URS člen 26. ZOR člen 154, 154/1, 200, 376. ZTuj člen 81.
izbris iz registra prebivalstva RS - pravično zadoščenje - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - odškodninska odgovornost države - zastaranje
Pred sprejemom ZVPSBNO priznanje pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku pred slovenskimi sodišči ni bilo možno, ker takšna škoda ni predstavljala pravno priznane nepremoženjske škode po čl. 200 ZOR.
pogojna terjatev – pobot v pravdi – prijava v stečajnem postopku
Pogojne terjatve, ki bo nastopila če in ko bo hipoteka realizirana, ni mogoče uveljavljati v pobot v pravdi, temveč jo je potrebno prijaviti v stečajni postopek.
postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - nedovoljena pritožba - razlogi za pritožbo
V skladu z določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (torej v primerih ko zahteva za sodno varstvo ni zavržena) storilec lahko vloži pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. ZP-1, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo, je torej ostala v veljavi globa, ki jo je storilcu izrekel prekrškovni organ. Ker je bila le-ta izrečena v znesku, ki ga zakon predpisuje, pritožba zoper takšno sodbo ni dovoljena. Sklicevanje pritožnika na določbe prvega in drugega odstavka 154. čl. ZP-1 je zato brezpredmetno, saj ni izpolnjen tudi ta dodatni pogoj za pravico do pritožbe. Na zmotnost pritožnikovega stališča kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-56/06 (Ur.l. št. 29/07) v kateri je med drugim zapisano: „Odločanje okrajnih sodišč o zahtevi za sodno varstvo je primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu. Z odločanjem v enotnem upravno-kaznovalnem postopku opravljajo sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo. Po vseh svojih značilnostih opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola. Sodišče v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako kot pred njim prekrškovni organ. Izključitev pritožbe zoper sodbo, s katero okrajno sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdi odločitev prekrškovnega organa, zato ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva“.
invalid III. kategorije - omejitve pri delu - poslabšanje zdravstvenega stanja - pravica do premestitve - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Omejitve, določene v odločbi toženke iz leta 2000, niso napačne, vendar je po letu 2000 prihajalo pri tožniku do zdravstvenih sprememb do te mere, da se je zaradi kroničnih bolezni zmanjševala tožnikova delovna zmožnost, zlasti zaradi težav z motnjo govora in nespretnosti levice ter psihiatričnih težav. Tožnik je bil v letu 2007 še sposoben opravljati delo v polnem delovnem času, od začetka leta 2008 pa le s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, zato je podana podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja
To, da so nekatere pripravljalne vloge bile zelo kratke, še ne pomeni, da niso bile potrebne, saj je pomembna predvsem vsebina vlog in ne samo njihov obseg.
SZ -1 člen 109, 196. SZ člen 56, 147, 147/3, 150, 150/1.
sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika – neprofitna najemnina – denacionalizirano stanovanje – imetnik stanovanjske pravice
109. čl. SZ-1 sicer določa, da je lastnik stanovanja po smrti najemnika dolžan skleniti najemno pogodbo z družinskim članom pod enakimi pogoji. Vendar še vedno veljavna določba 2. odst. 150. čl. SZ daje pravico do neprofitne najemnine zgolj bivšemu imetniku stanovanjske pravice. Tožnik, ki to ni, zato ni upravičen zahtevati sklenitve najemne pogodbe po neprofitni najemnini.
ZD člen 117, 117/1. ZIZ člen 168, 168/1, 168/3, 168/4. ZPP člen 81, 81/5.
smrt dolžnika - zavrženje predloga za izvršbo - zmotna ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s smrtjo dolžnika - pogodba o dosmrtnem preživljanju - izvršba na nepremičnine - lastninska pravica na nepremičnini - izvršba na nepremičnino, na kateri lastninska pravica v zemljiški knjigi ni vpisana na dolžnika
Iz prvega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da je mogoče predlagati izvršbo na določeno nepremičnino le, če je ta last dolžnika, pri čemer mora sodišče lastništvo preizkusiti po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZIZ je izvršba na nepremičnino mogoča tudi, če je lastninska pravica pri tej nepremičnini vpisana na nekoga drugega, vendar upnik priloži listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. V tem primeru opravi sodišče vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Upnik, ki pa nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Sodišče prve stopnje naj zato razišče dejansko stanje glede lastništva nepremičnine, ki je predmet izvršbe.
Odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja največ s polovico polnega delovnega časa, ima pravico do delne pokojnine. To pravico mu je treba priznati v smislu določbe ZPIZ-1, za katero je bilo ugotovljeno neskladje z ustavo, in ob upoštevanju načela enakopravnega obravnavanja zavarovancev.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056743
ZPP člen 214, 226, 243, 285. ZOR člen 52, 219, 277. ZTLR člen 14, 14/1. SPZ člen 66, 66/1. ZZZDR člen 79, 123, 123/2, 133. URS člen 23.
sklenitev pogodbe – podlaga pogodbe – ničnost pogodbe zaradi podlage – neupravičena pridobitev – pravila vračanja – uporaba tuje stvari v svojo korist – lastninska pravica več oseb – solastnina – upravičenja solastnika – uporabnina – preživnina – preživninski zavezanec – preživljanje polnoletnega otroka – verzija – povračilo sorazmernega dela preživninskih izdatkov – dokazi in izvajanje dokazov – navajanje dejstev in dokazov – neprerekana dejstva – priznana dejstva – listine – izvedenci – zavrnitev dokazov – materialno procesno vodstvo – nepristranskost sojenja – vloga sodišča – vloga stranke
Tisti, ki solastniku onemogoči uporabo stvari, mu mora plačati izgubljeno korist (ustrezen delež najemnine enakovredne nepremičnine), katere bistvo je ravno poseg v njegovo pravico do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem.
Kadar je porazdelitev preživninskega bremena roditeljev do otrok določena s pravnomočno sodbo, za obdobje otrokove mladoletnosti veže tudi roditelja, pri katerem otrok živi. V tem obdobju ima namreč kot otrokov zakoniti zastopnik možnost od drugega roditelja izterjati že prisojeno preživnino oziroma zahtevati zvišanje preživnine, nima pa verzijskega zahtevka v smislu 133. čl. ZZZDR za povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka. Takšen zahtevek lahko zoper drugega roditelja postavi le za obdobje polnoletnosti otroka, ko ga prejšnja sodna odločba o preživnini ne veže več. Verzijski zahtevek pa bo utemeljen le ob nadaljnjem pogoju, da dolžnost preživljanja še obstaja (če se otrok redno šola, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti).
Institut materialnega procesnega vodstva je namenjen pospešitvi postopka in preprečitvi sodbe, ki bi za stranke pomenila presenečenje. V položaju, ko stranka ne poda vseh navedb, ki bi utemeljevali njen zahtevek, ima sodišče načelno dolžnost, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. To lahko stori z vzpodbudo za navajanje odločilnih trditev v obliki vprašanj ali na drug ustrezen način, nikakor pa ne kot popolno in izrecno navodilo, katera odločilna dejstva naj stranka še navede. Upoštevati je namreč treba tudi dolžnost strank, da skrbno navedejo vsa dejstva in dokaze. Drugačno tolmačenje opisanega položaja bi lahko aktivnosti sodišča v pravdi približalo odvetniškim, kar je v nasprotju z ustavnim načelom o nepristranskosti sojenja. Opisana dolžnost sodišča do stranke odpade, če to stranko o pravno odločilnih dejstvih opozori nasprotna stranka.
Dokler stranka ne zadosti svojemu trditvenemu bremenu, ga ne more prevaliti na nasprotno stranko; dejstvo, ki (še) ni zatrjevano, (še) ne more biti prerekano.
Tožnik zoper toženo stranko uveljavlja terjatev, ki mu jo je s pogodbo odstopil delavec tožene stranke iz naslova odpravnine, plače, regresa za letni dopust, božičnice in zamudnih obresti. Kljub temu, da tožnik nima lastnosti delavca v razmerju do tožene stranke, je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, ker uveljavlja terjatev kot pravni naslednik delavca.
invalid III. kategorije - delna invalidska pokojnina - brezposelna oseba - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Za obdobje, ko je bil tožnik prijavljen kot brezposelna oseba pri zavodu za zaposlovanje, pa je bila naknadno prijava stornirana zaradi vzpostavitve delovnega razmerja po pravnomočni sodbi (za nazaj), tožnik ni upravičen do delne invalidske pokojnine, saj ga je njegov nekdanji delodajalec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavil v socialna zavarovanja za 40-urni delovni čas.
izdaja nadomestnega sklepa na podlagi pravočasne pritožbe - nagrada stečajnega upravitelja - sprememba predpisa - poseg v pridobljeno pravico
Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, oz. celo nastanejo kasneje, pa je treba uporabiti novo pravilo ali nov predpis, v konkretnem primeru novelo Pravilnika o nagradi iz leta 2009, ki je v skladu z 8. členom začela veljati 11.7.2009.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin - ugovor pasivne legitimacije – obseg izvršbe in zavarovanja – načelo sorazmernosti – nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih
Dolžnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da je odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njenega ugovora pasivne legitimacije ter za ugotovitev obstoja obeh predpostavk za izdajo začasne odredbe, ali terjatev katere zavarovanje upnik predlaga izvira iz naslova njegove udeležbe na dobičku dolžnice in pravice do polovice njenega premoženja ob prenehanju pogodbe o tihi družbi, ali iz naslova pravice do polovice skupnega premoženja pridobljenega v času trajanja izvenzakonske skupnosti s V. H..
