odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - dokazni postopek s sodnim izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem
Sodišče ne sme zavrniti dokaza z izvedencem, če gre za ključen dokaz glede odločilnih dejstev.
OZ člen 104, 104/1, 104/2, 104/3, 105, 105/2, 105/3.
zamuda dolžnika – fiksni rok - dodatni rok za izpolnitev pogodbe – neizpolnitev pogodbe – razdrtje pogodbe po samem zakonu - pobotanje
Ker dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil niti v dodatnem, primernem roku, je pogodba razdrta po samem zakonu in njegov tožbeni zahtevek, ki temelji na razdrti pogodbi, ni utemeljen. Zato ni moglo priti do pobotanja dela tega zahtevka z zahtevkom po nasprotni tožbi. Ker pa ta ni bil pobotan, je toženec po nasprotni tožbi tožnici po nasprotni tožbi še vedno dolžan vrniti posojilo, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi materialnopravno utemeljen.
Revizija, ki jo je vložil tožnik, ki ni univerzitetni diplomirani pravnik in nima opravljenega državnega pravniškega izpita, se zavrže, četudi jo naknadno odobri odvetnik, ker takšne revizije ni mogoče šteti za revizijo, vloženo po odvetniku.
invalid III. kategorije - omejitve pri delu - poslabšanje zdravstvenega stanja - pravica do premestitve - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Omejitve, določene v odločbi toženke iz leta 2000, niso napačne, vendar je po letu 2000 prihajalo pri tožniku do zdravstvenih sprememb do te mere, da se je zaradi kroničnih bolezni zmanjševala tožnikova delovna zmožnost, zlasti zaradi težav z motnjo govora in nespretnosti levice ter psihiatričnih težav. Tožnik je bil v letu 2007 še sposoben opravljati delo v polnem delovnem času, od začetka leta 2008 pa le s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, zato je podana podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja
pogojna terjatev – pobot v pravdi – prijava v stečajnem postopku
Pogojne terjatve, ki bo nastopila če in ko bo hipoteka realizirana, ni mogoče uveljavljati v pobot v pravdi, temveč jo je potrebno prijaviti v stečajni postopek.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004494
ZP-1-UPB3 člen 157, 157/3. ZVCP-1 člen 132.
preizkus alkoholiziranosti - elektronski alkotest - novi dokazi in dejstva
Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, je bil obdolžencu preizkus alkoholiziranosti odrejen kot vozniku osebnega avtomobila, sam preizkus je bil opravljen v skladu z navodili proizvajalca, rezultat preizkusa je bil ugotovljen v prisotnosti obdolženca, obdolženi pa se je z rezultatom preizkusa strinjal in je takšen zapisnik tudi podpisal. Res je sicer, da je v opombah tega zapisnika zapisano, da obdolženi ne more (sme) še enkrat pihati, čeprav to hoče, vendar takšna navedba nima nikakršne teže. Če namreč preizkus alkoholiziranosti ne bi bil pravilno opravljen, naprava rezultata preizkusa ne bi pokazala. Za ponoven preizkus alkoholiziranosti ni bilo nobene zakonske podlage, prav tako ne za preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku – etilometrom ali strokovni pregled. Preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, bi policist odredil le v primeru, če bi obdolženi oporekal rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (peti odstavek 132. čl. ZVCP-1).
Gre za dopustno nepravo retroaktivnost, ko je sodišče uporabilo (tekom postopka) spremenjeno določbo 32. čl. SZ-1 in ugotovilo, da je pogodba med etažnimi lastniki (že) veljavno sklenjena, ker so jo podpisali lastniki z več kot ¾ solastnih deležev. Za zahtevo, da jo nadomesti sodna odločba, zato nimajo več interesa. Ob vložitvi predloga je pravni interes predlagateljev obstajal in je odpadel šele naknadno.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4, 318/2, 318/3, 286b, 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 8, 263, 515, 543.
zamudna sodba – zavrnilna zamudna sodba - sklepčnost zahtevka - nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predlaganimi dokazi – presoja dokazov
Presoja pogoja po 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP narekuje zgolj ugotavljanje, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi, če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe. V kolikor pa sodišče ugotovi, da so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, pa izdaja zavrnilne zamudne sodbe sploh ne pride v poštev, ampak mora sodišče odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi.
