regulacijska začasna odredba – vsebina regulacijske začasne odredbe - motenje posesti – posestno varstvo – predpostavke za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve – težko nadomestljiva škoda
Po določbi 1. odstavka 24. člena SPZ je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. V dejansko oblast na stvari pa posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega načina uporabe stvari drugačen način. Pravica do varstva posesti zato pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na stvari oziroma dotedanjo uporabo, da s tem preneha oziroma da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom (34. člen SPZ).
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Nevarna je tista dejavnost, ki pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na konkretne okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Sodna praksa je enotna v tem, da delo policista, ki se je pri opravljanju svoje službe dolžan izpostaviti nevarnosti, ko intervenira zoper kršitelja predpisov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti. Nobenega razloga ni, da ne bi enakega kriterija za uporabo pravnega standarda nevarne dejavnosti uporabili za vajo, v kateri policist igra vlogo občana, ki se upira postopku, oziroma vlogo policista, ki ga mora kot kršitelja obvladati. Ker pri tem ni bistveno, da prejmejo udeleženci vaje navodila, da jo morajo izvesti tako, da ne pride do poškodb, je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik kot policist utrpel v takšni vaji, objektivno odgovorna.
OZ člen 461, 461/1, 464, 464/1, 468, 468/1, 468/1-2.
stvarne napake – grajanje napak – obvestilo o napaki
V 1. odstavku 464. člena OZ je določeno, da mora kupec v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda. Pritožbene navedbe, da toženec tožniku ni bil dolžan navesti vzroka napake ter da za uveljavljanje pravic zaradi stvarnih napak zadošča zgolj obvestilo, da vozilo ne dela v redu, zato niso utemeljene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0058867
OZ člen 171, 179, 179/1. ZPP člen 315, 315/1. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 1, 3, 4, 21.
povrnitev nepremoženjske škode - varstvo osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - odgovornost izdajatelja - novinarstvo - razžalitev v tisku - objava neresničnih in nepreverjenih informacij - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - vmesna sodba
Glede na to, da je tožena stranka objavila neresnične in nepreverjene informacije, tehtanje med kršitvijo pravice do zasebnosti in pravice do obveščenosti ter svobode izražanja ni bilo potrebno. Objava neresničnih informacij ne more biti v interesu javnosti, prav tako pa ni zaobsežena s svobodo izražanja, zato o koliziji med pravico do zasebnosti in pravico do obveščenosti ni mogoče govoriti.Kadar je v odškodninskem sporu izdana vmesna sodba za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po temelju, zadošča, da sodišče z veliko verjetnostjo ugotovi, da je zaradi očitanega protipravnega ravnanja, tožnici nastala škoda. Kakšna, pa bo ugotovljeno v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče odločalo o višini odškodnine.
zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane terjatve – vrsta terjatve - izvršilni naslov
Upnik (RS, DURS) je v postopku na prvi stopnji trdil, da njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Sodišče je odločilo, kot da bi šlo za terjatev iz 1. odstavka 300. člena ZFPPIPP in odločilo, da mora upnik prerekano terjatev uveljaviti v posebnem postopku, pri tem pa ni navedlo razlogov o tem, zakaj je štelo, da njegova terjatev ne temelji na izvršilnem naslovu.
S pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi skupnega premoženja, po katerem je bilo stanovanje dodeljeno v last in posest enemu zakoncu, ki je bil dolžan drugemu zakoncu izplačati vrednost njegovega deleža, postane prvi izključni lastnik stanovanja. Ker drugi zakonec od tedaj dalje zaseda stanovanje brez pravne podlage, je dolžan plačati uporabnino po 198. členu OZ.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 142, 392, 393. ZST-1 člen 39.
taksa kot procesna predpostavka – uporaba ZST in ZST-1 – nepravdni postopek – sklep o stroških
Ker je bil postopek sprožen pred uveljavitvijo ZST-1, njegovih določb ni mogoče uporabiti, temveč je treba ugotoviti, ali je obveznost plačila takse obstajala že po dotedanjih predpisih (ZST).
Dokazno breme, da so bili prejemki iz delovnega razmerja plačani, je na delodajalcu, torej toženi stranki. Ker ni dokazala resničnosti navedbe, da je v tožnikovem primeru plačila opravila gotovinsko (na roko), je tožbeni zahtevek za plačilo plače utemeljen.
