Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, saj sta ga kupili v času zakonske zveze. Ker pa je toženec v zvezi s stanovanjem sklenil leasing pogodbo in plačal določen del kupnine oziroma leasing obroke že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico, je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je toženec v nakup stanovanja vložil del posebnega premoženja. Je pa pritožbeno sodišče nepravilno odločilo, da spada v skupno premoženje 76 % vrednosti stanovanja. Glede na to, da leasing obroki predstavljajo tako poplačilo dela glavnice kot plačilo stroškov financiranja in obresti, je pritožbeno sodišče nepravilno štelo tisto, kar sta pravdni stranki plačali skupaj, izključno na račun kupnine za stanovanje, ki je bila dana prvi lastnici, kar pa je plačal toženec sam pred tem, pa je štelo pretežno na račun obresti in stroškov zaradi financiranja z leasingom. V obravnavani zadevi, ko je toženec za stanovanje sklenil leasing pogodbo z namenom, da bo stanovanje odkupil, in določen del vrednosti leasinga odplačal že pred sklenitvijo zakonske zveze, bi moralo pritožbeno sodišče pri ugotavljanju skupnega premoženja pri izračunu deležev, ki so bili plačani iz posebnega in skupnega premoženja, upoštevati vrednost leasinga (torej tudi stroške in obresti) in ne zgolj kupnine, določene s prodajno pogodbo z dne 10. 11. 2006.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. Zato je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.