odškodninska odgovornost – deljena odgovornost – sokrivda sopotnika zaradi neuporabe varnostnega pasu
Neuporaba varnostnega pasu je eden od dejavnikov, ki so vplivali na obseg škode, ki je nastala oškodovancu. Ni pa take vrste dejavnik, ki bi prekinil vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in posledico. Neuporaba varnostnega pasu s strani oškodovanca nikakor ni vplivala na sam potek prometne nesreče, do katere bi na povsem enak način in v enakem obsegu prišlo tudi, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Neuporaba varnostnega pasu je vplivala zgolj na obseg poškodb oškodovanca in v tem kontekstu je treba uporabiti določbe OZ, ki se nanašajo na prispevek oškodovanca k nastanku škode oziroma določbe o deljeni odgovornosti. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, ki v podobnih primerih neuporabo varnostnega pasu brez izjeme opredeljuje kot prispevek oškodovanca k nastanku škode.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prispevek tožnika k nastanku škode, zato ker se ni privezal z varnostnim pasom, 30 %, odgovornost tožene stranke pa 70 %.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0059047
OZ člen 131, 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja v razumnem roku – povrnitev škode - nepremoženjska škoda – pravno priznana škoda – osebnostne pravice – pravna podlaga
Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah OZ oz. ZOR ni pravno priznana škoda, temveč jo je priznal šele ZVPSBNO.
vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogoji za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pravno nasledstvo v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika - prehod lastninske pravice – večkratni zaporedni prenos pravice
Za postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine morata biti izpolnjena dva pogoja: Predlagatelj mora verjetno izkazati, da je bilo v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice in da se je ta listina izgubila oziroma je uničena.
Zadnji pridobitelj pravice lahko zahteva vknjižbo neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu priloži listino, ki je bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004483
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5. ZVCP-1 člen 233, 233/1.
postopek o prekršku - odgovornost lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlog - ustavitev postopka - razumen dvom
Obdolženec je z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal, da ni storilec prekrška, saj je sodišču predložil na Upravni enoti V. overjeno pogodbo o komisijski prodaji, iz katere je razvidno, da je obdolženi vozilo s katerim je bil prekršek storjen prodal 17. septembra 2008, to je pred dnem storitve očitanega prekrška (29. septembra 2008). Res je sicer, da v navedeni pogodbi registrska številka vozila ni navedena so pa navedeni drugi podatki, iz katerih je razvidno, da gre za takšno vozilo kot je vozilo s katerim je bil prekršek storjen, in glede na to, da sta v navedeni komisijski pogodbi zapisani tako številka motorja kot številka šasije, bi sodišče prve stopnje pred odločanjem o obdolžilnem predlogu predlagateljice postopka pri Upravni enoti lahko prišlo tudi do podatka o registrski številki vozila.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056730
SPZ člen 8, 48, 48/3, 54. ZZZDR člen 12, 51, 51/2, 52. ZOR člen 210. OZ člen 190. ZPP člen 191, 196.
povečanje vrednosti nepremičnine – izboljšave na nepremičnini – neupravičena pridobitev – obogatitveni princip – skupno premoženje – terjatev skupnega premoženja – stvarna legitimacija na aktivni strani – sosporniki – nujni sosporniki
Tisti, ki je izgubil lastninsko pravico na vgrajenih stvareh, je lahko prikrajšan, lastnik nepremičnine pa obogaten, če so izboljšave povečale vrednost njegove nepremičnine. Razlogi pravičnosti zato terjajo ureditev ustreznega instrumenta, ki bi omogočil izravnavo na premoženjskem področju. Tak primer pokriva določilo 48. člena SPZ, ki določa, da tisti, ki je investiral v zgradbo in jo izboljšal, lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. SPZ, ki ureja navedeni izravnalni zahtevek, je z vidika tistega, ki je investiral v zgradbo lastnika oziroma jo izboljšal, specialni predpis glede na določbe o neupravičeni pridobitvi iz OZ.
Terjatev skupnega premoženja je glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja kolektivna terjatev (2. odstavek 51. člena in 52. člen ZZZDR). Temeljna značilnost kolektivnosti na aktivni strani je v tem, da sme dolžnik v takšnem primeru plačati samo vsem upnikom skupaj. Vsi upniki kolektivne terjatve so samo skupaj aktivno legitimirani za vodenje pravde. Uveljavljanje kolektivne terjatve torej vodi v pravdnem postopku v položaj nujnega sosporništva. Če pravico uveljavlja samo eden od upnikov (en zakonec), aktivna legitimacija ni podana.
SPZ člen 39, 43, 43/2, 269, 269/1. ZTLR člen 20, 29, 28. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3, 234, 234/5, 234/5-2, 240, 240/3, 240/4.
pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo – priposestvovanje – vzpostavitev zemljiškoknjižne listine
Tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne zahteva, da ji toženka izroči zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vpisala v zemljiško knjigo, saj pravdni stranki nikoli nista bili v pogodbenem razmerju, glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Ker gre za relativno obligacijsko pravico, saj pripada le pogodbenima strankama, tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da zahteva od toženke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka je aktivno legitimirana le glede ugotovitvene tožbe, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem, saj ne zatrjuje (in takšnega zahtevka tudi ne postavlja), da zahteva od toženke pridobitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi 4. odstavka 240. člena ZZK-1, ker je bil zavrnjen njen predlog v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine na podlagi 3. odstavka 240. člena ZZK-1, čeprav je tožeča stranka na podlagi 2. točke 5. odstavka 234. člena izkazala, da ima nepremičnino v lastniški posesti.
grdo ravnanje – ogrožanje varnosti – sprememba kazenskega zakona
Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja v KZ-1 kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.
Kadar je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca.
Historični dogodek iz opisa dejanja v obtožbi lahko prestavlja podlago za inkriminacijo tako po KZ, kot po KZ-1. Primerjava predpisanih kazni pa pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.
Sodna praksa upošteva degenerativne spremembe kot pravno relevanten sovzrok za nastanek škode samo, če so že pred škodnim dogodkom povzročale zdravstvene težave.
uvedba dedovanja - prehod zapuščine na dediče – razpolaganje z zapuščino – deklaratorna narava sklepa o dedovanju
Določila ZD zapuščinsko sodišče obvezujejo, da zapuščinski postopek uvede in vodi ter da o dedovanju odloči, ne glede na to, ali so dediči kot skupni lastniki z zapuščino že razpolagali. Sklep o dedovanju je deklaratorne narave, saj je zapuščina na dediče prešla že pred njegovo izdajo.
ZTLR člen 20. SPZ člen 39. OZ člen 190. ZPP člen 213, 287, 339, 339/2, 339/2-14.
nepravična pridobitev – pridobitev lastninske pravice – načini pridobitve lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – izstavitev zemljiškoknjižne listine
Trditev tožnice, da je poravnala tudi del kupnine, ki bi jo moral plačati prvi toženec, ne opravičuje njenega zahtevka po izstavitvi zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri prvo toženčevem deležu vknjižila solastninska pravica v njeno korist.
Tožnica ni dokazovala, da je poravnala kupnino namesto prvega toženca, zato je njen zahtevek po plačilu neutemeljen.
Območja sodnih okrožij so določena s 115. čl. ZS. Iz 24. čl. ZS-H je razvidno, da se do uveljavitve uredbe vlade, ki bo določila katastrske občine, ki obsegajo območje posameznega okrajnega sodišča, za območje krajevne pristojnosti okrajnih, okrožnih in višjih sodišč štejejo območja, ki so veljala do uveljavitve te spremembe ZS. Do te spremembe je bilo z ZS kot območje sodnega okrožja Krško določeno območje občin Krško, Brežice in Sevnica. Katera naselja obsegajo te občine določa ZUODNO.
odmera sodne takse v zapuščinskem postopku – plačilo sodne takse sorazmerno z dednimi deleži – ugotovitev vrednosti zapuščine
Glede na to, da so nepremičnine, ki predstavljajo zapuščino in upoštevajoč vrednost katerih je bila odmerjena sodna taksa, zakoniti dediči zapustnice dedovali po enakih delih vsak do 1/3, pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je tudi odmerjeno sodno takso v skupni višini 469,92 EUR potrebno mednje razdeliti sorazmerno z dednimi deleži, v konkretnem primeru po enakih delih, in sicer tako, da je vsak zavezan plačati tretjino navedenega zneska.
dejavnost razširjanja programskih vsebin – pravice in obveznosti izdajatelja – izdajatelj medija – odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje – odgovorni urednik – odgovornost delodajalcev
Tisti, ki nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje, je izdajatelj in ne producent. Drži sicer, da lahko dejavnost izdajatelja obsega tudi ustvarjanje oziroma produkcijo programskih vsebin, vendar pa je v primeru, ko sta dejavnosti ločeni in ju opravljata različna subjekta, odgovornost vselej na osebi, ki je skladno z ZMed izdajatelj medija.
