STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0052566
ZZK-1 člen 8. ZTLR člen 33.
nedopustnost izvršbe - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – zavezovalni pravni posel – razpolagalni pravni posel – načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Tožnica razpolaga z veljavnim pravnim naslovom (pogodbo o razdružitvi premoženja) za pridobitev lastninske pravice na deležu nepremičnine, a bi morala za ugoditev zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izkazati tudi veljavni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nepomembni so razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo.
Lastnik služne stvari lahko zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom.
Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je bila služnostna pravica (in v kakšnem obsegu) ustanovljena oziroma pridobljena, saj ukinitev služnosti ni mogoča, če ta ne obstoji. Obstoj služnosti je namreč izhodiščna predpostavka zahtevka za ukinitev služnosti.
sposobnost biti stranka – sposobnost biti udeleženec – smrt stranke pred vložitvijo predloga
Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tako tožbe kot tudi predloga v nepravdnem postopku. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato vložitev predloga s strani osebe, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna. Te napake tudi ni mogoče odpraviti, saj fizična oseba te lastnosti ne more spet pridobiti. Kadar torej predlog vloži oseba, ki je umrla že pred vložitvijo predloga, sodišče predlog zavrže.
Pogodba o naročilu (776. člen OZ) kot pogoj veljavnosti ne zahteva obličnosti pri sklepanju, tako je ustni dogovor dovolj za njeno veljavnost.
Mandatna pogodba je dvostranska pogodba (natančneje dvostranska obveznostna pogodba), v takšnem primeru pa se uporabljajo pravila o sočasnosti izpolnitve.
Posledica opustitve plačila predujma za izvedbo dokaza je opustitev izvedbe tega dokaza, ne glede na to, kako bi to lahko vplivalo na ugotavljanje dejanskega stanja.
DENACIONALIZACIJA – LASTNINJENJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055190
ZDen člen 88, 88/1. ZLPP člen 11, 15, 15/2. OZ člen 92.
razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije – ničnost pravnih poslov po 88. členu ZDen - ničnost prodajne pogodbe - pravni interes za uveljavljanje ničnosti – začasna odredba – zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev
Nepremičnina predstavlja premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev takšnega podržavljenega premoženja v naravi, je moral predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993, ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS (drugi odstavek 15. člena ZLPP).
OZ člen 280, 378, 378/1, 574. ZPP člen 116, 117, 117/2, 117/3, 118, 318, 318/1, 318/3.
zamudna sodba – vrnitev v prejšnje stanje – sklepčnost tožbe
Glede na to, da se v skladu z 280. členom OZ obveznost izpolni upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik, bi morala tožeča stranka v tožbi tudi v zvezi s tem navesti odločilna dejstva, vendar glede tega ni navedla ničesar.
dokazna ocena – izvedensko mnenje – postavitev drugega izvedenca – postavitev novega izvedenca – razlog za postavitev drugega izvedenca – oporočna sposobnost
Zgolj dejstvo, da mnenje tožnici ni v korist, še ni razlog za postavitev drugega izvedenca.
zavarovalna pogodba – izguba zavarovalnih pravic – vožnja pod vplivom alkohola – zapustitev kraja prometne nesreče - ničnost zavarovalnih pogojev
Določila zavarovalnih pogojev, ki določajo, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (z domnevo alkoholiziranosti v primeru izmikanja ali pobega) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, niso nična. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice), na njem pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže ekskulpacijske razloge vseh očitanih mu kršitev.
t
ekst
:
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.345,85 EUR in zakonske zamudne obresti od 7.137,16 EUR (prej 1.710.829,00 SIT) od 13.04.2005 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 196,86 EUR (prej 47.146,00 SIT) od 16.04.2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zenska 1.009,83 EUR (prej 241.995,00 SIT) od 19.05.2005 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 243,06 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. V pretežnem delu pritožbe nasprotuje pogodbeni vezanosti toženca na splošne zavarovalne pogoje, saj ti toženi stranki ob sklepanju pogodbe niso bili predloženi. Sodišču očita tudi, da ne loči regresnega in odškodninskega zahtevka ter da je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker tožencu ni omogočilo dokazovanja, da v trenutku prometne nezgode ni bil pod vplivom alkohola, saj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca toksikološke stroke. Opozarja pa tudi na določilo 942. člena Obligacijskega zakonika, ki določa ničnost pogodbenih določil, ki oškodovancu jemljejo pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Uveljavlja tudi nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov ter samimi listinami in zapisniki ter neobrazloženost sodbe v smeri, da je toženec splošne pogoje prejel. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.
Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožena stranka je za zavarovanje svoje avtomobilske odgovornosti s tožečo stranko po polici št. 1 sklenila zavarovalno pogodbo.
Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zaveže, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj tretjega (1).
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so sestavni del zavarovalne pogodbe tudi splošni pogoji zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-04 (120. člen OZ). Pritožbene trditve, da le ti tožencu ob sklenitvi zavarovalne pogodbe niso bili predloženi, so pritožbene novote, saj je toženec v odgovoru na tožbo, v kateri se je tožeča stranka sklicevala na določila navedenih splošnih pogojev, izrecno priznaval, da so ti del zavarovalne pogodbe (list. št. 13 spisa). Priznanih dejstev tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati (214. člen ZPP), sodišče pa je splošne pogoje pravilno opredelilo kot del zavarovalne pogodbe, ne da bi moralo dodatno obrazlagati zakaj. Ker tožena stranka ne pojasni, zakaj že v teku postopka na prvi stopnji morebiti ne bi mogla uveljavljati, da splošnih pogojev ni prejela in zakaj je njihovo zavezujočo naravo najprej priznala,v pritožbi pa zanikala, tudi pritožbeno sodišče tovrstnih trditev ni moglo upoštevati (337. člen ZPP).
Splošnim zavarovalnim pogojem tudi ni pripisati ničnosti. Res so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil kakšne izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti (942. člen OZ), kar velja predvsem za formalne obveznosti zavarovanca (npr. opustitev obveznosti obvestitve zavarovalnice o nastanku zavarovalnega primera). Izguba zavarovalnih pravic pa je v primeru vožnje pod vplivom alkohola ali zapustitve kraja prometne nesreče že zakonsko določena (2).
09.03.2005 je toženec povzročil prometno nezgodo, s tem, da kot voznik ni spustil mimo vozila R. C., ki ga je po prometnem pasu, na katerega se je nameraval vključiti iz neprednostne ceste, vozila D.S. Ta je, da bi preprečila trčenje s toženčevim vozilom, zavila desno izven vozišča, kjer jo je zaneslo na levo stran vozišča in je trčila v nasproti vozeči avtomobil N. M., ki ga je vozila M. T.
Za nematerialno škodo, ki jo je utrpela oškodovanka D. S., je tej tožeča stranka dne 18.05.2005 izplačala 430.000,00 SIT, za stroške odvetniškega zastopanja pa istega dne 118.800,00 SIT. Za materialno škodo na osebnem vozilu Clio je tožeča stranka dne 12.04.2005 izplačala 1.069.934,00 SIT in znesek 27.066,00 SIT, za škodo na osebnem vozilu N. M. pa dne 12.04.2005 znesek 640.895,00 SIT in dne 14.04.2005 še 20.110,00 SIT, od toženca pa zahteva povračilo najvišjega zakonsko določenega zneska (prej 2.000.000,00 SIT).
Iz določil splošnih pogojev izhaja, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (šteje se, da je pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (4. in 7. točka 3. člena splošnih pogojev). Vsebinsko enako določilo pa vsebuje že citirani 7. člen ZOZP. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice).
Tožeča stranka je tožencu očitala obe omenjeni kršitvi. Toženec bi bil prost obveznosti povračila plačanega, če bi dokazal, da ni kriv za to, da je zapustil kraj prometne nezgode, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ter če bi dokazal, da ni bil alkoholiziran oziroma da alkoholiziranost ni bila vzrok za nastalo škodo. Na tožencu je bilo tako trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo obeh očitanih mu kršitev.
V pritožbi neizpodbita je ostala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec odšel s kraja prometne nesreče, ne da bi pustil svoje podatke. Ker toženec ni niti navedel, niti dokazal nobenega tehtnega razloga, zakaj je odšel s kraja nesreče, je izgubil svoje zavarovalne pravice že po 7. točki 3. člena zavarovalnih pogojev. Na odločitev sodišča tako ne more vplivati vprašanje ali je bil toženec res pod vplivom alkohola in ali je bilo njegovo ravnanje posledica njegove alkoholiziranosti, zato se pritožbeno sodišče do očitkov toženca, ki se nanašajo na ugotavljanje alkoholiziranosti, ni opredeljevalo.
