Zgolj nezadovoljstvo zapustnikovega dediča z delom sodišča in posledično nezaupanje v pristojno sodišče ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika lahko predlagatelj odpravi s predlogi za njegovo izločitev, odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev pa so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva.
Obstoj drugih tehtnih razlogov v sodni praksi največkrat napolnjujejo okoliščine, zaradi katerih bi bil lahko omajan videz nepristranskosti sodišča. Okoliščina, na katero se opira predlog pristojnega sodišča (da kot nasprotna udeleženka nastopa oseba, ki je kot vodja vpisnika zaposlena na oddelku, na katerem se bo obravnaval vloženi predlog in vodil nepravdni postopek), je po presoji Vrhovnega sodišča takšna okoliščina.
Institut delegacije pristojnosti pomeni izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato je treba razloge za delegacijo pristojnosti sodišča razlagati restriktivno. Razlog, ki lahko utemeljuje delegacijo pristojnosti, je tudi zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča. Ta je okrnjena, če bi odločanje pred sodiščem v očeh zunanjega opazovalca vrglo senco dvoma, ali je sojenje v takšnem položaju res lahko nepristransko, oziroma če gre za okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost (celega) sodišča.
Konkretno okrožno sodišče ni manjše sodišče in prav malo verjetno je, da bi vsi sodniki poznali notarko, ki je na tem sodišču opravljala pripravništvo, še manj verjetno pa je, da bi notarka prav z vsemi navezala tesnejše oziroma osebne stike.
Zgolj nezadovoljstvo stranke z delom in posledično nezaupanje v pristojno sodišče (oziroma v njegovo organizacijsko enoto) ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.
Objektivne nepristranskosti ne more omajati niti dejstvo, da je toženka zaposlena na državnem tožilstvu v Murski Soboti. Udeležba organa, pri katerem je zaposlena stranka, v sodnih postopkih pri pristojnem sodišču ni takšen razlog, ki bi povzročil razumen dvom v nepristranskost sojenja.
Sodišče je neodvisna institucija posebne veje oblasti, sodnik pa mora vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Sposoben mora biti za objektivno odločanje v vseh sporih, čeprav se je s strankami ali njihovimi službenimi kolegi srečeval pri sojenju.
Predlagatelj v predlogu, s katerim predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, predlaga prenos na tisto sodišče, pred katerim že teče postopek - Okrožno sodišče v Ljubljani. Zato v tem delu nima pravnega interesa. Ta je procesna predpostavka vsakega sodnega postopka. Dopolnilno pa še pavšalno predlaga prenos pristojnosti na katero koli drugo okrožno sodišče v bližini stalnega prebivališča otroka in nasprotne udeleženke. Vrhovno sodišče ocenjuje, da v tem delu predloga ne utemeljuje s kakšnim pravno upoštevnim razlogom za prenos pristojnosti iz zgoraj navedene zakonske določbe.
V konkretni zadevi pa se tožba nanaša na protipravno ravnanje druge toženke v pravnomočno končani zadevi, v kateri je ta zastopala tožnico v sporu zaradi ugotavljanja skupnega premoženja. Ker pa se njeni ugovori v tej pravdi navezujejo tudi na očitke o procesno in materialnopravno zmotnem ravnanju oz. presojanju sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani kot tudi Višjega sodišča v Ljubljani, kar naj bi izključilo protipravnost ravnanja in odškodninsko odgovornost druge toženke, je po oceni Vrhovnega sodišča lahko okrnjena objektivna nepristranskost obeh sodišč oz. ustvarjen videz pri drugi toženki in tudi v javnosti, da sodniki omenjenih sodišč ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti oz. nepristransko.