Ob konfliktih javnega interesa in varovanja zasebnosti se srečujemo z vprašanjem sorazmernosti, torej tehtanjem, ali je bil poseg v zasebnost prizadetega sorazmeren z družbeno priznanim namenom medija. Pri tem je potrebno upoštevati, ali je bil cilj, h kateremu se teži, legitimen, ali so bila uporabljena sredstva pravno dopustna, ali so bila izbrana sredstva za dosego cilja primerna, uporabna in mogoča ter da so v poštev prihajajoča sredstva potrebna in niso zunaj vsakega razumnega razmerja do družbene in politične vrednosti cilja.
vrnitev zaplenjenega premoženja – materialno in procesno nasledstvo
Ker je bilo o stroških postopka odločeno po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, ki je obveznost nasprotne udeleženke prenesla na RS, bi moralo prvostopenjsko sodišče slednjo pozvati, da vstopi v postopek namesto nasprotne udeleženke.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004458
ZVCP-1 člen 130, 130/5. ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 114, 114/6, 202a.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - zagovor obdolženca
Obdolženi je podal pisni zagovor, ni pa zahteval, da ga sodišče vabi k posameznim procesnim dejanjem. Tega tudi ni zahtevala zagovornica. Res je, da je sodišče dolžno obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri izvajanju procesnih dejanj, vendar so bile obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče oziroma sodišču sporoči zahtevo, da ga povabi na zaslišanje prič. Zato je neutemeljena trditev, da obdolžencu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, saj je razlog, da te pravice ni izkoristil, na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1.
Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga obdolženca, ki je predlagal zaslišanje B. T. kot priče, ki naj bi potrdil resničnost navedb obdolženca o najdenih laseh na zaščitnih ceveh vozila, vendar takšna kršitev ne more privesti do spremembe izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni. Vendar je že iz samega predlaganega dokaza očitno, da le-ta za presojo v obravnavani zadevi ni pravno relevanten. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembne navedbe v odpustnem pismu, v katerem so navedeni razlogi zakaj je bil obdolženec v bolnišnico sprejet. Nasprotno pa je glede na obdolženčeve navedbe v zagovoru pomembno, kakšno je bilo njegovo stanje pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti. Ker je moč o tem sklepati iz poročila o opravljenem specialističnem pregledu obdolženca z dne 7. oktobra 2007 ob 17.37 uri, torej le kratek čas preden je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je le-ta opravil ob 18.15 uri, je zato za presojo zakonitosti odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, pomembna vsebina le tega. Navedba zagovornice, da sodišče ni upoštevalo dejstva, „da je bil obdolženec najverjetneje nekaj časa nezavesten“, ni trditev, ki bi se jo dalo preizkusiti, saj ne pove kdaj, gotovo pa je, da v času preizkusa alkoholiziranosti obdolženi ni bil nezavesten niti neposredno pred tem, saj je iz specialističnega pregleda, ki je bil opravljen ob sprejemu v bolnišnico razvidno, da je bil ob pregledu „pri zavesti, neprizadet orientiran“.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/1, 47/1-2, 47/1-4.
nagrada izvedencu - izvedenina
Izvedencu, ki je glede istega dogodka že izdelal izvedensko mnenje v drugem pravdnem postopku, v obravnavanem postopku pa ga je le dopolnil, pripada samostojna nagrada za izdelavo in ne zgolj za dopolnitev mnenja.
OZ člen 10, 131, 149. ZGO-1 člen 2. ZVO člen 26. SPZ člen 12.
padec na poledeneli površini – povrnitev škode – status površine – javna površina – izvajanje obvezne lokalne javne službe – nevarna stvar – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost
Odgovornost za škodo, nastalo v posledici padca na zasneženi oziroma poledeneli površini, je odvisna od statusa te površine.
Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.
Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.
Primerjava predpisanih kazni po KZ in po KZ-1 pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.