Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17, 21.
osebni podatki - varstvo osebnih podatkov - pravica do pozabe - svoboda izražanja - mediji
Pravica do izražanja medijev ima poseben pomen v demokratični družbi in zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti ter da pri tehtanju kolizije te pravice z drugimi človekovimi pravicami praksa sodišč daje posebno težo svobodi izražanja, še zlasti ko gre za novinarsko poročanje, in terja posebno skrbno preveritev, ali obstojijo utemeljeni razlogi za njeno omilitev.
V konkretni zadevi so upoštevne okoliščine, da sporne objave predstavljajo fotografije iz javnih družabnih dogodkov, pretežno z zabav med leti 2006-2014, opremljene le z naslovom in brez opisa dogodka, in na kateri so prikazane osebe, ki so opredeljene z imenom in priimkom.
Pravilen je zaključek, da v konkretnem primeru tožnikova pravica do svobode izražanja, čeprav gre za obdelavo osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov, ki je medij, ne predvlada nad pravico prizadete stranke do uveljavljanje pravice do izbrisa njenih osebnih podatkov.
Sodišče kot nepravilno ocenjuje tožnikov ostališče, da bi posameznik, na katerega se podatki nanašajo, torej prizadeta stranka v tem upravnem sporu, morala v svoji zahtevi za izbris navajati in utemeljevati razloge za uveljavljanje svoje pravice do zasebnosti in utemeljevati prevlado svojih pravic nad pravicami upravljavca osebnih podatkov. Iz določil 17. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov pa tudi ne izhaja, da bi bil kriterij za presojo zahteve za izbris, ali so objave škodljive za posameznika.
pridobitev lastnega deleža - soglasje - prevladujoč položaj - družba - povezane osebe - zmotna uporaba materialnega prava
Pri ugotavljanju prevladujočega položaja se upošteva pridobitelj deleža in z njim povezane osebe ter izdajatelj programa, za katerega želi pridobitelj pridobiti soglasje, ter z njim povezane osebe.
Pri presoji povezanosti oseb z izdajateljem programa, za katerega želi pridobitelj deleža pridobiti soglasje, je treba upoštevati dejstvo, kolikšen delež želi ta oseba pridobiti. Po naravi stvari namreč povezanih osebah z izdajateljem programa ni mogoče upoštevati, če se prodaja 100 % delež, s čimer se taka oseba izloči iz skupine oseb, s katerimi je bila do sedaj povezana.
ZUP člen 9, 83, 86, 97. ZRTVS člen 15, 15/1, 15/4. ZRTVS-1 člen 31, 31/1, 31/4, 38, 39.
plačilo RTV naročnine - obveznost plačevanja RTV naročnine - zavezanec za plačilo - pravna domneva - uporaba ZUP
Ni mogoče zaključevati o obstoju dejstva tožnikovega imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika v letu 2004, saj ni dokazano, da mu je bil vročen poziv z dne 23. 9. 2004 ter da je mogel podati pisno izjavo v smislu tedaj veljavnega ZRTVS, da nima svojega ter v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, s katero bi obstoj pravne domneve izpodbijal ter dokaz(ov)al, da radijskega ali televizijskega sprejemnika nima.
Navedeno pomeni, da na podlagi pravne domneve imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika, ker je šlo za nepravilen zaključek o njenem obstoju, tožnik ni bil pravilno uvrščen v evidenco zavezancev za plačilo RTV prispevka pri prvostopenjskem organu, na katero se ta organ sklicuje v svoji odločbi (38., 39. člen ZRTVS-1), in mu ni bilo mogoče izdati odločbe o plačilu RTV prispevka za leto 2019.
odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - pravnomočnost sodbe - ugotavljanje dejanskega stanja v upravnem postopku
Če upravno sodišče pravnomočno odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne v ponovni postopek upravnemu organu, to pomeni med drugim tudi ugotavljanje dejanskega stanja, ki se v tem ponovljenem postopku odločanja lahko spremeni.
ZUP člen 2, 129, 129/1, 129/1-2, 260, 260/1. ZMed člen 12, 12/4, 15. ZIL člen 47. ZPOmK-1 člen 63a.
mediji - izvajanje radijske dejavnosti - razvid medijev - izbris - obnova postopka - stranka v upravnem postopku - prekluzija
Oseba, ki pri svojem medijskem delovanju uporablja ime medija A. krši njegovo izključno pravico iz blagovne znamke, mu zakon omogoča, da zahteva prepoved kršenja te pravice v pravdnem postopku, medtem ko mu zahteve za izbris iz razvida medijev (na področju upravnega prava) tudi ZIL-1 ne zagotavlja.
