Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti razlogov sodišča prve stopnje o neobstoju njene terjatve do tožeče stranke, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru, nima vpliva na pravilnost sodbe o tožbenem zahtevku tožeče stranke.
Ustaljena sodna praksa je, da sodišče preveri utemeljenost priglašenih stroškov na samih stroškovnikih, tako da priznane odkljuka, nepriznane pa prečrta ali vpiše nižje stroške od priglašenih. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, zato je imela tožeča stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju oziroma nepriznanju določenih stroškov, česar pa ni storila.
odškodnina – izgubljeni dobiček pogodba o poslovnem sodelovanju – navidezna pogodba
Pogodba o poslovnem sodelovanju ima takšno vsebino, da je ne bi sklenil noben resen subjekt na trgu. Realizacija pogodbe bi za eno izmed strank pogodbe z veliko verjetnostjo pomenila uvedbo stečaja. Tudi pogodbena cena je povsem nerealna, nerealna je možnost odstopa od pogodbe. Vse navedene okoliščine dokazujejo, da je pogodba o poslovnem sodelovanju navidezna pogodba, sklenjena le za potrebe pridobitve odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička ni utemeljen, saj iz navidezne pogodbe, ki med pogodbenima strankama nima pravnega učinka, nastanka dobička niti ni mogoče pričakovati.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0056871
SZ člen 24, 24/1, 26, 29, 33. ZOR člen 210. ZPP člen 2 in 212.
upravljanje v večstanovanjskih hišah – pogodba o upravljanju – položaj upravnika – zakoniti zastopnik – izterjava obratovalnih stroškov – izterjava stroškov upravljanja – aktivna legitimacija upravnika – neupravičena pridobitev – trditveno in dokazno breme
Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu.
Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar do takega prenosa materialnopravnih upravičenj ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV I-597/96, z dne 15. 03.1996, v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 37,69 EUR in zakonite zamudne obresti na dan 30.11.1995 v znesku 1,09 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 37,69 EUR od 01.12.1995 do plačila. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje nadaljnje stroške postopka.
Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je od toženca kot lastnika stanovanja v objektu, kjer je bila imenovana za upravnika, zahtevala plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja. Pravni temelj njenega zahtevka predstavlja pogodba o upravljanju z dne 10.07.1992, iz katere je razvidno, da so jo lastniki tega objekta izbrali za upravnika. K pogodbi je priložen seznam lastnikov, med katerimi je tudi tožena stranka. Ker je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, kar je splošno znano dejstvo, zavrnitev zahtevka iz tega razloga ni upravičena. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je že presodilo, da iz predloga za izvršbo izhaja tako pravna podlaga kot višina terjatve. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni izkazana višina zahtevka, saj iz izpiska iz knjigovodske evidence z dne 25.01.1996, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo, izhaja vsaka vtoževana postavka, ki skupaj znašajo vtoževani znesek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Tožnik zatrjuje, da je na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 10.07.1997, sklenjene med tožečo stranko in lastniki (v nadaljevanju pogodba), upravnik večstanovanjske hiše na naslovu G. ter da za lastnike in uporabnike stanovanjskih storitev te hiše obračunava stroške, nastale s preskrbo, jih razdeljuje, poravnava fakture in vrši izterjavo. Ob tem se je skliceval tako na sklenjeno pogodbo kot na verzijsko upravičenje, saj je dolgove poravnal.
Tožeča stranka kot upravnik tako zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov, za njihovo izterjavo pa veljajo drugačna pravila. Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu. Glede obratovalnih stroškov pa velja, da Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ), ki je veljal v času zatrjevanega nastanka vtoževane terjatve ne daje pravne podlage, da bi lahko upravnik tovrstne stroške od etažnega lastnika terjal v lastnem imenu.
29. člen SZ določa le, da upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po zakonu ter s tem upravniku podeljuje položaj zakonitega zastopnika. Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Takšne določbe pogodba o upravljanju z dne 25.01.1992, na katero se sklicuje pritožnik, nima (1).
Ob pomanjkanju takšnih določil v pogodbi, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Drži, da je sicer navedla, da je račune poravnala, vendar ni povedala, iz čigavih sredstev. Le, če jih je poravnala iz svojih sredstev in ne morebiti iz sredstev ostalih etažnih lastnikov (kjer bi lahko nastopala kot zakoniti zastopnik), bi lahko zahtevala povračilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).