ZPP člen 181, 319, 339, 339/2. ZZK-1 člen 243, 246, 246/6. Uredba o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov s podatki zemljiškega katastra člen 1, 2, 43.
ugotovitvena tožba – pravni interes – zavrženje tožbe - izbrisna tožba – izjava o pripoznavi tožbenega zahtevka – sodba na podlagi pripoznave
Ugotovitveno tožbo je mogoče vložiti vselej, kadar to dopušča poseben predpis. Tak specifičen predpis je tudi ZZK-1, ki dopušča izbrisno tožbo, katere del je tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka.
OZ člen 131, 174, 174/2. ZPP člen 4, 5, 7, 8, 215, 285, 286, 286/2.
povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja – denarna renta – napredovanje na delovnem mestu – vzročna zveza – dokazni standard – pravočasno navajanje dejstev – materialno procesno vodstvo
Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da bi v primeru, če do nesreče ne bi prišlo, z obstoječo izobrazbo redno napredoval na višje ocenjeno delovno mesto. Pri tem bi moral izkazati potrebe delodajalca po takšnem kadru in da bi bil izmed vseh delavcev napredovanja deležen ravno oz. tudi on, tako da bi sodišče lahko z dovolj visoko stopnjo verjetnosti zaključilo, da bi do tega po rednem teku stvari prišlo.
ZDR člen 72, 72/1, 72/1-6, 75, 88, 88/1, 88/1-2. ZGD člen 439, 439/1, 439/1-5, 449, 449/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – poslovodja – odpoklic
Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je z družbo v dvojnem položaju – v statusnopravnem položaju organa družbe in v delovnopravnem položaju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Razrešitev oziroma odpoklic s statusnopravne funkcije ne pomeni sočasnega prenehanja delovnega razmerja, ampak lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega izmed načinov, določenih z ZDR ali s pogodbo o zaposlitvi.
Pogoj za opravljanje funkcije poslovodje na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na poslovodno funkcijo. Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov pomeni, da delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje predstavlja utemeljen razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72. SPZ člen 27, 27/1, 28.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – dobra vera
Razlika glede presoje dobrovernosti posesti med ODZ in ZTLR na eni strani in SPZ na drugi strani je očitna. Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu – nedobroverni graditelj
Po preteku 3-letnega roka, ko lahko lastnik v primeru slabe vere graditelja zahteva le še izplačilo prometne cene zemljišča, graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek (25. čl. ZTLR).
Če je bilo zemljišče v času gradnje v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju).
tekst :
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem se je dolžna tožena J. S. v roku 15 dni od prejema sodbe izseliti iz stanovanjske hiše s pripadajočo garažo tožnika V. Č. na naslovu V. 24A, ki stoji na parcelni št. 2260/30 k.o. ..., zavrne (točka 1. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 544,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku roka za izpolnitev dalje (točka 2. izreka).
(2.) Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je hišo gradil sam in je zato tudi aktivno legitimiran za to tožbo, ne glede na to, da je lastnica zemljišča občina X. Slednja na tej parceli nikoli ni uveljavljala lastništva in je tožniku že večkrat ponudila to parcelo v odkup. Sodišče tudi ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov in je že s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP. Zaključek sodišča, da je tožnik gradil na družbeni lastnini in zato ni mogel pridobiti lastninske pravice z uporabo pravil o gradnji na tujem, je neutemeljeno, saj to zemljišče že od leta 1993 dalje ni družbena last, saj so taka zemljišča prešla v last občin. Občina je v letu 2001 izdala enotno dovoljenje za izgradnjo vrstnih hiš, med drugimi tudi za parcelo tožnika, sklenjena pa je bila tudi že predpogodbo o prenosu pravice uporabe zemljišča.
(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
(4.) Pritožba je utemeljena.
(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
(6.) Pritožnikovo stališče, da je aktivno legitimiran za tožbo že zato, ker naj bi hišo zgradil, je zmotno. Tako Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) kot Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) dajeta legitimacijo za vložitev tožbe, ki je namenjena varstvu lastninske pravice, zgolj lastniku (primerjaj 111. člen SZ-1 in 92. člen SPZ) oziroma domnevnemu lastniku (primerjaj 98. člen SPZ). Kdo je lastnik oz. domnevni lastnik in kako se lastninska pravica pridobi, določa zakon. S samo gradnjo, če je stavba zgrajena na tujem zemljišču, se po sedaj veljavni ureditvi lastninska pravica sploh ne more pridobiti, ampak je lastnik zemljišča tudi lastnik zgrajene stavbe. Po prej veljavni ureditvi pa je bilo to sicer mogoče, vendar pod pogoji, ki so bili določeni v 24. do 26. členu Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je v postopku ugotavljalo, ali je pritožnik lastnik nepremičnine, upoštevajoč pri tem trditveno podlago, ki jo je ponudil.
