ZUS-1 člen 12. ZUP člen 133, 133/1. ZBPP člen 2, 27, 28, 31a, 34.
spor o pristojnosti med Okrožnim sodiščem in upravnim sodiščem - brezplačna pravna pomoč
Po ZPŠOIRSP je mogoče zahtevati odškodnino tako pred sodišči splošne pristojnosti kot tudi v upravnem postopku. V obravnavani zadevi je prosilec na vprašanje strokovne službe za brezplačno pravno pomoč dodatno pojasnil, da želi zahtevati odškodnino v pravdnem postopku, zato je za odločanje o njegovi prošnji pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je odvetnik prosilca po izdani odločbi v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči, dodatno pojasnil, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč nanaša na postopek pred upravnim sodiščem.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali sprememba instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe iz 202. člena ZPIZ-2 v že začetem postopku odločanja o zahtevi za starostno upokojitev pomeni poseg v pričakovano pravico tožnika.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - avtoprevoznik - nadurno delo - trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - veljavnost sporazuma - kolektivna pogodba dejavnosti - pobotni ugovor
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03-19 z dne 2. 2. 2005, zavzelo stališče, da se toženka v tej zadevi ne more uspešno sklicevati na sporazum, ki je bil med strankama sklenjen po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženki in pri sklenitvi katerega je tožnika zastopal kvalificiran pooblaščenec - odvetnik?
- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v premoženjskem delovnem sporu (v konkretni zadevi sporu glede plačila nadur) velja obrnjeno trditveno in dokazno breme?
- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov toženke slednji ni bilo onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev?
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo velja tudi za toženko, čeprav je uveljavljala, da ta kolektivna pogodba zanjo na podlagi določil Obrtnega zakona ne velja?
- ali je sodišče druge stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom toženke, kateremu tožnik na prvi stopnji ni ugovarjal, lahko uporabilo 191. člen Obligacijskega zakonika in tako zgolj ob uporabi materialnega prava pobotni ugovor toženke ob izostanku vsakršne trditvene podlage tožnika zavrnilo?
državni tožilec - ocena tožilske službe - državnotožilski svet - izpodbojna tožba - izpodbijani akt ni upravni akt - začasna odredba - preuranjena tožba - odločba vlade - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - rok za vložitev tožbe v upravnem sporu - prepozna pritožba - pritožba zoper sklep o stroških - prenehanje državnotožilske funkcije
Ocena državnotožilske službe je po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene že odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. Pristojnost za odločitev o prenehanju državnotožilske funkcije zakon izrecno podeljuje Vladi, ki o tem izda ugotovitveno odločbo (74. člen ZDT-1). Če je ne, tudi ne more priti do prenehanja funkcije.
Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta (prvi odstavek 23. člena ZUS-1), tožbo pa je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Tožba, ki je vložena pred vročitvijo odločbe Vlade, je preuranjena, ne glede na to, ali je bila pritožnica na drug način že seznanjena z njeno vsebino. Rok za tožbo, ki teče od objave, velja le za akte organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (drugi odstavek 23. člena ZUS-1), saj se ti ne vročajo, ampak objavijo v uradnem glasilu.
Zoper odločitev Državnotožilskega sveta je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu zoper ugotovitveno odločbo Vlade.
Tudi vložitev tožbe zaradi posamičnega dejanja na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je omejena z rokom. Ta začne teči, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Ker se v upravnem sporu, v katerem se izpodbijajo dejanja javne oblasti, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1), pomeni, da je treba tožbo vložiti v roku trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) od storitve dejanja.
V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba zoper sklep dovoljena le, če ako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 32/4, 32/5, 65, 66. ZInfP člen 10, 10/3.
začasna odredba - dostop do informacij javnega značaja - poseg v pravnomočno odločitev - pravnomočno končan postopek
V skladu z drugim in tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko upravno sodišče na podlagi tožnikove zahteve odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, ali začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje sprejeta na podlagi 65. člena ZUS-1 in spremenjena odločitev temelji na drugačni razlagi materialnega prava, ne pa na drugače ugotovljenem dejanskem stanju, pritožba zoper sodbo ni dovoljena in je o stvari pravnomočno odločeno. V takem primeru pa po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča4 ni več izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi.
