zato zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče utemeljiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017713
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 1. URS člen 155. ZPP člen 8, 274, 274/1, 339, 339/2, 367, 367/5, 384, 384/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - načelo dispozitivnosti - tuja sodna praksa - pravni interes za dajatveno tožbo - razpolaganje s tožbenim zahtevkom - dovoljenost revizije - nova dejstva in dokazi v reviziji
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018539
ZKP člen 39, 39/1-6, 44, 44/1, 371, 371/1-11, 420, 420/2.
bistvene kršitve določb postopka - nerazumljiv izrek - enovito kaznivo dejanje - realni stek - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sodni izvedenec - pristranskost izvedenca - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - status direktorja družbe - nadomestilo plače - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje kazenskega pregona
Iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak, ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih. Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov.
Nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.
Posamezna ravnanja v konkretnem primeru sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrinjanje stranke z njim ne more predstavljati podlage za izločitev sodnega izvedenca, če zanjo niso podani razlogi iz 39. člena ZKP, ki jih mora stranka v postopku obrazloženo utemeljiti.
ZDSve člen 10, 36, 36/2, 37, 105, 105/4. ZUS-1 člen 27, 27/1.
volitve elektorjev za Državni svet - seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo - poklicno ukvarjanje z dejavnostjo - dokazno sredstvo - varstvo volilne pravice - ugoditev pritožbi
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pri volitvah elektorjev za Državni svet pri upoštevnem številu članov poklicne organizacije glede na prvi odstavek 34. člena ZDSve upoštevajo le člani, ki imajo volilno pravico pri volitvah elektorjev, torej člani, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo. Dejstvo, ki ga je treba ugotoviti v tem primeru je torej, ali so člani pritožnice zaposleni v posameznem CSD (ali da imajo temu vsebinsko enakovredno pogodbeno razmerje). Nikjer iz ZDSve ni razvidno, da bi bilo treba v zvezi s tem ugotavljati še kakšen dodaten vidik oziroma razločevati med zaposlenimi v teh organizacijah, da bi jih lahko vključili oziroma izključili iz števila članov poklicne organizacije.
Vrhovno sodišče je pri presoji navedb zahteve glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vezano na pravnomočno ugotovljeno stanje v času odreditve pripora, kar pomeni, da pri presoji zakonitosti (odreditve) pripora ne more upoštevati okoliščin, ki v času odreditve ukrepa še niso obstajale oziroma sodišču, ki je odredilo pripor, niso bile znane.
dovoljenost pritožbe - začetek teka roka za pritožbo - prepozna pritožba - vročitev sodnega pisanja pooblaščencu - zastopanje po več odvetnikih - zavrženje pritožbe - zavrnitev revizije
Kadar ima stranka več pooblaščencev, začne teči rok za vložitev pravnega sredstva od dneva, ko je bila odločba vročena prvemu pooblaščencu.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VS00016877
SZ člen 115, 117, 117/2, 123. ZDen člen 60, 60/1, 88. OZ člen 5, 336, 336/1. URS člen 2, 23.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - stanovanjska pravica - dolžnost sklenitve prodajne pogodbe (kontrahirna dolžnost) - rok za sklenitev pogodbe - zapadlost terjatve - ovira za odločanje - uveljavljanje zahteve za sklenitev pogodbe s tožbo - pravnomočno končan denacionalizacijski postopek - zastaranje - splošni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - dopuščena revizija
Pravila o zastaranju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera, tako da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.
V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila stranka denacionalizacijskega postopka in z njegovim zaključkom (vse do leta 2013) ni bila seznanjena, kar pomeni da ni vedela kdaj naj bi terjatev tožeče stranke zapadla (torej kdaj se je iztekel rok, v katerem bi ta morala odločiti). Na drugi strani je pomembna tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka, po samem zakonu dolžnost (na njeno zahtevo) stanovanje prodati osebi, ki je na dan uveljavitve SZ na stanovanju imela stanovanjsko pravico. Takšna obveznost je v primeru začetka denacionalizacijskega postopka "mirovala". A je sama po sebi "oživela", če je bil denacionalizacijski postopek končan na način, da nepremičnina upravičencu ni bila vrnjena v naravi.