Tožnikov predlog za izbris medija A. iz razvida medijev po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker tožnik v vlogi ni uveljavljal svoje pravice ali pravne koristi s področja upravnega prava.
Sodišče presoja le skladnost javnega razpisa, njegovo vsebino, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
pridobitev statusa nepridobitnega televizijskega programa - programska vsebina po ZMed
Zakonodajalec z naštevanjem programskih vsebin v prvem odstavku 81. člena ZMed (povezanih z veznikom „in“) je določil tiste programske vsebine, ki se lahko vštejejo v lastno produkcijo za izpolnitev minimalne kvote lastne produkcije za potrebe nepridobitnega programa, in s tem izločil vse ostale programske vsebine, ki v tej določbi niso naštete, in s katerimi te kvote ni mogoče izpolniti. Da zakonodajalec z besedilom prvega odstavka 81. člena ZMed hkrati ni določil, da morajo biti vse v njem naštete programske vsebine kumulativno izpolnjene, pa zlasti izhaja iz tega, da hkrati ni določil tudi, v kakšnem minimalnem obsegu naj bodo posamezne programske vsebine zastopane v dnevni lastni produkciji.
Tožnica je v postopku pred upravnim organom in v tožbi navajala, da ji odločba, št. 61511-133-2008/11 z dne 3. 11. 2016, nikoli ni bila vročena. Sodišče je po vpogledu v listine upravnega spisa ugotovilo, da je tožena stranka odločbo, št. 61511-133-2008/11 z dne 3. 11. 2016, vročila tožnici na naslov .... Iz listin spisa, kopije vročilnice, izhaja, da se je pisanje vrnilo toženi stranki s pripombo vročevalca, da je naslovljenka preseljena in da novi naslov ni znan. Po pregledu listin priloženega upravnega spisa sodišče ugotavlja tudi, da tožnici odločba, št. 61511-133-2008/11 z dne 3. 11. 2016, na druge naslove (ki jih je tožena stranka upoštevala pri pošiljanju pozivov za predložitev dokazil, ... in ...), ni bila poslana. Tudi iz odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu, št. 61511-133/2008/34 z dne 8. 9. 2017, izhaja podatek, da je bila odločba, št. 61511-133-2008/11 z dne 3. 11. 2016, tožnici poslana (samo) na naslov ... in da se je toženi stranki vrnila 2. 11. 2016, s pripombo vročevalca, da je naslovljenka preseljena in da novi naslov ni znan. Navedeni podatek po presoji sodišča pomeni, da odločba tožene stranke, št. 61511-133-2008/11 z dne 3. 11. 2016 ni bila vročena skladno s pravili ZUP, torej ni začela pravno učinkovati. Slednja ugotovitev v nadaljevanju pomeni tudi, da zaradi nevročitve odločbe, slednja ni pridobila lastnosti dokončnosti, kot temeljnega pogoja za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka.
Okoliščina, da je tožeča stranka zainteresirana za odpravo izpodbijane odločbe in sklepa, še ne izkazuje njene aktivne legitimacije v upravnem sporu za tožbo - ne v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo, ker tožeča stranka v upravnem postopku pred njeno izdajo nesporno ni imela zahtevanega položaja stranke ali stranskega udeleženca in zato tudi ni podana njena aktivna legitimacija za sprožitev upravnega spora s predmetno skupno tožbo, kot tudi ne v delu, ki se nanaša na uvodoma navedeni izpodbijani sklep, saj je iz podatkov v predloženem upravnem spisu razvidno, da se zadevni upravni postopek ni začel na zahtevo tožeče stranke, niti ni zoper njo tekel in tudi ni razvidno, da bi bilo v zadevnem postopku kakorkoli poseženo v kakšne pravice tožnice.
pridobitev statusa nepridobitnega televizijskega programa - programska vsebina po ZMed - napačna uporaba materialnega prava
Z naštevanjem programskih vsebin v prvem odstavku 81. člena ZMed (povezanih z veznikom "in") je po presoji sodišča zakonodajalec zgolj določil tiste programske vsebine, ki se lahko vštejejo v lastno produkcijo za izpolnitev kvote lastne produkcije za potrebe nepridobitnega programa, in s tem izločil vse ostale programske vsebine, ki v tej določbi niso naštete.
