Do položaja, ko na predložitvenem sodišču ni več sodnikov, ki tam glede na ožjo specializacijo rešujejo stečajne zadeve, je prišlo zaradi izločitve teh sodnikov iz razloga dvoma v njihovo nepristranskost, ker so bile zoper njih s strani stečajnih dolžnikov vložene kazenske ovadbe. Vendar upoštevati je treba, da pravila o specializaciji po posameznih pravnih področjih omogočajo z letnim razporedom vnaprej določeno dodeljevanje zadev (prim. 14. in 15. člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), kar pa ne preprečuje možnosti izločitve sodnika zaradi izločitvenih ali odklonitvenih razlogov. Ker ZS niti kak drug zakon sodniških mest po posameznih pravnih področjih ne pozna, izločitev sodnikov, ki glede na ožjo specializacijo rešujejo stečajne zadeve, ni ovira, da zadeva ne bi bila dodeljena drugemu sodniku tega sodišča.

Okoliščina, da je bila podana kazenska ovadba, sama zase ni tehtni razlog za delegacijo pristojnosti. Drugačno stališče bi popačilo vsebino instituta delegacije pristojnosti in bi omogočalo njegovo zlorabo.

Zgolj nezadovoljstvo toženca z Okrajnim sodiščem v Brežicah in posledično nezaupanje v pristojno sodišče ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.

Morebitna kršitev pravice do sojenja do brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), ni razlog, ki bi utemeljeval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP. Za morebitno kršitev pravice sojenja brez nepotrebnega odlašanja ima stranka namreč na voljo druga pravna sredstva, predvidena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker torej razlog za prenos pristojnosti ni podan oziroma predlog ni utemeljen, ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.