(7.) Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča, da je pritožnik vedel, da gradi na tujem zemljišču in torej kot graditelj ni bil dobroveren, kar slednji v pritožbi niti ne izpodbija. Pravilna je zato tudi ugotovitev, da v zvezi s presojo, ali je tožnik postal lastnik nepremičnine z gradnjo, ne pride v poštev uporaba 24. in 26. člena ZTLR.
(8.) Ne more pa pritožbeno sodišče soglašati s tem, da v konkretnem primeru ne bi mogla priti v poštev pravna podlaga določila 25. člena ZTLR. Razlaga sodišča, da ima po tej določbi pravico izbire lastnik, iz česar bi se dalo sklepati, da po stališču sodišča prve stopnje nedobroverni graditelj po tej določbi nikoli ne more pridobiti lastninske pravice proti volji lastnika zemljišča, je napačna. Načeloma je v primerih, ki jih obravnava ta člen, res favoriziran lastnik zemljišča, ki ima pravico izbrati, ali bo zahteval lastninsko pravico na gradbenem objektu, njegovo porušitev (z možnostjo sodišča, da odloči drugače – glej drugi odstavek 25. člena ZTRL) ali pa plačilo prometne cene zemljišča. Je pa potrebno ob razlagi tega določila upoštevati tudi peti odstavek 25. člena, ki določa, da mora lastnik zemljišča svojo pravico izbire uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja. Po preteku tega roka lahko zahteva lastnik le izplačilo prometne cene za zemljišče in takrat tudi graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek. Lastniku zemljišča je namreč pravica izbire prenehala in je mogoča le še rešitev z izplačilom prometne vrednosti zemljišča, kar je povezano z opisanimi lastninskopravnimi posledicami. Takšno stališče je v sodni praksi uveljavljeno in splošno sprejeto (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 436/95, II Ips 379/2005, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. in 22.12.1987, objavljeno v poročilu VSS II/87, odločbo VSL I Cp 1379/2009 in druge).
(8.) Ker je sodišče 25. člen ZTLR zmotno uporabilo, tudi ni ugotovilo pravnorelevantnih dejstev, ki so pomembna za odločitev. Gre predvsem za vprašanje, kdaj je bil objekt zgrajen (tožnik trdi, da ga je zgradil v letu 2000) in v zvezi s tem za ugotovitev, ali je rok treh let že iztekel. Ne gre spregledati tudi trditve tožnika, da je občina X večkrat ponudila odkup zemljišča, kar bi kazalo na to, da je, ne glede na zakonski rok, izkoristila pravico izbire.
(9.) Čas izgradnje stanovanjskega objekta pa je pomemben tudi zaradi okoliščine, ker je bilo zemljišče, na katerem stanovanjski objekt stoji, pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97) formalno v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu pravilno ugotovilo, da na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem ni bila mogoča. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina priviligirana oblika lastnine, je bilo uveljavljeno tudi stališče, da graditelj, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju). Ker sodišče v postopku ni ugotovilo, kdaj je gradnja potekala, je zaključek, da tožnik tudi iz razloga, ker je bilo zemljišče v času gradnje družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice, preuranjen.
(10.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno moralo sodbo sodišča prve stopnje, upoštevajoč pri tem 355. člen ZPP, razveljaviti in vrača sodišču zadevo v novo odločanje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more samo dopolniti. Posebni napotki niso potrebni, saj so bila pojasnila in usmeritve že dane v obrazložitvi.
(11.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo in temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.
povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina – strah – stopnja in dolžina trajanja strahu
Tožnica vtožuje denarno odškodnino zaradi strahu, ki ga je pretrpela zaradi telesnega in psihičnega nasilja toženca v času njune štiriletne zveze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da stopnja strahu in njegovo trajanje opravičujeta prisojo denarne odškodnine.
SPZ člen 13, 226. ZZK-1 člen 1, 1/1, 14, 14/3, 23, 25.
služnost – stvarna služnost – neprava stvarna služnost – vsebina vpisa v zemljiško knjigo - podatki o pravici, ki se vpišejo v zemljiško knjigo – imetniki pravic – vpis imetnika pravice
Služnostna pravica zaradi izgradnje, obratovanja in vzdrževanja sekundarnega kabelskega omrežja in pripadajoče infrastrukture v korist predlagatelja je po svoji vsebini stvarna, ustanovljena pa je v korist določene osebe. Gre torej za nepravo stvarno služnost (226. člen SPZ).
Stvarnopravne pravice se v zemljiško knjigo ne morejo vknjižiti v korist neke nedoločene osebe (npr. „pravnih naslednikov“, „tretjih oseb“), temveč le v korist točno določenega imetnika pravice in to s podatki, ki jih določa zakon (23. člen ZZK-1).
oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko stanje stranke –polnoletni študent - uresničevanje pravice do sodnega varstva
Pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev stranke, ki je polnoletni študent, mora sodišče upoštevati njegovo premoženjsko stanje in ne stanje njegovih staršev.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSM0020929
ZOR člen 18, 18/2, 170, 206, 239, 257.
zloraba bančne kartice – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – soprispevek imetnika plačilne kartice k nastanku škode – komulativna vzročnost – profesionalna skrbnost delavcev na prodajnem mestu – skrbnost dobrega strokovnjaka - plačilno-kreditna kartica kot izkazni papir
Za presojo pravilnosti ravnanja delavcev toženih strank na prodajnih mestih v materialnopravnem oziru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh plačilno kreditna kartica kot plačilno sredstvo je. Čeprav se uporaba teh kartic izrazito povečuje in prihaja lahko tudi do zlorab, pa v bistvu v pravnem redu sam institut plačilno kreditne kartice ni izrecno in določno urejen. V zvezi z uporabo teh kartic gre sicer za trostransko razmerje, na eni strani med izdajateljem in imetnikom kartice, nato med imetnikom kartice in prodajnim mestom ter običajno še med prodajnim mestom in izdajateljem kartice. Splošni pogoji poslovanja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, se nanašajo na razmerje med izdajateljem kartice in imetnikom te ter razumljivo slednjega tudi zavezujejo k posebni skrbnosti pri varovanju in uporabi te kartice, saj že njena izdaja sloni med drugim tudi na določenem zaupanju, ki ga ima izdajatelj kartice do imetnika te, običajno kot do svojega komitenta (izdajatelji kartic so običajno banke, lahko pa tudi določene trgovske družbe oziroma drugi). Posebne pogodbe pa običajno sklepajo tudi izdajatelji kartic s prodajnimi mesti, v danem primeru to na primer izkazuje listina pod B5 listinskih prilog in to v razmerju med petotožencem ter Banko C.. Iz te listine je na primer razvidno, da se prodajno mesto zavezuje, da bo ob prejemu kartice preverilo veljavnost te, prisotnost kartice na stop listi in istovetnost podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Da je obstojala dolžnost delavcev toženih strank, da preverijo istovetnost podpisov v navedeni smeri, je sodišče prve stopnje zaključilo tudi v danem primeru, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Vendar je nekako sklepalo, da ta primerjava podpisov lahko pomeni le površinsko primerjavo, ki pa ni zanesljiva. To je lahko sicer res v določenih primerih, vendar na splošno velja, da podpisa ob hitrem postopku, kot je običajno na prodajnem mestu, le ni mogoče tako zanesljivo in pristno ponarediti, da bi izgledal kot podpis imetnika kartice na njej. Sicer pa daje vprašanje, čemu je potrebna primerjava podpisov in ugotavljanje identičnosti teh v navedeni smeri, lahko le odgovor, da gre za obliko preverjanja istovetnosti imetnika kartice in tistega, ki jo na prodajnem mestu želi uporabiti, saj drugače ta dolžnost ne bi imela svojega smisla. Takšna razlaga pa je tudi v skladu s pravno naravo tega plačilnega instrumenta, kot jo v obstoječih komentarjih vidijo pravni teoretiki. Plačilno kreditno kartico definirajo kot izkazni papir in to kvalificiran izkazni papir, kar vse se približuje pojmu imenskega vrednostnega papirja. Izkazni papir ima po svoji naravi legitimacijsko oziroma prezentacijsko vlogo, kar pomeni v skladu s členom 239 ZOR (ta se tudi za izkazne papirje uporablja v skladu s členom 257 ZOR), da gre pravica iz tega papirja na ime tistemu, na katerega se tak papir glasi oziroma tistemu, na katerega je bil pravilno prenesen (moralo bi iti za upoštevno obliko cesije). Že navedene določbe nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da v bistvu preverijo, ali želi kartico uporabiti oseba, ki je obenem njen imetnik ali kdo drug. To pomeni, da bi morali skrbno preverjati skladnost podpisov oziroma v primeru dvomov in pomislekov glede istovetnosti prinosnika kartice z imetnikom te opraviti še morebitna druga dejanja v smeri ugotovitve navedene istovetnosti (morebiti tudi z zahtevo po predložitvi osebnega dokumenta). K temu je gotovo tudi v danem primeru delavce toženih strank zavezovala profesionalna skrbnost, ki jih bremeni pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek člena 18 ZOR).