Tožena stranka, kot zavezanka v postopku denacionalizacije in s tem stranka tega postopka, se je dejstva, da je ta zaključen, nedvomno morala zavedati. Njeno ravnaje, ko o zahtevi tožeče stranke vseeno ni odločila, ampak je nasprotno (neupravičeno) čakala, da bo k temu pozvana (ter hkrati več let ohranjala v veljavi najemno razmerje), je tako najmanj neskrbno in neskladno z načelom vestnosti in poštenja. Tožeči stranki namreč občine k odločitvi ni bilo treba pozivati. Svoji obveznosti je zadostila že s tem, ko je leta 1993 podala zahtevo za odkup stanovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00019601
ZPP člen 8, 339, 339/2-8.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - seznanitev s pritožbenimi navedbami - pravica do obravnavanja pred sodiščem - načelo kontradiktornosti - sklenitev zavarovalne pogodbe - stanovanjsko zavarovanje - splošni zavarovalni pogoji - obseg zavarovanja - zavarovalna vsota (limit)
Z identičnimi odgovori, kot jih je podalo v drugi zadevi, je pritožbeno sodišče revidenta, tedaj pritožnika, pustilo v dvomu o tem, ali se je z njegovimi pritožbenimi očitki res seznanilo ali jih je prezrlo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - objektivna nepristranskost sodišča - odškodninski spor - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - sodnik kot stranka v postopku - pristojno sodišče kot stranka v postopku - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov
Ker stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi postopanja pristojnega sodišča in tudi od (nekdanjega in sedanjih) sodnikov pristojnega sodišča, bi bilo lahko z odločanjem o njenem zahtevku pri tem sodišču ogroženo zaupanje strank in zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča.
lastninska pravica na nepremičnini - solastnina - skupnost - delitev solastnine - uporaba OZ - uporaba SPZ - dopuščena revizija
Kadar se solastnika sporazumeta za civilno delitev stvari, kot sta to storila v spornem razmerju, z odsvojitvijo ne preneha le njuna (so)lastninska pravica, ampak razpade tudi njuno skupnostno razmerje. Ker SPZ ne govori o razdružitvi njune skupnosti in ne določa, kakšne so posledice njenega prenehanja, je treba v tem delu vendarle uporabiti ustrezne določbe OZ. Subsidiarnost določb o skupnosti se namreč kaže med drugim v tem, da je treba v primerih, ki niso urejeni s posebnim predpisom, uporabiti določbe XXVIII. poglavja OZ, v skladu s pravili pravnega področja, ki je za določeno pravico matično.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - nezadovoljstvo z delom sodišča
Okoliščina, da bi krajevno pristojno sodišče moralo, vsaj posredno, odločiti o svoji napaki, ki jo je zagrešilo v drugem postopku, je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
ZDDPO-2 člen 74, 74-7. ZDoh-2 člen 90, 90/4-1. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek od dohodka iz kapitala - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - navidezni pravi posel - prikrito izplačilo dobička - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o poslu med povezanimi osebami in zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi. Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v tožbi, ne bi opredelilo, temveč za to, da se revident ne strinja s presojo sodišča, da je ugotovitev davčnega organa o povezanosti oseb pravilna.
Revident sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno obrazložilo sklepanja, da je šlo v obravnavanem primeru za neobičajen posel, ki med nepovezanimi osebami ne bi bil sklenjen. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena pa bi lahko pomenila bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je navedlo logično prepričljive argumente, s katerimi je pritrdilo oceni davčnega organa o dokazni vrednosti vsakega posameznega dokaza, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne gre torej za to, da dokazna ocena, na kateri temelji ugotovitev, da je šlo za navidezne posle, ki ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se revident z njo ne strinja. To jasno izhaja tudi iz revizijskih navedb (npr. o pomenu daljšega roka plačila, prehodu lastništva na kupca, o pomenu dejstva, da je šlo za naložbeno nepremičnino), s katerimi revident oporeka prepričljivosti dokazne ocene. S temi navedbami torej ne uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ali neobrazloženost dokazne ocene temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni revizijski razlog.