Utemeljenost izdaje začasne odredbe je potrebno presojati tudi z vidika načela sorazmernosti, po katerem ni mogoče posegati na premoženje dolžnika v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja. Po določbi 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja, se namreč izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.
Drugotožena stranka je kot delodajalec krivdno odgovorna za nastanek škodnega dogodka, ker ni v zadostni meri poskrbela za varno in ustrezno organizacijo dela v skupini mobilne službe: delavci so uporabljali tehnično oporečen delovni oder, s katerega je bilo nevarno sestopati, pa tudi delo ni bilo ustrezno organizirano, ker drugotožena stranka ni določila vodje del na delovišču. Poleg tega tožnika ni napotila na preventivni zdravstveni pregled glede sposobnosti za delo na višini, tako da tožnik takšnega dela sploh ne bi smel opravljati.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004473
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5. ZVCP-1 člen 233, 233/1.
postopek o prekršku - odgovornost lastnika vozila - storilec prekrška - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlog - ustavitev postopka - razumen dvom
Obdolženec je že v pisnem zagovoru zatrjeval, da v časovnih in krajevnih okoliščinah obravnavanega prekrška ni storil. Pojasnil je, da imajo dostop do njegovega motornega kolesa, ki je parkirano v skladiščnem prostoru njegovega brata, vsi njegovi prijatelji, zagovoru pa je priložil tudi izjave treh oseb in sicer E. K., J. B. in D. Č., iz katerih izhaja, da obdolženčev motor resnično uporabljajo za vožnje in si med seboj motorna kolesa tudi izmenjujejo. Nobeden od navedenih tudi ni izključil možnosti, da bi prav on kritičnega dne uporabljal obdolženčevo vozilo. Sodišče prve stopnje je, ne da bi zaslišalo predlagane priče, zaključilo, da obdolženi „ni uspel verjetno dokazati, da kritičnega dne svojega motornega vozila ni vozil in da ni storil prekrška“. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Po presoji višjega sodišča je obdolženi s tem, ko je povedal, da se sicer ne spominja točno, kdo je v času prekrška vozil njegovo motorno kolo, hkrati pa navedel osebe, ki njegovo motorno kolo vozijo, ter navedel druge okoliščine, ki potrjujejo, da so njegovo motorno kolo dejansko lahko uporabljali drugi, izkazal vsaj razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on kot lastnik motornega kolesa tudi storilec prekrška. Glede na to, da pa je obdolženi dostavil tudi potrdilo iz katerega izhaja, da je bil dne 29. junija 2008 v Z., kjer se je udeležil medklubskega boksarskega treninga, ki se je začel ob 17.00 uri (prekršek je bil storjen ob 18.16 uri), višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je očitani prekršek storil obdolženec.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 149, 150, 153, 153/3. ZVZD člen 5, 9.
odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna stvar – navodila za varno delo – prispevek oškodovanca – deljena odgovornost za škodo
Stroj za zmanjševanje krivin je nevarna stvar, rokovanje z njim pa nevarna dejavnost. Tovrstni stroj lahko osebi, ki z njim upravlja, že ob običajni nepazljivosti povzroči hude telesne poškodbe, nevarnost pa še dodatno povečuje dejstvo, da se delo opravlja hitro, rutinsko in monotono. Tožena stranka kot imetnik nevarne stvari – stroja za zmanjševanje krivin – za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker ji je stisk stroja poškodoval sredinec desne roke, objektivno odgovarja.
Tožena stranka kot imetnik nevarne stvari je deloma prosta odgovornosti, ker je tožnica, kljub temu, da je bila poučena o varnem delu in da se je zavedala nevarnosti, v nasprotju z navodili v območje stroja posegla v času, ko je ta še deloval. K nastanku škode je prispevala v deležu 20 %.
izvršba na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet - omejitve izvršbe
Organizacija za plačilni promet mora poznati in spoštovati zakonske omejitve izvršbe iz čl. 102 in 101 ZIZ, le-te pa nedvomno veljajo tudi za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet.
Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je brez utemeljenega razloga zaslišalo le zakonito zastopnico tožene stranke, ne pa tožnika, kljub temu da je bilo zaslišanje tožnika predlagano. S takšnim ravnanjem je bilo porušeno procesno ravnovesje med pravdnima strankama, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.