CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00023166
ZKme-1 člen 42, 42/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - retroaktivna uporaba zakona - posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se lahko določba drugega odstavka 42. člena Zakona o kmetijstvu uporablja retroaktivno tudi za pravnomočne odločbe, ki so bile izdane pred dnem njene uveljavitve?
načelo de minimis non curat praetor - zavrženje tožbe - neznatne posledice - povrnitev stroškov zastopanja v postopku brezplačne pravne pomoči dodeljenega odvetnika
Sodišče prve stopnje zavrže tožbo, če pravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Gre za t. i. imenovano načelo de minimis. Za take posledice gre na primer takrat, ko je sporen le minimalen znesek, ki ne bi opravičeval stroškov celotnega sodnega postopka. Zato tudi zavrženje tožbe v takem primeru ne more pomeniti kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
Če je torej teža posledic po izpodbijanem aktu za pritožnika majhna (zanemarljiva), je odločitev sodišča prve stopnje, da takšno tožbo zavrže in je ne presoja vsebinsko, zakonita.
ZKme-1 člen 38, 40. ZDU-1 člen 25. ZUP člen 13, 13/1.
vračilo sredstev po programu razvoja podeželja - preuranjena tožba - pritožba v upravnem postopku - dovoljenost pritožbe v upravnem postopku - zavrženje tožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnik pred vložitvijo tožbe ni vložil pritožbe v upravnem postopku. Glede na posebno ureditev upravnega postopka, kot jo za te zadeve določa ZKme-1, je pritožba izključena le za odločbe, izdane na podlagi 54. ali 56. člena tega zakona. Posebna ureditev upravnega postopka pa pritožbe zoper druge odločbe, izdane na podlagi tega zakona, med katerimi je tudi odločba o vračilu, ne izključuje. To pomeni, da je zoper ta del odločbe dovoljena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (25. člen Zakona o državni upravi) na podlagi splošnih pravil upravnega postopka (prvi odstavek 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), kar nenazadnje izhaja tudi iz 38. in 40. člena ZKme-1, ki se nanašata na pritožbeni postopek.
Vrhovno sodišče v odločitev o stroških kot stranski terjatvi lahko poseže le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - odškodnina od tuje države - pravica do odškodnine na podlagi bilateralne pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP) - odločba Ustavnega sodišča - ustavno načelo enakosti pred zakonom - odškodnina za podržavljene nepremičnine - sprememba pravnega stališča - ugoditev reviziji
Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.
Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi, odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.
Iz določb FIP oziroma UVEG izhaja, da so bile do odškodnine upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.
Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - odškodnina od tuje države - pravica do odškodnine na podlagi bilateralne pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP) - odločba Ustavnega sodišča - ustavno načelo enakosti pred zakonom - odškodnina za podržavljene nepremičnine - sprememba pravnega stališča - ugoditev reviziji
Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.
Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi, odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.
Iz določb FIP oziroma UVEG izhaja, da so bile do odškodnine upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.
Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.
ZVOP-1 člen 3, 6, 6-1, 6-2, 8, 9. ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - varstvo osebnih podatkov - video posnetek - videonadzor javnih površin - splošno vprašanje - jasno zakonsko besedilo - privolitev - obdelava osebnih podatkov - osebni podatek - sorazmernost - neizkazana neenotna sodna praksa
Revidentka ni izpostavila konkretnega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno po vsebini obravnavane zadeve.
Vprašanje, ali oziroma kdaj je videoposnetek osebni podatek, je splošno in je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Iz opredelitve pojmov "osebni podatek" in "posameznik" v ZVOP-1 jasno izhaja, da je videoposnetek posameznika nosilec njegovega osebnega podatka (tj. zunanje podobe) takrat, ko je posameznik na njem določen ali določljiv na način, da ga je mogoče identificirati brez velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali časa.
Takšen videonadzor vedno posega v zasebnost posameznika. To izhaja že iz 8. člena ZVOP-1, ki ima podlago v drugem odstavku 38. člena Ustave. Na področju obdelave osebnih podatkov je prepovedano vse, razen tistega, kar je z zakonom izrecno dovoljeno. To pa še ne pomeni, da vsaka tovrstna obdelava tudi krši človekovo pravico do informacijske zasebnosti. Krši jo, če je nezakonita.
Z branjem zakonskega besedila je mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, ali posameznik z vstopom na javno površino konkludentno privoli v snemanje in s tem povezano obdelavo osebnih podatkov. Ker mora za veljavno učinkovanje takšne privolitve vnaprej obstajati zakonska ureditev, ki to določa (prvi odstavek 9. člena ZVOP-1), v obravnavanem primeru pa takšne zakonske določbe ni, se na posameznikovo privolitev ni mogoče sklicevati. Primerjava med možnostjo vsakogar, da krajevno in časovno locira drugega, ki se istočasno nahaja na javni površini, s primerom, ko oseba javnega prava tovrstne podatke načrtno obdeluje, ni ustrezna.
Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja zanikanje revidentkine upravičenosti do videonadzora zaradi zatrjevanih namenov, pač pa nesorazmernost v smislu 3. člena ZVOP-1, saj bi za varstvo premoženja na javnih površinah in zagotavljanje pretočnosti prometa lahko uporabila milejše ukrepe.
Ker ni izkazana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje, revidentka tudi z zadnjim ni izkazala pomembnega pravnega vprašanja.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00017458
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/2, 46, 46/2. ZMZ-1 člen 41, 41/2, 90, 92, 92/1, 92/2.
mednarodna zaščita - priznanje subsidiarne zaščite do polnoletnosti - pravice in koristi pri priznanju subsidiarne zaščite in pri priznanju statusa begunca - pravni interes - sodba SEU - nadaljevanje prekinjenega postopka - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo primarnosti prava EU - sprememba pravnega stališča - ugoditev pritožbi
Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (odločitve SEU v zadevi C-662/17) je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite.
ZP-1 člen 150, 150/1, 151, 151/1, 151/2, 161, 161/1.
pravica do pravnega sredstva - napoved pritožbe - pritožba - laična pritožba - prepozna pritožba
Glede na to, da institut napovedi pritožbe ne sme poslabšati položaja strank, ali jim otežiti pravice do pritožbe, tudi v obravnavani zadevi ni videti nobenega razloga, da bi pozneje vložena prepozna pritožba, predstavljala oviro za vsebinsko obravnavo prvotne vloge, podane v okviru roka za napoved pritožbe. Storilčeva laična pritožba z dne 3. 8. 2017 je namreč vsebovala vse elemente pritožbe. Sodna praksa laične pritožbe, podane v okviru roka za napoved pritožbe, ni štela za nedovoljeno, zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe, podane zoper sodbo brez obrazložitve.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZNISESČP člen 1, 2, 5, 5/2.
dopuščena revizija - neizplačane devizne vloge - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - neenotna sodna praksa upravnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija?
zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - maksimalna hipoteka - hipotekarna tožba - odstop terjatve (cesija) - prenos terjatve banke - prenos maksimalne hipoteke - slabe terjatve banke
Namen ZUSKB je bil prav v tem, da „slabe“ terjatve, torej terjatve, ki so jih banke imele proti nesolventnim dolžnikom, prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali vnovčiti s pomočjo danih zavarovanj. Tožnica ima prav, da bi stališče, kakršnega zastopa revidentka, izničilo osnovni namen ZUSKB. Po oceni vrhovnega sodišča je tako pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da določbi 11. člena in drugega odstavka 29. člena ZUSKB predstavljata specialno pravilo gleda na splošno določbo četrtega odstavka 146. člena SPZ. Prenos premoženja skupaj s pripadajočimi zavarovanji, med katerimi je tudi maksimalna hipoteka, učinkuje med DUTB in dolžniki banke ne glede na omejitve, ki so določene z drugimi zakoni, med temi zakoni pa je tudi SPZ. Glede na takšno specialno določbo zato ni potrebno, da bi bilo na DUTB preneseno celotno upniško-dolžniško razmerje (ne glede na to, ali bi bilo to sploh mogoče). V obravnavanem primeru je šel glavni dolžnik v stečaj, zato nove terjatve iz posojilnih razmerij z njim niti niso mogle več nastajati in omejitev prenosa maksimalne hipoteke ni imela več pomena. Zato v konkretnem primeru tudi ni pomembno, ali so bile na DUTB prenesene vse terjatve banke iz upniško-dolžniškega razmerja proti konkretnemu dolžniku.
Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi: sodišče lahko o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči tudi brez izvedenca, če in kolikor lahko upoštevajoč trditveno in dokazno podlago pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP) in prosto presojo izvedenih dokazov (8. člen ZPP) zanesljivo (215. člen ZPP) ugotovi obstoj in obseg (vsaj nekaterih) oblik nepremoženjske škode. Če in kolikor tega ne more zanesljivo ugotoviti, odloči o tožbenem zahtevku upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).
NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO
VS00019775
ZUreP-1 člen 103, 105. ZNP člen 21.
razlastitev - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina za razlaščeno zemljišče - pridobitev lastninske pravice - prevzem posesti - status zemljišča - dejanska raba nepremičnin - dejansko stanje ob razlastitvi - namembnost zemljišča - kmetijsko ali stavbno zemljišče - odgovornost države - odškodnina zaradi razlastitve - višina odškodnine - zamuda - zamudne obresti - vrsta postopka - nepravdni postopek - postopek za določitev odškodnine zaradi razlastitve - dopuščena revizija
V primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine.