ZDoh-2 člen 105, 105/3-11. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2.
prekinitev revizijskega postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), saj je po oceni Vrhovnega sodišča navedena določba v neskladju s 147. členom Ustave, ker ne izpolnjuje ustavnih zahtev po jasnosti in določnosti davčnih predpisov. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
ZN člen 10, 10.a, 8. ZUP člen 6. URS člen 49, 49/3, 137, 137/3.
imenovanje notarja - izbirna pravica ministra - pooblastila ministra - odločba o izbiri - obrazloženost odločbe - ocena strokovne komisije - strokovna usposobljenost - obseg sodnega varstva - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Za zagotovitev enakopravne dostopnosti delovnih mest notarjev s ciljem doseganja največje strokovnosti izbranega kandidata je pomembno ne le to, da imenovani kandidat izpolnjuje za imenovanje za notarja predpisane pogoje (8. člen ZN), torej tiste, ki kandidatu omogočijo vstop v izbirni postopek, temveč tudi, da je v tem postopku izbira opravljena na podlagi kriterijev, ki so namenjeni ugotovitvi, kateri izmed teh kandidatov je za opravljanje navedenega poklica strokovno najprimernejši. Drugih kriterijev na podlagi ustavnoskladne razlage ZN za izbiro ni mogoče uporabiti. Kriteriji politične presoje v primeru notariata zato niso niti predvideni niti dopustni.
Minister kot za imenovanje notarjev odgovorni funkcionar lahko preveri zakonitost izbirnega postopka in odredi vse, kar je potrebno, da se odpravijo pomanjkljivosti. Poleg tega je v njegovi pristojnosti izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. Pooblastila, da bi za notarja imenoval kandidata, ki med ocenjenimi kandidati ni najbolj strokovno usposobljen, pa minister nima. Zakon o notariatu ne določa kriterijev ali razlogov, ki bi ministru omogočali, da nadomesti strokovno presojo imenovane komisije oziroma spremeni rezultat strokovne usposobljenosti, ki so jo izkazali kandidati.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 217, 217/1, 221, 221/3, 220, 220/2-b. ZUS-1 člen 94, 94/1.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - zastaranje carinskega dolga - nastanek carinske obveznosti - tek zastaralnega roka - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - pravni standard - skrbnost v carinskem postopku - potrdilo o poreklu blaga - dvom - interpretacijske odločbe seu - ex tunc učinek - merila za napolnitev pravnega standarda - preferencialna obravnava carinskega blaga - ugoditev reviziji
Okoliščina, da je odločba organov glede vknjižbe ali določitve obveznosti plačila dajatev predmet upravnega postopka ali upravnega spora, sama po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da je bila vknjižba dejansko opravljena v skladu s prvim odstavkom 217. člena CZS in prvim odstavkom 220. člena CZS (enako SEU v C-407/16 z dne 26. 10. 2017). Za utemeljenost ugovora zastaranja carinskega dolga v obravnavanem primeru je relevantno, ali je bil revidentu znesek dajatev sporočen v roku treh let od datuma, ko je carinski dolg v tej zadevi po obravnavanih carinskih deklaracijah nastal.
SEU je v zadevi C-47/16 z dne 16. 3. 2017 poudarilo, da ne izhaja splošna obveznost uvoznika, da sistematično preverja okoliščine, v katerih so carinski organi države izvoza izdali potrdilo o poreklu "obrazec A", vključno z dejavnostmi izvoznika pri izdelavi blaga. Uvoznik ima tako obveznost samo, če obstajajo očitni razlogi za dvom o pravilnosti potrdila o poreklu.
V kontekstu interpretativnih sodb SEU določba b) točke drugega odstavka 220. člena CZS terja v konkretnem primeru naknadne vknjižbe carinskega dolga presojo oziroma razlago pravnega standarda "dobre vere" oziroma "skrbnosti" uvoznika. Revident je po presoji Vrhovnega sodišča storil vse, kar se pri običajnem poslovanju (ko ne obstajajo očitni razlogi za dvom o pravilnosti potrdila o poreklu) od njega (gospodarskega subjekta) zahteva, kar pomeni, da je ravnal dovolj skrbno. Ker je tako izpolnjen pravni standard, določen v b) točki drugega odstavka 220. člena CZS, gre po presoji Vrhovnega sodišča za primer, ko se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29, 29/1. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/1, 135, 358, 358/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - zastaranje pravice do odmere davka - prekinitev zastaranja - zastaralni rok - davčni inšpekcijski nadzor - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - davčno (ne)priznani odhodki - povezane osebe - ekonomska upravičenost posla
Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo.
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
ZDDPO-2 člen 12. ZDoh-2 člen 48. URS člen 22. ZUS-1 člen 93.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nepriznavanje odhodkov - dokazovanje v davčnem postopku - dokazno sredstvo - vnaprejšnja dokazna ocena - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Stališče sodišča prve stopnje "da glede na odsotnost listin, ki bi verodostojno izkazovale sporne poslovne dogodke, tudi zaslišanje priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve", predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, to je vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ki z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije ni dovoljena.