Spor v zvezi z volitvami sodnikov v Sodni svet Republike Slovenije je po vsebini volilni spor. Vendar pa ni za odločanje o vseh sporih v zvezi z volitvami, ki so v pristojnosti sodišča, pristojno Vrhovno sodišče.
Splošno pravilo je, da na prvi stopnji v upravnih sporih odloča upravno sodišče, če zakon ne določa drugače.
Pristojnosti Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi ni mogoče utemeljiti niti na ZSSve ne na ZUS-1 ali drugem zakonu. Ob odsotnosti predpisa, ki bi določal pristojnost Vrhovnega sodišča, pa je, glede na procesno gradivo, razpoložljivo ob odločanju o kompetenčnem sporu, lahko za vsako odločitev v konkretnem primeru, procesno ali vsebinsko, pristojno le Upravno sodišče.
Meja svobode novinarskega izražanja v obravnavani zadevi ni bila presežena. V bistvenem je Vrhovno sodišče upoštevalo razloge, da: so bile sporne izjave toženke izzvane s sprejetjem ukrepa tožnice, ki bi naj bil po mnenju toženke nesmotern; gre za temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu; gre za absolutno javno osebo, ki je dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike; pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se toženka na ravnanje tožnice lahko odzvala na drugačen, nežaljiv način; ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov in konteksta, v katerem so bili podani, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave potisnjen v ozadje in je bil namen izjav v diskreditaciji tožnice; tožnici zaradi članka tudi niso nastale pravno upoštevne posledice.
V primeru, ko se zatrjuje okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe, ki je občina, je treba kriterij obstoja posebnih okoliščin, kot ga določa 183. člen OZ, razlagati strožje in bi morala tožnica zatrjevati in dokazovati, v čem naj bi bila ugled in dobro ime pri izvajanju njenih pristojnosti okrnjena. Zahteva se poseg s pravno upoštevno intenzivnostjo, ki vpliva na uresničevanje funkcije, poslanstva in temeljnega namena delovanja občine.
Neresnične trditve morajo biti povezane s položajem fizičnih oseb v pravni osebi in morajo hkrati krniti ugled fizične in pravne osebe.
Če je treba nejasna pravila pogodbe razlagati v korist druge stranke v primeru, ko ima prva stranka zgolj močnejši položaj pri kreiranju pogodbene vsebine znotraj pogodbene avtonomije, to še toliko bolj velja v primeru, ko pravni red omogoča eni stranki obligacijskega razmerja, da sama oblikuje pravno pravilo, ki bo urejalo to dvostransko razmerje.