O odškodnini za razlaščeno zemljišče in obrestih od nje tudi v takem primeru odloča nepravdno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00017712
ZPP člen 188, 214, 319. ZIZ člen 17.
izvršba na podlagi verodostojne listine - solidarni porok - porok in plačnik - ustanovitev hipoteke - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - izvršilni naslov - ne bis in idem - delni umik tožbe - pavšalni ugovor - neprerekana dejstva - zavrnitev revizije
Ker iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je toženec soglašal zgolj z neposredno izvršljivostjo hipoteke, ustanovljene za zavarovanje dolga glavnega dolžnika, je bilo v izvršilnem postopku In 33/2013 mogoče izvršbo dovoliti samo na nepremičnine, ki so bile predmet sporazuma o ustanovitvi hipoteke, sklenjenega v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Za izvršbo na drugo premoženje toženca na podlagi dogovora o njegovem solidarnem poroštvu za obveznosti iz kreditnih pogodb je morala tako tožnica kot upnica najprej pridobiti ustrezen izvršilni naslov. Predmetna tožba zato ni nedovoljena.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo stranke z delom sodišča v drugih postopkih - napake v postopku - načelo nepristranskosti - izločitev sodnika
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Predlog za delegacijo je zato neutemeljen.
OZ člen 165, 186, 186/3. ZVPSBNO člen 4, 21, 21/1, 21/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
odgovornost države za delo sodišč - sojenje v razumnem roku (brez nepotrebnega odlašanja) - povrnitev premoženjske škode - insolventnost dolžnika - stečaj dolžnika - plačilna nezmožnost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - zapadlost škode - trditveno in dokazno breme
Presoja o obstoju vzročne zveze je pravno vrednotna, saj je treba presoditi, ali je mogoče upravičeno škodni dogodek pripisati konkretnemu protipravnemu (nedopustnemu) ravnanju. Izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo, ki nastane v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je določilo, da država za nastalo škodo odgovarja objektivno. To določilo terja določeno prilagotiev teorije o adekvatni vzročnisti - pri presoji adekvatnosit so izključene tiste posledice, ki bi jih bilo zaradi velike kavzalne oddaljenosti pripisovati protipranemu stanju že kar arbitrarno.
Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku je bila v obravnavani zadevi ekscesna - sodni postopek je trajla šestindvajset let. V šestindvajsetih letih stečaj pravne osebe ni neverjeten in nepričakovan, temveč v skladu s spoznanji ekonomske znanosti o neizogibnosti gospodarskih ciklov razmeroma običajen življenjski pojav. To še posebej velja v okoliščinah konkretnega spora, iz katerih izhaja, da je tožnikov dolžnik - gospodarska družba pred začetkom stečaja opravljala dejavnost gradbeništva, ki je med tistimi, na katere ima gospodarska/finančna kriza največji vpliv. Škodo zaradi neizterljivosti je zato treba pripisati (tudi) opustitvi sodišč, ki o tožnikovem zahtevku niso razsodila v razumnem roku.
Tožnikove izgube tako ni povzročila izključno insolventnost dolžnika, temveč je bil odločilni pogoj za nastanek škode (in s tem pravno odločilni vzrok) čas, ko je o zadevi sodišče nerazumno dolgo odločalo. Gre torej za medsebojno neodvisno, a hkratno součinkovanje dveh vzrokov, zato za škodo, ki je nastala zaradi nezmožnosti izvršitve sodbe zaradi dolžnikove insolventnosti, država odškodninsko odgovarja po pravilu iz tretjega odstavka 18. člena OZ.
ZVEtL člen 3, 7, 7/1, 7/3, 7/4, 30, 30/4, 43, 44, 57, 57/3. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 38, 39. ZDen člen 32. ZNP člen 37.
Ex post ugotovitev pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini je na podlagi določb o lastninjenju pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na tem zemljišču. ZLNDL namreč postopek lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini rešuje po formuli, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki so imele na njih pravico uporabe ob njegovi uveljavitvi. Za ugotovitev lastninske pravice pa je najprej treba ugotoviti, katero sploh je tisto zemljišče, ki pripada k stavbi.
Argument sodišč nižjih stopenj, da je bilo zemljišče v obdobju veljavnosti ZNNZ pravni prednici nasprotne udeleženke izročeno kot nezazidano stavbno zemljišče, ne utemeljuje kategoričnega zaključka, da takšno zemljišče ne more pomeniti funkcionalnega zemljišča stavbe predlagatelja. Tudi denacionalizacijska odločba, ki je bila izdana dejanskim razlaščencem v obravnavani zadevi ni ovira za odločanje o predlagateljevem predlogu za določitev pripadajočega zemljišča, ker je bila denacionalizacijskim upravičencem plačana odškodnina, ne pa vrnjeno odvzeto premoženje.
ZPP člen 367, 367/2, 377. ZIZ člen 10. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/3. ZIZ-L člen 70, 70/1.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - izvršilni postopek - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Z novelo ZIZ-L je zakonodajalec omejil revizijo le na tiste sklepe v postopkih izvršbe in zavarovanja, s katerimi je bilo na drugi stopnji pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne. To pomeni, da ne glede na spremembo ZIZ revizija zoper ostale sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja, še vedno ni dovoljena.