Ker je odločitev o zavrnitvi pritožničine zahteve za dostop do informacij javnega značaja pravnomočna, bi ugoditev njenemu predlogu za začasno odredbo pomenilo poseg v pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje, ne da bi to sodišče za to imelo pooblastilo v zakonu. Pooblastila, da bi ob odločanju o pritožbi zoper sklep o zavrženju začasne odredbe presojalo njeno vsebinsko utemeljenost, nima niti Vrhovno sodišče RS.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - parkirišče - pomembno pravno vprašanje - pravni interes - subjektivni koncept upravnega spora - vplivi gradnje na sosedna zemljišča - zelo hude posledice niso izkazane
Z vprašanjem razlage 197. čelna ZGO-1 revident zasleduje objektivno zakonitost sodbe ne pa tudi svojega pravnega interesa. Kot izhaja iz revizijskih navedb naj bi bil ta prizadet (le) zaradi gradnje novega parkirišča, ki bo mejilo na njegovo zemljišče, kar naj bi povzročilo slabšo kvaliteto bivanja. Vendar v zvezi s tem revident vprašanja ni izpostavil. Ker lahko skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora in zahtevo po pravnem interesu stranke za revizijo (83. člen ZUS-1), stranka z revizijo uveljavlja samo kršitve svojih pravic, ne pa objektivne zakonitosti sodbe, revidentovo vprašanje za dovoljenost revizije ne zadošča.
Navedba, da bo zaradi gradnje poslabšana kakovost njegovega bivanja, ker se bodo iz parkirišča širili različni vplivi - izpušni plini, hrup svetloba in drugo, ne glede na to, ali gre za vplive, ki so po predpisih v dopustnih mejah ali ne, zelo hudih posledic ne izkazuje, saj ni dovolj konkretizirana, da bi ji Vrhovno sodišče lahko sledilo, sploh ob dejstvu, da so bili vplivi gradnje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja presojeni. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bili ugovori revidenta o prekomernih vplivih zavrnjeni.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - zavrženje revizije
Predmet tega spora je vprašanje, ali je toženka dolžna tožnici povrniti stroške že izvedenega zdravljenja v tujini v višini nastalih stroškov, tudi v povezavi z dejstvom, da je bilo o pravici do zdravljenja v tujini že (negativno) odločeno v posebnem postopku, zoper katerega tožnica ni uveljavljala sodnega varstva. Spor o povračilu nastalih stroškov zdravljenja v tujini v okoliščinah konkretnega primera predstavlja premoženjski socialni spor.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija delavca - obnova postopka - nova dejstva in dokazi - nova zaposlitev - dokazi, ki jih stranka brez krivde ni uveljavljala
Predlagatelj obnove nosi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dejstev ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Vprašanje krivde se v tem primeru povezuje z vprašanjem zadostne procesne skrbnosti stranke, ki predlaga obnovo postopka, v že pravnomočno končanem postopku, zadostna skrbnost pa zahteva uporabo pravnega standarda, ki je zasnovan abstraktno.
Toženka ni vedela za zaposlitev tožnika, na to dejstvo pa tudi ni mogla sklepati iz tedanjega procesnega gradiva v spisu; tudi tožnik ob zahtevku za reintegracijo in zahtevku za priznanje delovnega razmerja pri toženki vse od 25. 7. 2014 dalje z vsemi pravicami od tega datuma ni navedel in ni izpovedal, da je bil v vmesnem času zaposlen pri drugem delodajalcu. Ta podatek je enostavno zamolčal. Zato je bilo neživljenjsko pričakovati, da bi toženka brez indicev in ob podatkih, s katerimi je razpolagala, vedela za obstoj delovnega razmerja tožnika pri drugem delodajalcu in bi že v času prejšnjega postopka morala opraviti ustrezne poizvedbe o eventualnem obstoju delovnega razmerja tožnika tudi drugje ali to zahtevati od sodišča.
Krivda stranke v zvezi z novimi dejstvi ali novimi dokazi kot razlogom za obnovo postopka se v skladu z drugim odstavkom 395. člena ZPP nanaša na krivdo (neskrbnost) stranke v prejšnjem sodnem postopku, ne pa na morebitno neskrbno in s tem povezanim prepozno ravnanje stranke, ki ji je s pravnomočno sodbo sodišča naložena izpolnitev obveznosti.
ZPP člen 95, 95/2, 98, 98/5, 377. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125.
revizija - novo pooblastilo - zavrženje revizije
Reviziji zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje ni bilo predloženo novo pooblastilo kot to določa drugi odstavek 95. člena ZPP, temveč kopija pooblastila z dne 22. 2. 2017, ki je bilo dano pred sprejemom sodbe sodišča prve stopnje 31. 7. 2017. Zato revizija ni dovoljena.
starostna pokojnina - policist - pogoji za pridobitev pravice
Izplačilo 20% dela pokojnine je vezano na izpolnjevanje pogojev za starostno pokojnino po ZPIZ-2, teh pa tožnik ni izpolnjeval.
V 399. členu ZPIZ-2 je določeno le prehodno obdobje, v katerem se postopno spreminjajo pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine po Zakonu o policiji. Ta člen se nanaša le na ozko skupino zavarovancev, ki se lahko upokoji, ne da bi izpolnjevala pogoje za pravico do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2, torej po pogojih, ki veljajo za vse ostale zavarovance. Na podlagi tega člena jim je zagotovljena le pravica do starostne pokojnine, ne pa tudi druge pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja.
začasna nezmožnost za delo - sodni izvedenec izvedensko mnenje - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče druge stopnje je glede tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju 1. 7. 2016 do 5. 8. 2016 odločilo, da je bil tožnik v tem času nezmožen za delo za polni delovni čas, ne da bi navedlo razloge, zakaj v tem delu ni sledilo mnenju izvedenca (kot mu je sledilo za čas od 6. 8. 2016 dalje) oziroma, zakaj je v zvezi s tem obdobjem odločilo drugače. Toženka zato v reviziji utemeljeno opozarja, da je glede odločitve o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo v času od 1. 7. 2016 do 5. 8. 2016 podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ugotovitev lastnosti zavarovanca - pravica do pokojnine - opravljanje samostojne dejavnosti - dvojni status
ZPIZ-2 ne omogoča več opravljanja dela oziroma dejavnosti in hkratnega uživanja polne pokojnine (kar je bilo pod določenimi pogoji mogoče na podlagi ZPIZ-1). Mogoča je zgolj kombinacija dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine, in sicer za vse tako imenovane aktivne statuse.
Tožnica je bila na dan 1. 1. 2016 upokojena in hkrati opravljala dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2, vendar svojega dvojnega statusa v zakonskem roku ni uredila sama. Toženka je zato pravilno (po uradni dolžnosti) ugotovila, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-2 za deset ur tedensko.
ZPIZ-1 člen 36, 156, 156/1, 157, 157/1, 191. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba - podatki matične evidence - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem
Treba je ločiti priznanje pravice do starostne pokojnine od njenega izplačevanja. Pravico je mogoče priznati, ko so izpolnjeni zakonski pogoji. Pogoj prenehanja obveznega zavarovanja se nanaša na začetek izplačevanja že priznane pravice.
Sodišče druge stopnje zmotno šteje, da v obravnavanem primeru ni sporno vprašanje vštevanja spornega obdobja v pokojninsko dobo. Ravno tožničina podlaga zavarovanja v spornem obdobju je odločilno dejstvo, ker je od njega odvisna pokojninska doba.
Tožničinih navedb in dokaznih predlogov o tem, da je bila v spornem obdobju v obveznem zavarovanju na podlagi delovnega razmerja (ki je odločilno dejstvo), sodišči nista presojali zaradi stališča, da ne moreta upoštevati drugih podatkov, kot tistih, ki izhajajo iz javnih listin, dokler ni dokazano nasprotno. Navedeno stališče je sicer pravilno, vendar v obravnavanem primeru sodišči spregledata, da je tožnica želela dokazovati nasprotno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - sodna razveza pogodba o zaposlitvi
Sodišči za odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločitev o sodni razvezi nista upoštevali istih dejstev (okoliščin) glede subjektivno porušenega odnosa med delodajalcem in delavcem, zato revizijski ugovori v zvezi s tem niso utemeljeni. Odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temelji le na tem, da toženka razen pavšalnih navedb o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 te nemožnosti ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani, obratno pa je sodišče prve stopnje (kar je potrdilo sodišče druge stopnje) glede odločitve o sodni razvezi izhajalo iz tega, da je tožnik med postopkom sam navedel, da delovno razmerje med strankama ni več mogoče in da se ne želi vrniti več nazaj v službo k toženki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovednega razloga - sprememba organizacije dela
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Te obveznosti ni mogoče tolmačiti tako, da bi delodajalec v odpovedi moral obrazložiti vsako podrobnost okoliščin in ravnanj, zaradi katerih podaja odpoved. Zadošča, da obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine ali pa ravnanja delavca, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je podana, ker je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, ne bo nezakonita zgolj zato, ker v njej ni pojasnjena vsaka najmanjša organizacijska sprememba.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja - odtujitev - videonadzor
V primeru delovnega spora glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko tudi delovno sodišče presoja obstoj znakov kaznivega dejanja. S tem ni kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, saj delovno sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, kot to zmotno meni revident, ampak zgolj presoja obstoj znakov kaznivega dejanja. Za presojo zakonitosti izredne odpovedi iz tega razloga zadošča dokazanost, da so v ravnanju delavca podani vsi znaki kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1.
visokošolski učitelj - plača - pedagoška obveznost - omejitev
Revizijsko sodišče ugotavlja, da niti prvi niti drugi stavek drugega odstavka 37. člena ZVis ne določata pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Delovna in pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev je urejena v 63. členu ZVis. Iz zakona jasno izhaja, da je število pedagoške obveznosti omejeno na tedenski in ne na letni ravni.