ZMed člen 78, 78/1, 78/1-7, 81. - člen 2, 20. ZUP člen 209, 209/4, 209/5.
televizijski program - pridobitev statusa nepridobitnega televizijskega programa - programske zahteve - drugo mnenje - priprava programa
Kadar gre za odločbo, izdano na podlagi mnenja drugega organa, sme pristojni organ izdati odločbo šele potem, ko dobi mnenje drugega organa oz. ko preteče določeni rok, odkar je bilo mnenje od pristojnega organa zahtevano. Na dano mnenje praviloma ni vezan (razen če predpis tega izrecno ne določa), vendar pa ga mora presoditi, kar je tožeča stranka skladno z napotkom sodišča v izpodbijani odločbi tudi storila in svojo presojo ustrezno in s pravimi razlogi obrazložila. V obravnavanem primeru neskladnost sklepa Sveta za radiodifuzijo (pozitivno predhodno mnenje) z razlogi sklepa, v katerih so povzete ugotovitve Agencije, ki so enake ugotovitvam tožene stranke, po presoji sodišča tudi ni terjala naknadnega razjasnjevanja, saj predhodno pozitivno mnenje temelji zgolj na drugačni razlagi materialnega zakona in ne na strokovnem mnenju Sveta kot posvetovalnega organa o strokovnem vprašanju.
Skladno z določbo 81. člena ZMed se za nepridobitni program šteje radijski program, ki v dnevnem oddajnem času obsega najmanj trideset odstotkov lastne produkcije informativnih, umetniških, izobraževalnih in kulturno-zabavnih vsebin, in televizijski program, ki v dnevnem oddajnem času obsega najmanj trideset odstotkov vsebin iz tega odstavka, kar pomeni, da se mora lastna produkcija zagotavljati dnevno.
Sporočilo o prispelem pismu je javna listina. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tistega, ki to dokazuje.
Toženka je imela podlago, da je za odmero letnega plačila uporabila celoten prihodek tožnika, pridobljen po podatkih AJPES-a.
mediji - izvajanje radijske dejavnosti - strokovno nadzorstvo - strokovni nadzor nad izvajanjem programskih zahtev
Izvajalec se je pri izvajanju radijske dejavnosti ves čas dolžan držati in izvajati radijsko dejavnost v skladu z veljavnim radijskim dovoljenjem. Pri spremembi, na katero se sklicuje tožnik, pa niti ni prišlo do spremembe programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (ki je sicer možna tudi na predlog imetnika dovoljenja), pač pa le do spremembe imena programa.
ZMed člen 58. ZUP člen 43, 142. ZUS-1 člen 17, 17/1.
pridobitev lastninskega deleža v premoženju radijskega programa - izvajanje radijske dejavnosti - razširjenje radijske frekvence - oglaševanje - prevladujoč položaj družbe - stranski udeleženec - pravni interes
Tožniku ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca niti iz razloga, ki ga tožnik navaja v obravnavani vlogi in tudi v tožbi, da sta z družbo A. d.d. konkurenta in da je tudi tožnik sam imel namen kupiti lastniški delež izdajatelja B. d.o.o. S tem namreč tožnik po presoji sodišča ne varuje svoje pravne koristi v razmerju do gospodarskega subjekta, s katerim je v konkurenčnem razmerju in je imetnik odločbe o izdaji predhodnega soglasja, marveč zgolj zatrjuje svoj dejanski, ekonomski interes, kar pa kot že navedeno ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku.
Tožbo lahko glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe pa nesporno izhaja, da se izdano soglasje Ministrstva za kulturo glasi na pravno osebo A. d.d. in ne na tožnika. Tožnik v tem postopku ni imel statusa stranskega udeleženca, saj je bila njegova zahteva za vstop v postopek in priznanje statusa stranskega udeleženca z izpodbijanim sklepom z dne 13. 1. 2016 pravilno in zakonito ter pravnomočno zavrnjena.
ZAvMS člen 38, 38/1, 38/2, 38/3. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-2.
plačilo na podlagi dovoljenja ali vpisa - višina letnega prihodka - skrajšani ugotovitveni postopek - celotni prihodek
Po skrajšanem ugotovitvenem postopku je mogoče odločiti ob pogoju, da ni potrebno kakšno posebno dejanje postopka za ugotovitev pravno pomembnih dejstev. V obravnavani zadevi toženka svojih podatkov za odmero višine plačila, dohodka, ki ga je tožnik pridobil kot ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ni imela (tega podatka nima niti AJPES), zato bi morala opraviti o tem poizvedbo pri tožniku. Le tožnik je tisti, ki je imel podatek, ki v obravnavani upravni zadevi predstavlja pravno pomembno dejstvo glede na drugi odstavek 38. člen ZAvMS.
