Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih kršitev pri postopanju in odločanju sodišča niti sankcija za morebitno sodnikovo nepravilno delo ali zavlačevanje postopka. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Če stranka meni, da postopek teče nedopustno dolgo in da ji je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, pa ima na voljo postopke, predvidene z ZVPSBNO.
Vrhovno sodišče je v novejšem sklepu I R 138/2024 odločilo, da zgolj dejstvo, da je tožnica zapisnikarica na Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki opravlja administrativna dela za zakonito sodnico in v primeru odsotnosti drugih zapisnikaric ali drugačne prerazporeditve dela opravlja delo tudi za vse druge sodnike na pravdnem oddelku, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Tožnica v sedaj obravnavani zadevi prav tako ni sodni funkcionar, temveč kot sodna zapisnikarica dela na povsem drugem oddelku, Okrožno sodišče v Mariboru pa je eno največjih sodišč s številnimi zaposlenimi, ki s sodniki drugih oddelkov niso povezani, niti tega ne zatrjuje toženka.
Nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogom za njegovo izločitev.
Dejstvo, da so vsi sodniki Okrožnega sodišča na Ptuju sodelovali v zadevah predlagatelja, ne utemeljuje predloga za delegacijo pristojnosti. V okoliščinah, ko pred krajevno pristojnim sodiščem teče več postopkov, ni neobičajno, da isti sodnik sodi o več zadevah. Pravilo naravnega oziroma zakonitega sodnika ne jamči, da o zadevi ne bo odločal isti sodnik kot v prejšnji zadevi, temveč le to, da se zadeva v odločanje dodeli sodniku po jasnih, vnaprej znanih pravilih, ki ne dopuščajo nikakršne diskrecije.
Nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogom za njegovo izločitev.
Okoliščina bivanja v zavodu na območju drugega sodišča ni samodejen razlog za prenos pristojnosti. Tako Vrhovno sodišče ravna in pristojnost prenese, kadar je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. Mora iti torej za kvalitativno prostorsko razdaljo, ki utemeljuje izjemen ukrep prenosa pristojnosti. Če pa je prevoz v vsakem primeru potreben, ne more biti bistveno, ali bo ta trajal nekaj minut več ali manj.
Pojem drugih tehtnih razlogov v sodni praksi največkrat predstavljajo okoliščine, zaradi katerih bi bil lahko omajan videz nepristranskosti sodišča. Takšne okoliščine so zlasti takšne osebne povezave ene izmed strank z osebjem sodišča, da je okrnjen videz nepristranskosti ne glede na to, kateri izmed sodnikov sodi v tej zadevi. Če okoliščine vplivajo zgolj na videz nepristranskosti posameznega sodnika, gre lahko kvečjemu za izločitveni razlog, ne pa za razlog, ki bi utemeljeval prenos pristojnosti. Prav tak položaj je podan tudi v obravnavani zadevi. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.