zapuščinski postopek – stranke zapuščinskega postopka – pravica vložiti pritožbo zoper sklep o dedovanju – pravica do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju
V zapuščinskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil pritožnik dedič po zapustniku, niti druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. To pomeni, da ni upravičen do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju.
Ker poočitev nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja in ker parcelacija ne pomeni razpolaganja v smislu razpolagalne komponente lastnine, ukinitev parcele na podlagi obvestila geodetske uprave ni mogoča. Ukinitev oziroma izbris parcele ni mogoč, dokler je pri tej parceli vknjižena služnost. Obvestilo Geodetske uprave vsekakor ni podlaga za izbris te stvarne pravice.
Če se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala, kar a contrario pomeni, da če ena parcela preide v drugo parcelo, s služnostjo ni mogoče avtomatsko obremeniti celotne nepremičnine (za to je potrebna ustrezna listina).
V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja
Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem prvega sodišča, da bi moral toženec veljavnost poravnave izpodbijati zaradi napak volje s tožbo in ne z ugovorom. Če bi se namreč v postopku ugotovilo, da poravnava predstavlja oderuško pogodbo, bi bila nična in bi tako odpadla podlaga tožnikovega zahtevka.
Dejstvo, da je tožnik s svojim zahtevkom pred zadnjo modifikacijo v pretežni meri uspel, po modifikaciji pa le v manjšem delu ter da je tožnik s svojimi težko razumljivimi vlogami in spreminjanjem zahtevkov povzročil nepotrebne stroške tudi nasprotni stranki, vodi k zaključku, da je potrebno pri odločanju o stroških postopka uporabiti osnovno pravilo 2. odstavka 154. člena ZPP.
DENACIONALIZACIJA – LASTNINJENJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055190
ZDen člen 88, 88/1. ZLPP člen 11, 15, 15/2. OZ člen 92.
razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije – ničnost pravnih poslov po 88. členu ZDen - ničnost prodajne pogodbe - pravni interes za uveljavljanje ničnosti – začasna odredba – zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev
Nepremičnina predstavlja premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev takšnega podržavljenega premoženja v naravi, je moral predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993, ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS (drugi odstavek 15. člena ZLPP).
OZ člen 280, 378, 378/1, 574. ZPP člen 116, 117, 117/2, 117/3, 118, 318, 318/1, 318/3.
zamudna sodba – vrnitev v prejšnje stanje – sklepčnost tožbe
Glede na to, da se v skladu z 280. členom OZ obveznost izpolni upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik, bi morala tožeča stranka v tožbi tudi v zvezi s tem navesti odločilna dejstva, vendar glede tega ni navedla ničesar.
ZD člen 117, 120, 120/3. OZ člen 299, 299/2, 561, 561/3. ZZZDR člen 211. ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/1, 212.
pogodba o dosmrtnem preživljanju – razveza pogodbe – neizpolnjevanje pogodbe s strani preživljalca
Toženka ni izkazala konkretnih prizadevanj, da bi še naprej izpolnjevala obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izvrševanje pogodbenih obveznosti je povsem opustila in jih že več let ne izpolnjuje. Ker tudi ni dokazano, da bi ji tožnik prepovedal ali celo fizično preprečil izvrševanje pogodbenih obveznosti ali pa vsaj ustvaril takšne razmere oz. odnose, ki bi bili tako nevzdržni, da bi preprečevali izpolnjevanje teh, je bilo pravilno ugodeno tožbenemu zahtevku.