Ker je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, ima tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pravico od njega regresirati plačani znesek oziroma največji zakonsko določen znesek. Toženec tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi izplačani višini (konkretizirano) ni nasprotoval, zato je pritožbeno sodišče višino terjatve preizkusilo le glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, teh pa ni ugotovilo.
Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
-----------------------
(1) 921. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(2) Glej Ristin, Korbar in Simoniti: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, komentar 7. člena.
Dejstvo, da je toženec na dogovorjeni sestanek prišel z nabito pištolo v žepu, ki jo je nato tudi uporabil in streljal na tožnika, je dobilo pomen sovzroka nastalega škodnega dogodka in se toženec v tem obsegu svoje odgovornosti ne more razbremeniti, ne glede na to, da je bil v trenutku streljanja na tožnika v stanju prehodne nerazsodnosti, po krivdi tožnika.
Zmotna je pritožnikova razlaga določbe drugega odstavka 18. čl. ZP-1. Po navedeni zakonski določbi lahko storilec, če izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe iz 17. čl., najpozneje do poteka roka za plačilo globe predlaga, da se globa plača v obrokih. Takšna zakonska določba je glede roka, v katerem je mogoče predlagati obročno plačilo globe, nedvoumna. Predlog je mogoče vložiti le do izteka roka, v katerem bi moral storilec globo plačati, to pa je v 30 dneh po pravnomočnosti prej citirane sodbe. Ker je storilec ta rok zamudil, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je storilčevo vlogo, da se mu dovoli obročno plačilo globe, kot prepozno vloženo zavrglo, pravilna.
motenje posesti – pravica do posesti – varstvo na temelju pravice – zahtevek v petitorni pravdi
V vzporedni pravdi je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine, nič pa ni bilo konkretno odločeno o pravici do posesti, ne o njeni, ne o toženkini. Ni mogoče govoriti, da je bilo odločeno o varstvu posesti iz naslova pravice do posesti. O tožničini izgubi pravice do posesti oziroma toženkini pridobitvi pravice do posesti bi bilo mogoče govoriti, če bi toženka imela pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki tožnici odreka pravico do posesti (da bi bila tožnica dolžna opustiti uporabo sporne nepremičnine). S tem ko tožnica nima lastninske pravice na spornem delu nepremičnine, še ne pomeni, da nima pravice do posesti.
V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja
zamudna sodba – vročanje – naslov stranke – sprememba naslova med pravdo – odvetnik kot stranka – pritrditev na oglasno desko
Toženka je med pravdo spremenila svoj naslov in tega ni sporočila sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je vročitev sodnih pisanj opravilo s pritrditvijo na sodno desko. Toženka nastopa kot stranka in ne kot pooblaščenka, zato jo veže določba 145. člena ZPP.
ZFPPIPP člen 348, 351, 351/2. ZGD-1 člen 100. ZIZ člen 25. ZPPSL člen 6, 104.
osebna družba – osebna odgovornost družbenikov – stečaj – izvršba – družba z neomejeno odgovornostjo – stečajni upravitelj
Skladno z določbo 2. odstavka 351. člena ZFPPIPP upnik nima pravice po začetku stečajnega postopka nad družbo z neomejeno odgovornostjo v izvršilnem postopku proti osebno odgovornima družbenikoma uveljavljati terjatve na podlagi njune odgovornosti za obveznosti te družbe.
ZPIZ-1 člen 68, 68/2, 70, 70/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 6, 24.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja - prijava pri zavodu za zaposlovanje
Ker so pri ugotavljanju dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, državljani Hrvaške in Slovenije izenačeni, je treba pri štetju delovnih let upoštevati tudi obdobje, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba prijavljena pri zavodu za zaposlovanje na Hrvaškem. Skupaj s tem obdobjem pa tožnica izpolnjuje pogoj gostote zavarovanja in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
odškodninska odgovornost - padec na poledeneli površini - sokrivda - skrbnost oškodovanca - odmera nepremoženjske škode
Tožniku, ki je v zgodnjih jutranjih urah dostavljal prehrambene izdelke zavarovancu toženke in je moral hoditi po zaledenelem dvorišču, pokritim s snežnim puhom, ni mogoče očitati, da je opustil skrb za lastno varnost, saj je bil primerno obut in je hodil počasi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO –ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052580
OZ člen 34, 46, 49, 82, 87/1, 91.
ničnost pogodbe – neobstoječ predmet pogodbe - leasing pogodba – prevara – odškodnina – odškodninska odgovornost pri prevari
Če predmet leasing pogodbe ne obstoji, je takšna pogodba nična. Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.
t
ekst
:
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka po sklenjeni leasing pogodbi dolžna plačati 12.382,09 EUR in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.419.65 EUR odškodnine. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.363,27 EUR.