Zgolj v primeru, da se pozvana stranka ne bi izjasnila o konkretni višini prihodka, ki ga je pridobila v preteklem letu kot ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (ali izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti), bi imela toženka v določbi tretjega odstavka 38. člena ZAvMS podlago za odmero na podlagi celotnega prihodka.
status nepridobitnega televizijskega programa posebnega pomena - vsebina televizijskega programa - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nepravilna uporaba materialnega prava
Problem pravilne uporabe materialnega prava, konkretno prvega odstavka 81. člena ZMed, je v obravnavani zadevi povezan z dejanskim stanjem, ki pa v postopku ni bilo popolno ugotovljeno. Šele na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja bo tožena stranka lahko presojala ali so oziroma ali niso izpolnjeni pogoji, da se tožnikovemu programu A. dodeli status nepridobitnega televizijskega progama.
ZMed člen 78, 81. Pravilnik o programih posebnega pomena člen 20.
televizijski program - status neprofitnega televizijskega programa posebnega pomena - obvezne minimalne programske kvote lastne produkcije
Tožena stranka je pri izračunu minimalne programske kvote upoštevala samo informativne programske vsebine, ne da bi ugotovila, ali so bile v analiziranem programu TV zastopane tudi druge (tri) različne vrste programskih vsebin (umetniške, izobraževalne in kulturno - zabavne), skladno s prvim odstavkom 81. člena ZMed, ki izpolnjevanje obvezne minimalne kvote lastne produkcije (najmanj 30%) določa za vse štiri navedene programske vsebine skupaj in ne samo za informativne programske vsebine lastne produkcije.
mediji - izvajanje radijske dejavnosti - razširjanje radijskega programa - oglaševanje
V dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti z dne 31. 5. 2011 sicer med osnovnimi programskimi zahtevami in natančneje opredeljenimi minimalnimi tedenskimi povprečji deležev posameznih zvrsti programskih vsebin res niso naštete tudi oglaševalske vsebine, kar pa še ne pomeni, da slednje mednje ne sodijo.
Glede na zakonsko omejitev obsega oglaševanja po presoji sodišča ni potrebno, da je taka programska zahteva določena v samem dovoljenju, saj jo mora izdajatelj radijskega programa (ne glede na morebitni izostanek navedbe tovrstne vsebine z določenim maksimalnim obsegom v dovoljenju) spoštovati.
ZMed člen 105, 106, 106/1, 106/1-3, 106/1-4, 108, 109, 109/1.
mediji - programske zahteve - izvajanje programskih zahtev - strokovni nadzor nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev - dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti - začasen preklic dovoljenja - pristojnost za strokovni nadzor
Z opravo strokovnega nadzorstva v obsegu in po vsebini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, toženka ni omejevala časovnega intervala, v katerem se lahko radijske postaje združujejo v mreže, temveč je zgolj preverjala, ali tožnik izpolnjuje programske zahteve, ki izhajajo iz izdanih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, kjer so časovne omejitve predvajanja t.i. matičnega dela programov bile že določene in sicer na predlog samega izdajatelja radijskih programov, torej tožnika.
ZMed člen 87, 87/2, 109, 109/2, 109/3, 157, 157/2. ZAvMS člen 50.
mediji - izvajanje programskih zahtev - strokovni nadzor nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev - delež slovenskih avdisviznalnih del - pristojnost za nadzor nad izvajanjem obveznosti
Toženka ima za nadzor nad izvajanjem obveznosti, ki jih izdajateljem televizijskih programov še vedno nalaga ZMed, pooblastilo v 109. členu ZMed. Ta določba ZMed ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko zakonodajalec določbe ni razveljavil, temveč predpisal, da se v določenem delu več ne uporablja.
Toženka je upravičena nadzor opraviti tudi, če izdajatelj posnetkov ne hrani oziroma jih ji ne izroči. Ob tem je treba upoštevati, da obveznost hranjena in posredovanja posnetkov televizijskih program za izvajalce televizijskih programov ni bila razveljavljena oziroma ni prenehala.