Tožeča stranka zahteva tudi povračilo stroškov upravljanja (1. odstavek 24. člena SZ). Ti predstavljajo njeno lastno terjatev in jih ima pravico terjati. Zavezanec za plačilo pa je lastnik stanovanja (5. in 6. alineja 26. člena SZ v povezavi 33. členom SZ). Tožeča stranka ni navedla, da je toženec lastnik stanovanja, pojasnila je le, da svoje storitve opravlja za uporabnike oz. lastnike, kar bi lahko pomenilo tudi za najemnike. Ti pa niso zavezani za povračilo stroškov upravljanja. Uspeti ne more niti s pritožbenim sklicevanjem, da je splošno znano dejstvo, da je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, saj tudi za splošno znana dejstva velja, da jih je potrebno zatrjevati, ni pa jih potrebno dokazati (2).
Odveč je tudi pritožbeno in poprejšnje sklicevanje na predložene listine (izpisek iz knjigovodske evidence, sklenjena pogodba o upravljanju in podobno), saj izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. 2. in 212. člen ZPP pravdnima strankama (primarno pa tožeči stranki, v katere interesu in po volji katere se vodi postopek) nalagajo, da navedejo dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore ter predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (trditveno in dokazno breme).
Ker tožeča stranka temu bremenu že glede temelja (obstoja terjatve) ni zadostila, v postopku ne more uspeti, ne glede na morebiti izkazano višino svoje terjatve. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1541/2007 z dne 08.08.2007 res zapisalo, da iz izvršilnega predloga in pripravljalne vloge izhaja višina terjatve in tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka, kar pa še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožba, ki je predmet sodne presoje, mora biti sposobna obravnavanja (popolna in razumljiva), ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, pa je vprašanje njene sklepčnosti in dokazovanja.
Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti določa 5. odstavek 458. člena ZPP.
pravni interes za pritožbo – pritožba v svojo škodo
Pritožnica kot dedinja meni, da kasneje najdeno premoženje ne sodi v zapuščino. Trdi, da je kasneje najdeno premoženje last tretjega. Za pritožbo, podano v svojo škodo, pritožnica nima pravnega interesa.
Dokaz je očitno neprimeren, da bi se lahko dovolila obnova tedaj, če se ne nanaša na odločilna dejstva, če potrjuje nekaj, kar je sodišče v pravnomočni odločbi že upoštevalo ali tedaj, ko bi bili predlagani dokazi takšni, da bi potrjevali navedbe vložnika zahteve, vendar to ne bi nasprotovalo dejstvom, ki so v sodbi nedvoumno ugotovljena. Drugače povedano, dokaz bo očitno neprimeren tudi, če bi šteli, da je to, kar navaja vložnik zahteve za obnovo, resnično, pa to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve glede na druge dokaze, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – uporaba milejšega zakona
Neprepričljivo in nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da je določba 1. odst. 223. čl. KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008 bistveno spremenjena, saj ne inkriminira več odtujitve storilčevega premoženja (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar). Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo le iz jezikovne razlage kazenskopravne norme, kar pa ni v duhu ustvarjalne in zakonite uporabe kazenskega prava, ki terja uporabo tudi drugih metod: logične, sistematične, primerjalne, zgodovinske, teleološke in racionalne metode za razlago kazenskega zakona.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. Kolektivna pogodba dejavnosti vzgoje in izobraževanja člen 38.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro delavcev – kolektivna pogodba
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka pri izbiri delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ni upoštevala kriterijev po veljavni kolektivni pogodbi. Kriterije oziroma kolektivno pogodbo bi morala upoštevati, saj zavezuje vse delodajalce in delavce v okviru posamezne dejavnosti, in to tudi tedaj, ko podaja odpoved le enemu delavcu na delovnem mestu, na katerem je več izvajalcev.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - upravičeni predlagatelj
Iz dikcije 3. člena ZVEtL jasno izhaja, da je predlagatelj postopka po tem zakonu pridobitelj, to je tisti, ki izkazuje (zatrjuje) upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ne pa tisti, ki ima lastninsko pravico že vknjiženo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – pogoj za opravljanje dela
Ker za delovno mesto cestarja II, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot poseben pogoj dela ni bilo določeno delo z asfaltom in tudi ne posebne zdravstvene zahteve s tem v zvezi, tožena stranka ni imela podlage, da je omejitve pri delu z asfaltom tožnika štela kot razlog nesposobnosti za opravljanje dela na tem delovnem mestu.
plača – delo preko polnega delovnega časa – prerazporeditev delovnega časa
Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo za prerazporeditev delovnega časa, ki se izenači v obdobju šestih mesecev, je dolžna tožniku plačati delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa.