ZPP člen 8, 181, 181/1, 181/2, 191, 196, 274, 274/1, 343, 343/4. ZD člen 32, 145, 145/1, 212. ZZK-1 člen 40. ZZZDR člen 51, 52, 54, 60, 62. ZN člen 47, 47/1, 48.
napotitev na pravdo – ugotovitev pravice ali pravnega razmerja – ugotovitev dejstev – aktivna legitimacija - pasivna legitimacija – nujno sosporništvo dedičev – skupno premoženje zakoncev
Predpostavke ugotovitvene tožbe določa 181. člen ZPP, in sicer lahko tožnik s tožbo zahteva le ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (1. odst.), takšna tožba pa se lahko vloži le, če ima tožnik pravno korist od take ugotovitve (2. odst.). Ugotovitev, da v zapuščinsko maso po zapustniku ne spadajo določene nepremičnine, je ugotovitev dejstev in ne pravice ali pravnega razmerja in kot taka nedopustna.
V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Delo na gradbenem odru sicer samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti in tudi vsako delo na višini ne predstavlja nevarne dejavnosti. Delo na gradbenem odru na višini štirih metrov pa pomeni nevarno dejavnost, ker gre za večjo izpostavljenost nastanku škode in možnosti nastanka obsežnejših škod. Izvajalec nevarne dejavnosti za škodo, ki izvira iz te dejavnosti, objektivno odgovarja.
pogodba o prenosu nepremičnine – ena oseba kot pogodbenik pogodbe o prenosu nepremičnine – realizacija pogodbe o prenosu nepremičnine – ustna pogodba – načelo vestnosti in poštenja
Če pri pravnem poslu o prenosu nepremičnine nastopa le ena oseba tako na strani odsvojitelja kot na strani pridobitelja, je pogodba lahko sklenjena le pisno, ne pa ustno.
motenje posesti – posestno varstvo - soposest - posest pravice - posest na delu nepremičnine
SPZ ne pozna več posesti pravice (služnosti) in za razliko od prej veljavnega ZTLR izrecno ne ureja posesti na pravici, vendar je uveljavljeno stališče, da opustitev ureditve posesti stvarne služnosti za imetnike le-te ne pomeni oženja pravnega položaja in izključitve posestnega varstva. Imetnik pozitivne stvarne služnosti namreč izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču in mu je prek tega izvrševanja zagotovljeno posestno varstvo proti vsakomur, ki poseže v to izvrševanje. Na takšno razlago kaže tudi natančnejša opredelitev soposesti v SPZ, ki se lahko izvršuje v obliki deljene soposesti, kjer gre za delitev oblasti na stvari ali skupni soposesti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL0058787
ZOR člen 103, 103/1. OZ člen 86, 86/1. ZRPPN člen 7, 26, 26/2, 59. ZZD člen 249. ZPP člen 337, 337/1.
razlastitev - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - ničnost pogodbe - odprava razlastitvene odločbe - analogna uporaba pravil
ZRPPN za primer, da razlastitveni upravičenec nepremičnine, ki je bila razlaščena, ni uporabil v namen, za katerega je bila razlaščena, ni določal sankcije ničnosti razlastitvene odločbe, temveč se je na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravila (razveljavila), če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ni izvršil pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, za katerega je bila nepremičnina razlaščena – določil je torej milejšo sankcijo.
vpis lastninske pravice v primeru več zaporednih prenosov - vknjižba solastninske pravice na funkcionalnem zemljišču
V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih.
Predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.
tekst :
Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se predlog za vknjižbo lastninske pravice in predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine zavrneta.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
Predlagateljica sama nosi stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve je z izpodbijanim sklepom dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Predmet prodaje po navedeni listini je stanovanje št. 17 v izmeri 60,67 m2, ki se nahaja v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..... z identifikacijsko št. stavbe 448.ES, stoječe na parc. št. 127/18 in 127/25 k.o. X. Stanovanje je vpisano v vl. št. 1693/18 k.o. X. v korist in na ime DD in EE, za oba do 1/1 skupne lastnine. Predlagateljica je pravna naslednica na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC ter kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995. Na podlagi člena 190 SZ-1 je predlagateljica solastnica zemljišča, na katerem stoji večstanovanjska stavba in nepremičnine 448.ES, ki so vse vpisane v vl. št. 1693 k.o. X. do 363/10000. Na podlagi vzpostavljene kupoprodajne pogodbe z dne 13.2.1978, kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995 in člena 190 SZ-1 je sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice.