Pogoj za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni opomin v smislu določbe 2. odstavka 299. člena OZ.
dedovanje – vrednost zapuščine – ugotavljanje vrednosti zapuščine
Ugotovitev zapuščinskega sodišča o vrednosti zapuščine ne pomeni, da je zapuščina dejansko toliko vredna, temveč ima ta ugotovitev pomen zgolj za odmero sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine.
zavarovalna pogodba – izguba zavarovalnih pravic – vožnja pod vplivom alkohola – zapustitev kraja prometne nesreče - ničnost zavarovalnih pogojev
Določila zavarovalnih pogojev, ki določajo, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (z domnevo alkoholiziranosti v primeru izmikanja ali pobega) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, niso nična. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice), na njem pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže ekskulpacijske razloge vseh očitanih mu kršitev.
t
ekst
:
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.345,85 EUR in zakonske zamudne obresti od 7.137,16 EUR (prej 1.710.829,00 SIT) od 13.04.2005 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 196,86 EUR (prej 47.146,00 SIT) od 16.04.2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zenska 1.009,83 EUR (prej 241.995,00 SIT) od 19.05.2005 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 243,06 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. V pretežnem delu pritožbe nasprotuje pogodbeni vezanosti toženca na splošne zavarovalne pogoje, saj ti toženi stranki ob sklepanju pogodbe niso bili predloženi. Sodišču očita tudi, da ne loči regresnega in odškodninskega zahtevka ter da je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker tožencu ni omogočilo dokazovanja, da v trenutku prometne nezgode ni bil pod vplivom alkohola, saj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca toksikološke stroke. Opozarja pa tudi na določilo 942. člena Obligacijskega zakonika, ki določa ničnost pogodbenih določil, ki oškodovancu jemljejo pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Uveljavlja tudi nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov ter samimi listinami in zapisniki ter neobrazloženost sodbe v smeri, da je toženec splošne pogoje prejel. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.
Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožena stranka je za zavarovanje svoje avtomobilske odgovornosti s tožečo stranko po polici št. 1 sklenila zavarovalno pogodbo.
Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zaveže, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj tretjega (1).
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so sestavni del zavarovalne pogodbe tudi splošni pogoji zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-04 (120. člen OZ). Pritožbene trditve, da le ti tožencu ob sklenitvi zavarovalne pogodbe niso bili predloženi, so pritožbene novote, saj je toženec v odgovoru na tožbo, v kateri se je tožeča stranka sklicevala na določila navedenih splošnih pogojev, izrecno priznaval, da so ti del zavarovalne pogodbe (list. št. 13 spisa). Priznanih dejstev tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati (214. člen ZPP), sodišče pa je splošne pogoje pravilno opredelilo kot del zavarovalne pogodbe, ne da bi moralo dodatno obrazlagati zakaj. Ker tožena stranka ne pojasni, zakaj že v teku postopka na prvi stopnji morebiti ne bi mogla uveljavljati, da splošnih pogojev ni prejela in zakaj je njihovo zavezujočo naravo najprej priznala,v pritožbi pa zanikala, tudi pritožbeno sodišče tovrstnih trditev ni moglo upoštevati (337. člen ZPP).
Splošnim zavarovalnim pogojem tudi ni pripisati ničnosti. Res so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil kakšne izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti (942. člen OZ), kar velja predvsem za formalne obveznosti zavarovanca (npr. opustitev obveznosti obvestitve zavarovalnice o nastanku zavarovalnega primera). Izguba zavarovalnih pravic pa je v primeru vožnje pod vplivom alkohola ali zapustitve kraja prometne nesreče že zakonsko določena (2).
09.03.2005 je toženec povzročil prometno nezgodo, s tem, da kot voznik ni spustil mimo vozila R. C., ki ga je po prometnem pasu, na katerega se je nameraval vključiti iz neprednostne ceste, vozila D.S. Ta je, da bi preprečila trčenje s toženčevim vozilom, zavila desno izven vozišča, kjer jo je zaneslo na levo stran vozišča in je trčila v nasproti vozeči avtomobil N. M., ki ga je vozila M. T.