ZFPPIPP člen 301, 301/1, 301/2, 301/3, 301/7, 301/8. ZPP člen 208, 208/1.
prekinitev pravdnega postopka zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka – nadaljevanje prekinjenega postopka
Ker je ZFPPIPP nasproti ZPP specialni predpis, je glede prenehanja razloga za prekinitev postopka in nadaljevanje prekinjenega postopka uporabiti določbo 301. člena ZFPPIPP, v kolikor je v njej drugače določeno kot v 1. odstavku 208. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058808
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 376, 381.
stroški izvršilnega postopka kot pravdni stroški – zamudne obresti – pravilo ne ultra alterum tantum
Ker je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo izvršilne stroške, odmerjene v sklepu o izvršbi, kot del njenih pravdnih stroškov, je s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek za plačilo 62,76 EUR stroškov izvršilnega postopka, zagrešilo uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe namreč nasprotuje njenim razlogom. Zahtevka za plačilo izvršilnih stroškov tožeče stranke namreč sodišče ni zavrnilo, temveč jih je materialnopravno pravilno upoštevalo v okviru dosoje stroškov celotnega postopka. Zato bi moralo zgolj razveljaviti tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče odmerilo stroške upnika.
ZPP člen 95, 95/1. ZST-1 člen 5, 5/2, 5/2-1, 13, 13/1, 18, 18/1.
pooblastilo – predlog za oprostitev plačila takse – predlog za obročno plačilo
Tožnikova trditev, da se pooblastilno razmerje nanaša le na to pravdo, ne pa tudi na vložitev predloga za oprostitev plačila taks, ne zdrži kritične presoje, saj predlog za oprostitev plačila taks ni samostojen postopek.
Tožnik je predlagal le oprostitev plačila taks, ne pa tudi obročnega plačila (ali odloga plačila), zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obročnega plačila.
prepozen predlog za odlog plačila sodne takse – nastanek taksne obveznosti - ugovor zoper plačilni nalog
ZST-1 veže učinke sklepa o obročnem plačilu sodne takse le na tiste vloge, glede katerih je taksna obveznost nastala istega dne, ko je bila zahteva podana, ali pozneje.
Dejstvo, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper plačilni nalog, ne vpliva na vprašanje nastanka taksne obveznosti, pač pa na postopek izterjave sodne takse in na izvršljivost plačilnega naloga.
ZIZ člen 33, 33/1, 33/3, 33/7, 226, 226/1, 226/2, 227, 230, 231, 232. Pravilnik o delovni knjižici člen 14.
denarna kazen – pogoji za izrek (nove) denarne kazni – nenadomestno dejanje – konkretizacija dejanj, za katera se izreče denarna kazen
Denarna kazen se izreče s sklepom. Zato bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil.
Sodišče prve stopnje je razveljavilo izdani plačilni nalog, ker je ugotovilo, da tožeča stranka tožbi ni priložila verodostojne listine v pomenu 431. člena ZPP, zaradi česar ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga.
odškodninska odgovornost – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – varno delo
Čeprav predstavlja delo z viličarjem delo s povečano nevarnostjo, prvotožena stranka ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, ker do škodnega dogodka ni prišlo zaradi delovanja viličarja, ampak zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v trenutku, ko je ugotovil, da se ena izmed bal prevrača, v nasprotju s pravili varne vožnje sestopil z viličarja, da bi balo ujel.
Prvotožena stranka od delavcev ni zahtevala niti jih ni opozarjala, da bi se bale med prevozom privezale, da bi bil tovor stabilen in da med prevozom ne bi prišlo do padca, delavcem pa tudi ni dala pisnih navodil in sicer ni predpisala, katere dimenzije blaga se nalagajo v boks palete in katere je treba ob nalaganju na ravne palete povezati s folijo. Z opisanimi opustitvami ni zagotavljala varnega dela, zaradi česar za škodo, ki jo je tožnik utrpel, krivdno odgovarja.
stvarna pristojnost – prispevki za obvezno dodatno zavarovanje
Če delavec zahteva od delodajalca plačilo prispevkov za obvezno dodatno zavarovanje in ne uveljavlja sodnega varstva zoper odločitve in dejanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, za katerega je na podlagi točke b) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.
sprememba pogodbe o zaposlitvi – delovno mesto – plača
Ker tožnica ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni prišlo in tožena stranka ni imela podlage za razporeditev na drugo delovno mesto in za znižanje plače. Do razlike v plači med prejeto plačo in plačo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi je tožnica upravičena.
Izrazi, ki jih je tožnik uporabil v pritožbi, so žaljivi, žaljivo je ocenil delo in osebnost sodnice, ki je sodila na prvi stopnji, ter je zanikal ugled sodišča v celoti. Ker njegova negativna in podcenjujoča ocena predstavlja žalitev po objektivnih in po subjektivnih merilih, je pritožbeno sodišče tožnika kaznovalo za denarno kaznijo.