Proti navedenemu sklepu se pritožuje udeleženec EE in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrne. V pritožbi pojasnjuje, da se v obravnavanem primeru predlaga vknjižbo lastninske pravice na posamezno enoto v stanovanjski hiši ..., ki stoji na parc. št. 1639/1 k.o. X. Ta parcela je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot skupna lastnina DD in EE, torej pritožnika. Pritožnik je vknjižen kot lastnik nepremičnine in ni nikoli nastopal kot prodajalec, čeprav je po stanju zemljiške knjige on lastnik parcele. Sklep o vknjižbi ne izkaže pravnega nasledstva. Vknjižbo lastninske pravice se lahko opravi samo, če je izkazano pravno nasledstvo v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika. Sklep naslovnega sodišča se neutemeljeno sklicuje na člen 8 SPZ. Ta člen določa povezanost zemljišča in objekta in sicer vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Nepremičnina je zemljišče. Po zemljišču se odloča ravno usoda tistega, kar je zgrajeno na zemljišču. Prenos lastnine lahko dovoli samo zemljiškoknjižni lastnik. To je edina podlaga za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja od dosedanjega lastnika, ki je vknjižen kot lastnik. Izpodbijani sklep ne more biti dopusten, saj ni izkazano pravno nasledstvo in ne obstojijo listine, ki bi dopuščale pravni prenos lastninske pravice na konkretnih nepremičninah v korist novih lastnikov brez sodelovanja pritožnika.
Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.
Pritožba je utemeljena.
Iz ugotovitev prvostopnega sodišča, podatkov v spisu ter podatkov zemljiške knjige, ki jih je vpogledalo drugostopno sodišče izhaja, da je predlagateljica predlagala vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini – stanovanju št. 17, vpisani v podvložek 1639/18 k.o. X.. Ker ni razpolagala z ustrezno listino, ki je lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice v smislu določb 40. in 41. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), je hkrati predlagala tudi vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku dovolilo predlagano vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in tudi predlagano vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice. Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi sklepa prvostopnega sodišča dne 13.2.2008 pojasnilo, da se v takšnem primeru kot je obravnavani, vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja lahko dovoli le, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji za dovolitev vknjižbe lastninske pravice v korist predlagatelja, določeni v ZZK-1. Pogoji za dovolitev vpisa po 148. členu ZZK-1 so, da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, da listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, da po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis in da so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa ta zakon. Ob upoštevanju določbe 150. člena ZZK-1 je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena ali predznamovana ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo opravil vpis in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis. Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. S to določbo se varuje načelo pravnega prednika, ki je uzakonjeno v 9. členu ZZK-1.
AA ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, pri kateri se predlaga obravnavani vpis, saj je bila pred spornim vpisom pri nepremičnini vl. št. 1639/18 k.o. X. vpisana skupna lastnina v korist DD in EE, kar ugotavlja tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Predlagateljica za prehod pravice med njima in AA ni predložila nobene listine. To pa pomeni, da oseba, proti kateri se predlaga vpis, ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila ali listine, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo pravice v korist AA. V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih. Očitno te listine ni ali z njo ne razpolaga, na kar je mogoče sklepati tudi glede na okoliščino, da je predlagateljica zoper EE že vložila tožbo, s katero uveljavlja lastninsko pravico na sporni nepremičnini. To je tudi prava pot za rešitev spornega razmerja, saj vknjižba solastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji večstanovanjska stavba, v kateri se nahaja stanovanje, za katerega se predlaga vknjižba lastninske pravice, na podlagi določbe 190. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. Citirano zakonsko določilo namreč pravi, da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe etažni lastniki ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalna zemljišča ali ne. Takšno zemljišče je v solastnini etažnih lastnikov (1. odstavek). V vsakem primeru se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba. Parcelacija zemljišča, na katerem stavba stoji, se lahko izvede na zahtevo upravnika brez parcelacijskega dovoljenja. Vlogo za parcelacijo lahko da upravnik brez soglasja lastnikov zemljišč (2. odstavek). Če v zemljiški knjigi pravica uporabe ni vpisana v korist etažnih lastnikov, se pravica uporabe na dan uveljavitve ZLNDL ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe. Če na območjih, kjer je bilo zgrajeno več večstanovanjskih stavb te pravice ni mogoče ugotoviti, se smiselno uporabijo določbe o pogodbeni komasaciji. Če je v večstanovanjski stavbi obvezno imenovanje upravnika, etažni lastniki ne morejo samostojno nastopati v komasacijskem postopku, ampak jih zastopa upravnik (3. odstavek). V obravnavanem primeru predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica, niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.
Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da vpis lastninske pravice v korist predlagateljice ni dovoljen, saj sodišče zaradi formalnosti zemljiškoknjižnega postopka in načela pravnega prednika ne sme dovoliti vpisa, če predlagatelj ne izkaže vseh pogojev oziroma predloži listin, ki bi jih moral. Ker sta postopka za vpis lastninske pravice in za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine povezana postopka in je glede obeh mogoča le enaka odločitev, je bilo potrebno zavrniti tudi predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, saj če ni pogojev za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice, potem tudi odločanje o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbi udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlagani zemljiškoknjižni predlog ter hkrati dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 120. člena ZZK-1 se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ker ZZK-1 nima posebnih določb o stroških zemljiškoknjižnega postopka, je potrebno uporabiti določbo 35. člena ZNP glede stroškov postopka, ki v 1. odstavku pravi, da v nepravdnem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določil predlagateljica sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.
V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka, glede na njen končni tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 35.221,16 EUR uspela z zneskom 3.912,48 EUR, torej z 11% svojega zahtevka, ob pravilni uporabi citirane določbe 154. člena ZPP, ni podlage za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Takšna odločitev tudi nima podlage v uporabi standarda „upoštevanja vseh okoliščin primera“, ki omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. V konkretnem primeru gre za klasičen denarni zahtevek. Takšnega zahtevka ni mogoče vzporejati z odškodninskimi zahtevki, pri katerih se v sodni praksi pod določenimi pogoji stroški presojajo tako, da se upošteva pri tem posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini.
OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2, 135, 171, 171/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 5/1, 5/2. Pravilnik o merilih in načinu kategorizacije nastanitvenih objektov člen 1. ZPP člen 213.
povzročitev škode – krivdna odgovornost – kdaj je podana krivda – skrbnost – odgovornost delodajalca za zagotovitev pogojev za varnost in zdravje delavca – protipravnost – opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev – deljena odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – delo nočnega receptorja – rop – napad oboroženega roparja
Kljub obstoju okoliščin, kot so neučinkovit videonadzor, hramba večje količine denarja v sefu in neomejen dostop v hotel, tveganje za nastanek škode ni toliko večje od običajnega, da bi zadostovalo za opredelitev dela nočnega receptorja za nevarnega.
predlog za vpis v zemljiško knjigo – listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo – identifikacijski znak nepremičnine – katastrski podatek – identiteta nepremičnine
Zemljiškoknjižno sodišče spremembo podatkov, katerih temeljna evidenca je kataster, v skladu z določbo 1. odstavka 115. člena ZZK-1 poočiti v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema tega podatka iz katastra. Tudi podatek o zemljiški parceli oziroma številka zemljiške parcele je podatek, ki je izvorno katastrski. Če pride do njegove spremembe (golega preštevilčenja ali pa do delitve parcel, ki povzroči preštevilčenje), jo zemljiškoknjižno sodišče iz katastra “zajame“ po uradni dolžnosti. Če lahko stori to, lahko ob kasnejšem predlogu za glavni vpis tudi ponovno preizkusi, ali je nepremičnina, ki je v listini, ki je predložena za vpis, označena s starim podatkom o zemljiški parceli, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi že označena z novo parcelno številko.
SPZ v 85. členu uzakonja tudi prepoved poglabljanja nepremičnine, vendar le v primeru, če je zaradi teh posegov sosednja nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo oziroma če ji taka nevarnost grozi.
Okoliščina, ki jo je imelo sodišče pred očmi ob določanju rente, je bila plača, ki bi jo pritožnica dosegala z 27 leti delovne dobe v nazivu predmetna učiteljica-svetovalka. S trditvijo, da je prišlo do povišanja plač, je pritožnica zatrjevala spremenjeno okoliščino, ki bi lahko bila podlaga za zvišanje rente. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da sta daljša delovna doba in rast plač okoliščini, ki sta predvidljivi in bi lahko bili upoštevani pri določitvi rente v letu 1998.
Tožbeni zahtevek je določen, saj je bil postavljen glede na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec na parceli s točkami določil zemljišče, za katerega je prvo sodišče po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da je last tožnika.
Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo, ki sta jo označili kot darilno pogodbo, zato je utemeljen tudi primarni tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj obveznost toženca temelji na pogodbenem dogovoru, dodatni razlogi prvega sodišča glede priposestvovanja pa potrjujejo utemeljenost tudi podrejenega tožbenega zahtevka, kjer tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem, zato tudi ne uveljavlja od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine.