zemljiškoknjižni postopek - stanje zemljiške knjige ob vpisu – - nepravilno zemljiškoknjižno stanje - načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka
Če se pritožnik ne strinja z zemljiškoknjižnim stanjem vpisov, kakršno je v zemljiški knjigi v času odločanja o z zemljiškoknjižnim predlogom predlaganem vpisu, ga lahko izpodbija z ustreznimi tožbami, ne more pa se na nepravilno zemljiškoknjižno stanje sklicevati v zemljiškoknjižnem postopku.
Če škoda nastane v trenutku premika viličarja, ta pa se premakne zaradi delovanja motorja (med obratovanjem), viličar predstavlja nevarno stvar. Imetnik se lahko oprosti objektivne odškodninske odgovornosti, če dokaže enega od izključitvenih razlogov iz 153. člena OZ.
motenje posesti – posestno varstvo - soposest - posest pravice - posest na delu nepremičnine
SPZ ne pozna več posesti pravice (služnosti) in za razliko od prej veljavnega ZTLR izrecno ne ureja posesti na pravici, vendar je uveljavljeno stališče, da opustitev ureditve posesti stvarne služnosti za imetnike le-te ne pomeni oženja pravnega položaja in izključitve posestnega varstva. Imetnik pozitivne stvarne služnosti namreč izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču in mu je prek tega izvrševanja zagotovljeno posestno varstvo proti vsakomur, ki poseže v to izvrševanje. Na takšno razlago kaže tudi natančnejša opredelitev soposesti v SPZ, ki se lahko izvršuje v obliki deljene soposesti, kjer gre za delitev oblasti na stvari ali skupni soposesti.
ZIZ člen 65, 65/3. ZPP člen 105a, 105a/3. OZ člen 366.
tožba zaradi nedopustnosti izvršbe – rok za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe – začetek teka roka za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe – zamuda roka – izguba pravice – taksna obveznost kot procesna predpostavka - umik vloge
Tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe mora tretji vložiti v 30-ih dneh od (subjektivne) pravnomočnosti napotitvenega sklepa, sicer takšno pravico izgubi.
Če tožeča stranka tožbo umakne (tudi ob presumpciji umika), si ne zagotovi materialnopravnega učinka pravočasnosti tožbe.
ZPP člen 180. ZTFI člen 427. ZPlaP člen 29, 29/2. ZBan-1 člen 214, 215. ZOdv člen 10, 10/1, 10/2. URS člen 23. ZIZ člen 31, 31/2, 40, 40/8, 40/9, 40/10.
pravica do sodnega varstva - analogija v procesnem pravu - določenost tožbenega zahtevka –zaupni podatki - poizvedbe sodišča
Če stranka, ki v tožbi opredeli materialnopravni temelj svojega zahtevka, le-tega iz objektivnih razlogov ne more določno postaviti, ker so podatki o stanju na transakcijskih računih ter podatki o izdajatelju vrednostnih papirjev in njihovem številu zaupni podatki, prav te podatke pa nujno potrebuje za postavitev določnega tožbenega zahtevka, potem te poizvedbe na argumentirano zaprosilo tožeče stranke opravi sodišče.
Preživnina mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, določi pa se glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Slednje se ugotavljajo na podlagi podatkov o neto prejemkih zavezanca in celotnega njegovega premoženja, upoštevaje situacije, v katerih se nahaja glede na svojo delovno sposobnost, strokovno usposobljenost, zaposlitev, zdravstveno stanje.
Sodišče samo ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, vendar le, kadar je to potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058789
OZ člen 65, 65/2, 393, 393/2. ZPP člen 8, 286, 286/1.
deljive obveznosti – domneva enakih deležev – oderuška pogodba – odstop od pogodbe – vrnitev dvojne are
Pri deljivi obveznosti, kjer je več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti.
Ker sodišče presoja v okviru trditvene podlage strank, ki je izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti, sama okoliščina, da so v spisu obstajali podatki, da sta toženca starejša človeka, tožnik pa je poznavalec tržnih razmer in je hotel zemljišče kupiti po nižji ceni od dejanske prometne vrednosti, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage ne more predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča o morebitni ničnosti predkupne pogodbe zaradi oderuštva.
Tožbeni zahtevek je določen, saj je bil postavljen glede na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec na parceli s točkami določil zemljišče, za katerega je prvo sodišče po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da je last tožnika.
Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo, ki sta jo označili kot darilno pogodbo, zato je utemeljen tudi primarni tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj obveznost toženca temelji na pogodbenem dogovoru, dodatni razlogi prvega sodišča glede priposestvovanja pa potrjujejo utemeljenost tudi podrejenega tožbenega zahtevka, kjer tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem, zato tudi ne uveljavlja od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine.
izvršba na poslovni delež dolžnika - tržna vrednost - cenitev - pripombe na cenitveno poročilo
Kadar dolžnik prejme cenitev poslovnega deleža skupaj s pravnim poukom, da lahko nanj poda pripombe v določenem roku, pa dolžnik tega v tem roku ne stori, ne more naknadno ugovarjati takšni cenitvi.
Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora.
Tožnica je pred pravdo naročila lečečemu psihiatru izdelavo izvedenskega mnenja, katerega pa je mogoče upoštevati le kot del trditvene podlage tožeče stranke in ne kot izvedensko mnenje, katerega izdela v pravdi sodni izvedenec, določen s sklepom sodišča. Tako že v izhodišču ni možno primerjati teh dveh mnenj kot „enakovrednih“.
učinki obveznosti – upnikove pravice in dolžnikove obveznosti – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio pauliana – kako se izpodbija – oblikovanje tožbenega zahtevka – učinek izpodbijanja
Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti.
Določila pogodbe so sporna takrat, ko jim pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen in si na ta način vsaka po svoje razlagata pravne posledice pogodbenega dogovora. Povedano drugače, določilo je sporno, če ena pogodbena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pogodbena stranka pa trdi, da je njegov pomen drugačen. Pri razlagi pogodb obstajajo različne metode, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe, ki jih je prvo sodišče tudi uporabilo pri razlagi pogodbenih določb.
pogodba o organiziranju potovanja – tretje osebe - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja– vzročna zveza
Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa je ne glede na to odločilo, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče bi moralo presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela dejansko ravnala kot skrben organizator potovanja, s čimer je povezana tudi hrana, ki jo v hotelu strežejo. Toženki je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja, nesporno znano, da je območje Karibskih otokov območje visokega tveganja za obolenje s potovalno drisko in je zato še toliko bolj pomembno, da sta hrana in pijača v hotelu neoporečni in ustrezni. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. V obrazložitvi je namreč navedlo, da verjame tožeči stranki in priči J. M., da sta se prehranjevali le v hotelu in da na izlete nista hodili, pa je vseeno zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe prišlo s hotelsko hrano. Razlogi sodbe so si torej med seboj v nasprotju. Razloga sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, da tožeča stranka in priča o svojih težavah nista poročali nikomur v hotelu ter da iz dopisa A. C. zavarovalnice izhaja, da tedaj v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, sta v nasprotju z dejansko vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09.09.2008 nedvomno izhaja, da je tožnica o svoji bolezni obvestila zdravnico, J. M. pa recepcijo hotela in vodičko. Iz vsebine navedenega dopisa pa izhaja zgolj to, da so pri lokalnem vodstvu potovanja, torej vodiču, preverili, ali je ta v spornem obdobju prejel kakšno reklamacijo oziroma pritožbo v zvezi s hrano, ne pa dejstvo, da takrat niso zaznali nepravilnosti v zvezi s prehrano. Lokalno vodstvo potovanja, torej vodič, je zadolžen samo za goste, ki so v hotelu letovali z agencijo F. T. GmbH, in tako niti ni mogoče ugotoviti, da v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, saj je navadno število potnikov, ki potujejo tja, majhno. V takratni skupini sta bili samo tožnica in J. M.. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe tožnice prišlo zaradi hotelske hrane na podlagi razlogov, da obstaja veliko možnih načinov okužbe, da ni poročila o okužbah drugih gostov in da iz dopisa zavarovalnice izhaja, da niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da se je kot izkušena popotnica držala vseh pravil, ki veljajo na takšnih potovanjih, torej okužba ni mogla biti posledica njenega ravnanja. Izključeni so bili vsi drugi možni vzroki okužbe razen hotelske hrane in pijače. Glede na to, da je izvedenec povedal, da se v 50% primerov ne odkrije povzročitelja potovalne driske, bi moralo sodišče upoštevati še vsa ostala odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem hotelirjev, za katerega odgovarja toženka. 2. odstavek 892. člena OZ sicer res nalaga dokazno breme organizatorju potovanja glede vprašanja skrbne izbire oseb, ki so izvršile storitve, povezane z izvršitvijo potovanja. Vendar je vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo kljub temu pogoj za organizatorjevo odgovornost, vprašanje obstoja vzročne zveze pa je dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih nepopolnosti ali napak pri ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica izkušena popotnica in da se je držala navodil, ki veljajo za potovanja v eksotične kraje, nato pa ustrezno obrazložilo, zakaj obstoja vzročne zveze kljub temu ni štelo za dokazanega. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da je možnih povzročiteljev okužbe veliko, hotelska hrana in pijača v konkretnem primeru nista ostali edina neizključena vzroka. Do okužbe je lahko prišlo tudi z dotikanjem okuženih predmetov splošne rabe, kopanjem v bazenu ali morju ipd. Povzročitelja zato ni bilo mogoče identificirati. Tudi iz dopisa zavarovalnice A. C. izhaja, da v zvezi s prehrano v hotelu v tistem obdobju lokalno vodstvo potovanja ni zaznalo nepravilnosti. Če bi do njih prišlo, bi za to nedvomno vedelo. Glede na to, da so okužbe, kakršno je utrpela tožnica, tam tako pogoste (kot je potrdil izvedenec), zgolj obvestilo o njih na recepciji in pri vodički, ki je bila zadolžena za izlete, ni moglo zahtevati posebne pozornosti. Nedvomno bi, če bi bilo takšnih (hujših) primerov okužbe več, lokalno vodstvo to zabeležilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in priče J. M. ugotovilo, da je priča obvestila le vodičko zaradi storniranja izletov, na recepciji pa vprašala, kam naj tožnico odpelje, nikomur pa ni povedala za sum zastrupitve s hrano. Navedeno potrjuje zapisnik o zaslišanju obeh. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.
Tožničina navedba o nepravilni uporabi materialnega prava prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Kot že navedeno, bi bil v tem primeru podlaga za toženkino odgovornost 2. odstavek 892. člena OZ, vendar je bil v tej zadevi vprašljiv že obstoj vzročne zveze. Če ta ni podana, toženki ni niti treba dokazovati skrbnega ravnanja pri izbiri oseb. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela ravnala s potrebno skrbnostjo. V to presojo se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati, saj je odgovornost toženke izključilo že v fazi ugotavljanja obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se kvaliteta drugega hotela ni bistveno razlikovala od kvalitete hotela, najprej določenega za tožničino bivanje (oba sta imela tri ali tri in pol zvezdice). Do bistvenih odstopanj v kvaliteti storitev torej ni moglo priti.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
povzročitev škode – povrnitev nepremoženjske škode – višina denarne odškodnine – duševne bolečine zaradi smrti bližnjega – zamudne obresti – začetek teka zamudnih obresti
Za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.
Posredni oškodovanci (tisti, ki so utrpeli strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi smrti bližnje osebe) niso upravičeni do samostojne pravične denarne odškodnine iz teh naslovov. Saj so že z dosojeno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi smrti bližnjega krita vsa tista občutja, ki so prvotožnico prevevala ob izgubi partnerja.
Zakonske zamudne obresti za odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo tečejo od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva izpolnitev obveznosti. Ta zahteva mora biti naslovljena na dolžnika, ki pa se s trenutkom vložitve tožbe s svojo obveznostjo še ni seznanil.
Plačilo premoženjske škode za stroške postavitve spomenika in črnine zapade s trenutkom nastanka škode in s plačilom računov postane čista premoženjska terjatev.