Zoper navedeno odločbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenjena leasing pogodba nična, saj njen predmet ni neobstoječi avtomobil, pač pa zagotovitev finančnih sredstev za nakup predmeta, ki ga je izbral leasingojemalec pri dobavitelju. Tožeča stranka je svojo obveznosti izpolnila v celoti, saj je sredstva zagotovila in jih tudi nakazala dobavitelju. Opozarja na pogodbeno določeno obveznost leasingojemalca, da je dolžan predmet leasinga nemudoma prevzeti in posledice, če tega ne bi storil. Meni, da jo je tožena stranka naklepno zavedla, da je vozilo prevzela, saj je o nedobavi ni obvestila, nanjo pa so prešle tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude iz naslova dobave. V kolikor tožena stranka svojih pravic ni uveljavljala pri dobavitelju, niti ni obvestila tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da je celotna leasing pogodba nična in opozarja na določbe obligacijskega prava, ki urejajo mandatno pogodbo, saj so v leasing pogodbi zajeti tudi elementi te, ki je veljavna, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z izpolnitvijo naročila in škodo, ki ji je brez krivde nastala pri tem. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pričanja tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojnega, to pa tudi ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka za nedobavo vozila vedela. Opozarja tudi, da v kolikor bi ji tožena stranka ne predložila ponarejenih plačilnih list in jo s tem zavedla, ne bi sklenila leasing pogodbe, saj bi bilo to zanjo preveliko poslovno tveganje, posledično pa ji ne bi nastala nikakršna škoda. Pa tudi, da bi, če bi jo toženec obvestil, da vozilo ni bilo dobavljeno, morda lahko zadržala izplačilo kupnine prodajalcu. Nasprotuje še zaključku, da toženec ni nakazal plačanih zneskov, saj je sam izpovedal, da je plačeval negotovinsko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Glede primarnega tožbenega zahtevka
Pravdni stranki sta dne 16.12.2004 podpisali pogodbo o finančnem leasingu št. 3776/04, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji FO 05/04.
Leasing pogodba je inominatna pogodba, za katero se uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Z izrazom pa se pojmuje različne pogodbe, katerim je skupna leasingodajalčeva obveznost, da za določen čas leasingojemalcu prepusti rabo določene stvari (1).
Tovrstne narave je tudi obravnavana pogodba. Predmet pogodbe je bila prepustitev rabe osebnega vozila ford mondeo 2,0 TDI, št. šasije W. Določila pogodbe se resda uporabljajo tako, kot se glasijo (2), a zaključka, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za posojilno pogodbo oziroma pogodbo, katere predmet je bilo le financiranje nakupa tožene stranke, kot zatrjuje tožeča stranka, določila sporne pogodbe ne omogočajo, saj iz nje jasno izhaja, da je predmet leasinga zgoraj navedeno osebno vozilo. Svojih trditev, da je obravnavana pogodba le navidezna in prikriva neko drugo pogodbo (plačilo dolga tožene stranke), pa tožeča stranka ni izkazala, saj tega ni potrdil noben izveden dokaz.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vozilo, ki naj bi bilo prepuščeno v rabo, ne obstaja. Tožeča stranka takšnega zaključka zgolj s sklicevanjem na (po logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje) neprepričljivo izpovedbo priče S. R., ki naj bi vozilo videla, ne more izpodbiti. Ker vozila, ki naj bi bilo dano v rabo, ni bilo, obravnavana leasing pogodba ne more biti veljavna (3), ne glede na to, kdo je vozilo izbral. Nakazila, namenjenega plačilu vozila, ni mogoče šteti za izpolnitev posebne, mandatne pogodbe med pravdnima strankama, saj je to del osnovnega pravnega posla pravdnih strank. Posledično tudi za ta del pogodbe velja sankcija ničnosti.
Zaradi ničnosti leasing pogodbe je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila iz pogodbe. Ker je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo (1. odstavek 87. člena OZ). Ker tožena stranka na podlagi te pogodbe ni ničesar prejela (zatrjevano poplačilo dolga tožene stranke je ostalo nedokazano), tudi ni dolžna ničesar vrniti.
Ker zaradi ničnosti leasing pogodbe, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo toženčevih obveznosti po pogodbi, ni pomembno, čigava obveznost je uveljavljanje zahtevkov do prodajalca, kdo je predmet leasinga izbral, kdo koga ni obveščal, kdaj bi moral toženec vozilo prevzeti ali je toženec res opravil delno plačilo in podobno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov v tej zvezi ni opredeljevalo.
Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na primarni tožbeni zahtevek (to je v 1. točki izreka), potrdilo (353. člen ZPP).
Glede podrednega tožbenega zahtevka
Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo škode, ki ji je nastala, ker jo je tožena stranka s podpisom prevzemnega zapisnika zavedla, da je vozilo tudi prejela, pa tudi zato, ker bi toženec tožečo stranko moral obvestiti, da mu vozilo ni bilo izročeno, predvsem pa, ker ji je izročil ponarejene plačilne liste in zamolčal svojo plačilno nesposobnost, saj drugače sporne pogodbe ne bi sklenila.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s podpisom prevzemnega zapisnika tožečo stranko zavedel, da je bilo vozilo izročeno. Prevzemni zapisnik je bilo le pooblastilo dobavitelju, da toženi stranki kot leasingodajalcu izroči predmet leasinga. Ker dobava vozila tudi ni bila razlog za sklenitev leasing pogodbe, temveč bi morala biti njena posledica, tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kriv za sklenitev nične pogodbe (4). Za resničnega pa se ni izkazal niti očitek tožeče stranke, da je toženec vedoma sklenil pogodbo za neobstoječe vozilo (z namenom poplačila svojih dolgov).
Pritrditi pa gre pritožbi, da zaključek sodišča, da je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu ni bilo dobavljeno, nima podlage v izvedenih dokazih (toženčevem pričanju), kot navaja sodišče prve stopnje. Nadalje pa tudi, da ni pravilen zaključek sodišča, da predložitev ponarejenih plačilnih list s strani tožene stranke, ne more biti v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj to ni bil razlog ničnosti pogodbe. Slednje sicer drži, a očitke tožeče stranke, da jo je toženec s predložitvijo ponarejenih plačilnih list napeljal h sklenitvi pogodbe, ki je sicer, če bi vedela za slabo finančno stanje toženca, ne bi sklenila, gre opredeliti kot očitek prevare (5).
Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode (2. odstavek 49. člena OZ), ne glede na to ali je bila ta pogodba sicer nična zaradi nekega drugega razloga (zaradi ugotovljene ničnosti pa tožeči stranki tudi ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve pogodbe). Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana pa zgolj na nepoštenost (6) pogodbene stranke (7), ki je prevaro povzročila.
Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča resničnosti tega očitka tožencu ni presojalo, prav tako pa tudi ne višine toženi stranki povzročene škode, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, razveljavilo (355. člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ali je toženec s svojim nepoštenim ravnanjem tožečo stranko zapeljal v sklenitev pogodbe in ji tako povzročil zatrjevano škodo ter ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke ustrezno pa tudi obrazložiti, zakaj meni, da tožencu ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni obvestil o nedobavi vozila.
Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).
----------------------------------
(1) Glej Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, pravosodni bilten, št. 3/2003, str.205 in naslednje.
(2) 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(3) Če je predmet obveznosti nemogoč (prepustitev rabe neobstoječega vozila), je pogodba nična (34. člen OZ).
(4) Odgovornost za sklenitev nične pogodbe odgovornega pogodbenika po 91. členu OZ.
(5) Prevara je po svoj vsebini povzročitev zmote ( o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah) – 46. in 49. člen OZ.
(6) Načelo vestnosti in poštenja pogodbenikom nalaga, da v obligacijskih razmerjih ravnajo pošteno (5. člen OZ).
(7) Glej tudi Plavšak, Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 49. in 97. člena.
zapuščinski postopek – stranke zapuščinskega postopka – pravica vložiti pritožbo zoper sklep o dedovanju – pravica do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju
V zapuščinskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil pritožnik dedič po zapustniku, niti druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. To pomeni, da ni upravičen do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju.