Tožnik je s trditvijo o neprimernosti delovne opreme dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženkine zavarovanke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. S tem je svojemu trditvenemu bremenu za utemeljevanje toženkine odškodninske odgovornosti na podlagi pravil o krivdni odgovornosti zadostil.
Košnja spolzkega terena s kosilnico nitkarico sama po sebi ni nevarna dejavnost. Delo je postalo nevarno iz razloga, ker se je košnja izvajala na nekoliko nagnjenem in spolzkem terenu. Zaradi tega je v konkretnem primeru uporaba pravil o nevarni stvari oziroma dejavnosti izključena.
Stališče nižjih sodišč, da je toženkina zavarovanka opustila dolžno skrbnost pri izvedbi košnje, je materialnopravno zmotno. Tožnik je očitek o krivdni odgovornosti utemeljeval s trditvijo, da toženkina zavarovanka ni zagotovila primerne delovne opreme, ker njegovi čevlji naj ne bi imel proti-zdrsne podlage. Tega očitka tožnik v dokaznem postopku ni uspel dokazati.
Izpolnitev s hrambo zemljiškoknjižnega dovolila pri notarju je treba šteti kot obliko sočasne izpolnitve: tožencu bi bilo namreč zemljiškoknjižno dovolilo izročeno šele, ko bi bila kupnina v celoti plačana, tožnik pa ob predlaganem načinu izpolnitve ne bi prevzel bremena neizpolnitve toženca. Notar bi kot nevtralni pravni strokovnjak in zaupanja vredna oseba v okviru skrbniškega razmerja za obe stranki predstavljal neodvisno osebo, saj bi zemljiškoknjižno dovolilo kupcu izročil le pod pogoji, opredeljenimi v notarskem zapisu o deponaciji dokumentov. Če pogoji, določeni v notarskem zapisu, do dogovorjenega roka ne bi bili izpolnjeni, bi se deponirani dokumenti vrnili prodajalcu. Načelo sočasnosti je s tem popolnoma varovano in dosežen temeljni namen notarske hrambe, ki je v zaščiti stranke pred tveganjem neizpolnitve druge pogodbene stranke.
Vrhovno sodišče je po pregledu pravdnega spisa ugotovilo, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjal višini tožničinih mesečnih stroškov in da tudi ni konkretiziral ugovora o nezmožnosti plačevanja preživnine. Ker je tožnica že v tožbi višino mesečih stroškov v višini 275,34 EUR opredelila po posameznih postavkah, je sodišče prve stopnje upravičeno prišlo do zaključka, da je njena ocena mesečnih stroškov v višini 275,00 EUR realna. Ker so bile v konkretnem procesnem položaju toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z načinom ugotavljanja tožničinih mesečnih stroškov zaradi nekonkretiziranosti očitno neutemeljene, se sodišče druge stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti.
Po presoji Vrhovnega sodišča smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe in dimenzij, kot je bila zatrjevana s strani tožnice (približno 5 m2), ne predstavlja neprilagojenega mesta. Ne gre namreč za stanje smučišča, ki bi bilo neobičajno ter ga smučar ne bi mogel pričakovati. Obveznost upravljavca smučišča, da pred vsako takšno mesto namesti opozorilno tablo, bi bila pretirana in neživljenjska ter v nasprotju z izhodiščem, da je smučanje dejavnost, ki se odvija v naravi, katere pomembna lastnost je tudi dinamičnost. Poleg tega po presoji Vrhovnega sodišča primerjava z ostalimi primeri iz določbe 9. točke 4. člena ZVSmuč pokaže, da bi umestitev spornega mesta iz obravnavane zadeve na vsebino navedene določbe učinkovala izrazito razširjujoče.