Tožnika sta se bila ob nakupu nepremičnine dolžna pozanimati, kakšen je namen sporne asfaltirane poti, ki poteka po SV delu nepremičnine, ki sta jo nameravala kupiti in ki povezuje javno cesto in občinsko pot. Od prodajalca sta izvedela, da pot uporablja sam, uporabe tretjim osebam pa ne dovoljuje. Tožnika sta v konkretnih okoliščinah primera, v katerih sporna pot v celoti poteka po nepremičnini, ki sta jo kupila, povezuje pa dve drugi (javni) poti, upravičeno lahko sklepala, da tretje osebe nimajo pravne podlage za zporabo te poti, saj tudi iz zemljiške knjige ni bilo razvidno, da bi sporno pot smel uporabljati kdo tretji ali da bi v zvezi s tem vprašanjem tekel kakšen spor.
V pravnem prometu se od vseh udeležencev Terja, da ustrezno zavarujejo svoje pravice.
Pravila o zastaranju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera, tako da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.
V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila stranka denacionalizacijskega postopka in z njegovim zaključkom (vse do leta 2013) ni bila seznanjena, kar pomeni da ni vedela kdaj naj bi terjatev tožeče stranke zapadla (torej kdaj se je iztekel rok, v katerem bi ta morala odločiti). Na drugi strani je pomembna tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka, po samem zakonu dolžnost (na njeno zahtevo) stanovanje prodati osebi, ki je na dan uveljavitve SZ na stanovanju imela stanovanjsko pravico. Takšna obveznost je v primeru začetka denacionalizacijskega postopka "mirovala". A je sama po sebi "oživela", če je bil denacionalizacijski postopek končan na način, da nepremičnina upravičencu ni bila vrnjena v naravi.
Tožena stranka, kot zavezanka v postopku denacionalizacije in s tem stranka tega postopka, se je dejstva, da je ta zaključen, nedvomno morala zavedati. Njeno ravnaje, ko o zahtevi tožeče stranke vseeno ni odločila, ampak je nasprotno (neupravičeno) čakala, da bo k temu pozvana (ter hkrati več let ohranjala v veljavi najemno razmerje), je tako najmanj neskrbno in neskladno z načelom vestnosti in poštenja. Tožeči stranki namreč občine k odločitvi ni bilo treba pozivati. Svoji obveznosti je zadostila že s tem, ko je leta 1993 podala zahtevo za odkup stanovanja.
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.