Za nematerialno škodo, ki jo je utrpela oškodovanka D. S., je tej tožeča stranka dne 18.05.2005 izplačala 430.000,00 SIT, za stroške odvetniškega zastopanja pa istega dne 118.800,00 SIT. Za materialno škodo na osebnem vozilu Clio je tožeča stranka dne 12.04.2005 izplačala 1.069.934,00 SIT in znesek 27.066,00 SIT, za škodo na osebnem vozilu N. M. pa dne 12.04.2005 znesek 640.895,00 SIT in dne 14.04.2005 še 20.110,00 SIT, od toženca pa zahteva povračilo najvišjega zakonsko določenega zneska (prej 2.000.000,00 SIT).
Iz določil splošnih pogojev izhaja, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (šteje se, da je pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (4. in 7. točka 3. člena splošnih pogojev). Vsebinsko enako določilo pa vsebuje že citirani 7. člen ZOZP. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice).
Tožeča stranka je tožencu očitala obe omenjeni kršitvi. Toženec bi bil prost obveznosti povračila plačanega, če bi dokazal, da ni kriv za to, da je zapustil kraj prometne nezgode, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ter če bi dokazal, da ni bil alkoholiziran oziroma da alkoholiziranost ni bila vzrok za nastalo škodo. Na tožencu je bilo tako trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo obeh očitanih mu kršitev.
V pritožbi neizpodbita je ostala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec odšel s kraja prometne nesreče, ne da bi pustil svoje podatke. Ker toženec ni niti navedel, niti dokazal nobenega tehtnega razloga, zakaj je odšel s kraja nesreče, je izgubil svoje zavarovalne pravice že po 7. točki 3. člena zavarovalnih pogojev. Na odločitev sodišča tako ne more vplivati vprašanje ali je bil toženec res pod vplivom alkohola in ali je bilo njegovo ravnanje posledica njegove alkoholiziranosti, zato se pritožbeno sodišče do očitkov toženca, ki se nanašajo na ugotavljanje alkoholiziranosti, ni opredeljevalo.
Ker je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, ima tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pravico od njega regresirati plačani znesek oziroma največji zakonsko določen znesek. Toženec tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi izplačani višini (konkretizirano) ni nasprotoval, zato je pritožbeno sodišče višino terjatve preizkusilo le glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, teh pa ni ugotovilo.
Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
-----------------------
(1) 921. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(2) Glej Ristin, Korbar in Simoniti: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, komentar 7. člena.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0052566
ZZK-1 člen 8. ZTLR člen 33.
nedopustnost izvršbe - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – zavezovalni pravni posel – razpolagalni pravni posel – načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Tožnica razpolaga z veljavnim pravnim naslovom (pogodbo o razdružitvi premoženja) za pridobitev lastninske pravice na deležu nepremičnine, a bi morala za ugoditev zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izkazati tudi veljavni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nepomembni so razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058407
ZPP člen 7. CMR člen 1, 1/1, 3, 32, 32/1, 32/1-b.
uporaba CMR konvencije – uporaba materialnega prava po uradni dolžnosti – iura novit curia – mednarodni prevoz blaga po cesti – ugovor zastaranja- sklepčnost ugovora zastaranja – zastaranje terjatve iz pogodbe o mednarodnem prevozu blaga po cesti
Dejstvo, ali je tožena stranka opravila mednarodni prevoz ali ne, ni odločilno za uporabo CMR konvencije. Iz 1. odstavka 1. člena CMR konvencije namreč izhaja, da se CMR konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da je imela s toženo stranko sklenjeno prevozno pogodbo, da se pri prevozni pogodbi odplačnost domneva in da iz trditev tožeče stranke izhaja tudi, da je bil prevzemni kraj v Republiki Sloveniji, namembni kraj pa Priština, da sta torej prevzemni in namembni kraj v različnih državah, pri čemer je Republika Slovenija država pogodbenica CRM konvencije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama uporablja CMR konvencija.
izvršba na nepremičnine – tržna vrednost – cenitev – cenilec – dokazna ocena
Namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preden sodišče opre svojo odločitev na cenitev, mora tako preveriti, ali je cenitev ustrezna in ali so morebiti izpolnjeni pogoji za postopanje po 254. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno cenitve ter jo ocenilo kot prepričljivo in strokovno, se tako ni postavilo v vlogo izvedenca, temveč je zgolj izpolnilo svojo zakonsko obveznost.
stroški postopka – odmera stroškov v nepravdnem postopku – stroški, nastali po krivdi udeleženca
Vložitev predloga za ureditev meje po osebi, ki ni aktivno legitimirana za takšen predlog, in posledično temu umik predloga, je okoliščina, ki se je primerila predlagateljema, in zato prvemu nasprotnemu udeležencu odgovarjata za nastale mu stroške postopka ne glede na izid postopka.
neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari – uporaba solastnega dela stanovanja - uporabnina
Ker ima toženec celotno stanovanje v posesti, čeprav je solastnik ene idealne polovice, uporablja tudi tujo stvar (tožničino solastno polovico oz. tudi stanovanjske prostore, ki so v skladu z medsebojnim dogovorom celo v njeni izključni uporabi oz. souporabi). Zato ji mora plačati uporabnino.
spor o obsegu zapuščine – napotitev na pravdo – prekinitev zapuščinskega postopka
Pravica dedičev, ki trdijo, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino, je manj verjetna, ker so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na enega od dedičev. Pri tem ni pomembno na kakšni podlagi je le-ta pridobil lastninsko pravico.
sklenitev pogodbe – ponudba – oblika ponudbe – nepodpisana ponudba
Ker je bila za promet z nepremičninami potrebna najmanj pisna oblika, za nezazidana stavbna zemljišča pa celo oblika notarskega zapisa, bi morala biti tudi ponudba pisna. Ker pa gre v konkretnem primeru za pogodbo oziroma listino, ki jo podpišeta obe pogodbeni stranki, je potrebno upoštevati tudi 72. člen ZOR, po katerem je zahteva po pisni obliki izpolnjena, ko je listina podpisana. Nepodpisan osnutek pogodbe v konkretnem primeru zato ne more pomeniti takšne oblike ponudbe, ki bi, če bi bila sprejeta, lahko pomenila, da je prišlo do sklenitve pogodbe.
obveznost plačila sodne takse – procesna predpostavka – umik tožbe – plačilo na račun sodišča – sklic – zmota pri navedbi sklica – dokazilo o plačilu na račun sodišča
Iz plačilnega navodila izhaja, da je bil v dobro računa Okrajnega sodišča v Ljubljani knjižen znesek z namenom nakazila: sodna taksa, po nalogu imetnika računa tožeče stranke. Pri tem je pri navedbi reference prišlo do pisne napake, vendar je bila taksa plačana na račun sodišča, z navedbo opravilne številke, kar pomeni, da je bila v konkretnem primeru procesna predpostavka za začetek postopka izpolnjena.
ZPP člen 288, 288/1, 288/2, 324, 324/3. ZPSPP člen 28.
litispendenca – odločanje o ugovoru litispendence – izrek sodbe – uporaba materialnega prava
Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar ali stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, ne vsebuje pa odločitve o procesnih vprašanjih, kot je vprašanje utemeljenosti ugovora o litispendenci.
Neprecizna uporaba izrazov odstop od pogodbe in odpoved pogodbe ne vpliva na utemeljenost zahtevka za izpraznitev poslovnih prostorov, ki je v obravnavanem primeru bistven. Prvostopenjsko sodišče je sodilo v mejah postavljenega zahtevka, pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga pozna po uradni dolžnosti.
Ker je upnikov predlog zavarovanja njegove terjatve do dolžnika usmerjen na isti dokumentarni akreditiv, s katerim je upnik dal zavarovanje dolžniku za svojo terjatev, je predlagano sredstvo zavarovanja terjatve z začasno odredbo neprimerno, saj bi s prepovedjo sodišče akreditivni banki, da izpolni obveznost iz akreditiva, upnik dosegel učinek, ki nasprotuje pravi naravi akreditiva.