Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - združitev postopka - poseg v družinsko življenje
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.
O dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 813, 813-d, 814.
mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - pridržanje - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - sum zavajanja ali zlorabe postopka - begosumnost - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Za obstoj razloga za pridržanje morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja. Na eni strani je nujno, da je prosilec za mednarodno zaščito že pridržan zaradi odstranitve na podlagi poglavja IV Direktive 2008/115 in, na drugi strani, da je mogoče na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvršitev odločbe o vrnitvi.
Tožena stranka je pravilno kot edino merilo za utemeljenost domneve, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, upoštevala merilo, ki je vsebovano že v določbi člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej da je imel možnost časovno prej podati namero, kot je to dejansko storil. Tožena stranka se je tudi pravilno spustila v obravnavo in oceno tožnikovih individualnih ravnanj v zvezi s tem: upoštevala je stopnjo nevarnosti, da bi tožnik odstranitev preko nove prošnje neupravičeno zadržal oziroma oviral (tudi zaradi begosumnosti) in ga ni pridržala izključno za to, ker je podal prošnjo za mednarodno zaščito.
V korist potrditvi (zakonitosti) odločitve tožene stranke je pretehtalo (prvič), da tožnik v tožbi ni konkretno ugovarjal dokazni oceni tožene stranke, da je šele po petih dneh po nastanitvi v Center za tujce podal namero in (drugič) element v dokazni oceni tožene stranke, da je malo verjetno, da je tožnik za grožnje strica izvedel šele v telefonskem pogovoru z družinskimi člani po njegovi nastanitvi v Center za tujce.
V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, je zato sorazmeren glede na tveganje, da bi tožnik ponovno samovoljno zapustil Slovenijo med postopkom mednarodne zaščite.
ZBPP člen 30, 30/6, 30/7. ZOdv člen 17, 17/2, 17/5.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - tožbeni ugovori
Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je odvetnik, ki je bil z odločbo o dodelitvi BPP postavljen za izvajanje storitev upravičencu do BPP in je storitve opravil v obsegu dodeljene BPP, upravičen do nagrade in povračila stroškov iz proračunskih sredstev BPP, o čemer odloči toženka s sklepom. Ko upravičenec do BPP izpodbija takšen sklep, lahko ugovarja, da storitve niso bile opravljene (v obsegu dodeljene BPP) ali da toženka plačila zanje ni odmerila skladno z določbami relevantnih predpisov. Ne more pa se upravičenec do BPP v upravnem sporu zoper sklep, kot je izpodbijani, z uspehom sklicevati, da je odvetniku že sam plačal za storitve, za katere mu je bila dodeljena BPP. Kakršnikoli tovrstni dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom so namreč po zakonu nični.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 15. 4. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenka tožnika pa je v zvezi s tem pojasnila, da tožnika ni uspela dobiti in da je na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da se od dne 13. 4. 2025 ne nahaja več v prostorih azilnega doma. Navedeno pa je dne 16. 4. 2025 (in tudi dne 17. 4. 2025) potrdila tudi pooblaščenka tožene stranke. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
inšpekcijski nadzor - telekomunikacije - sprememba pogojev - obvestilo o spremembi - začasna odredba - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - načelo sorazmernosti
Takojšnja realizacija izpodbijane odločbe bi v primeru, da bi se kasneje tekom sodnega postopka izkazalo, da je le ta nezakonita za tožnika nedvomno pomenila ireverzibilno posledico. Tožnik namreč navaja, da če bi naročniki, ki so podvrženi njegovemu obvestilu, izkoristili odstopno upravičenje, bi to zanj pomenilo nepovratno izgubo. Ta se odraža v tem, da bi vsak naročnik, ki bi odstopil od pogodbe in bi odšel h konkurenčnemu operaterju, bil zanj "izgubljen". Tudi v primeru uspeha v tem postopku, tožnik nima "sredstva", da bi ga "prisilil" v nadaljevanje naročniškega razmerja z njim. Obvestilo tožnika naročnikom z dodatno možnostjo enostranske odpovedi pogodbe brez stroškov, tudi po presoji sodišča pomeni za tožnika poslovno tveganje, saj odpira možnost nenadne odpovedi naročnin. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo nepopravljivo poslovno škodo. Če bi sodišče kasneje ugotovilo nezakonitost akta, prvotnega poslovnega položaja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, saj je odločitev uporabnikov o odpovedi enostranska in dokončna
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v RS - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Ključno je, da ne prvostopenjski in niti drugostopenjski organ ni navedel in pojasnil vsebine določb 1.č člena ZUSDDD, ki urejajo prav pojem dejanskega življenja v RS in (v tretjem odstavku) tudi (razloge za tisto) upravičeno odsotnost tujca iz RS, ki ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS. Kakšne zakonske določbe so bile uporabljene pri zaključku, da tožnikova odsotnost iz RS ni bila upravičena in da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, oziroma kakšna je sploh vsebina za odločitev relevantnih zakonskih določb, torej niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno. Zato tudi ni razvidno, na podlagi kakšnih pravnih določb sta upravna organa presodila v postopku podane tožnikove navedbe in ugovore ter predlagane oziroma izvedene dokaze.
ZUP člen 219. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4.
razlastitev - delna odločba - pravni interes - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožena stranka je v izpodbijani delni odločbi v zadostni meri pojasnila zakaj je izdala delno odločbo in v katerem delu zahtevka razlastitvene upravičenke (MOL) še ni odločila (o ugasnitvi hipoteke). V tem delu zahtevek razlastitvene upravičenke (stranke z interesom) še ni zrel za odločitev. Tožniku je organ v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe tudi pojasnil, da z izpodbijano odločbo o ugasnitvi hipoteke na obeh nepremičninah še ni odločeno.
Tožnik s tožbo zoper dve točki izreka izpodbijane delne odločbe ne varuje svojega pravnega položaja ali pravne koristi, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Bistvo pravnega interesa je namreč v tem, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato tožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih materialni predpisi urejajo.
S III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o usodi tožnikove hipoteke niti ni odločila o stroških postopka. Izrecno je odločila, da bo o teh dveh vprašanjih odločeno posebej. To pomeni, da v III. in IV. točki izreka izpodbijane delne odločbe ne gre za dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o neki pravici, obveznosti ali pravni koristi (glede na določbo 2. člena ZUS-1).
brezplačna pravna pomoč - zamenjava odvetnika - neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč - razlogi na strani upravičenca
Sodišče sodi, da je odvetnica zahtevo za razrešitev dolžnosti izvajanja BPP tožniku podala prepozno. Podala jo je ne le po tem, ko je storitev BPP, za katero je bila postavljena tožniku z odločbo Bpp 298/2021 z dne 28. 9. 2021, že opravila (to je 23. 4. 2024, ko je toženi stranki vrnila podpisano napotnico, glej prvi odstavek 40. člena ZBPP), ampak celo po tem, ko je toženi stranki poslala dopolnjen stroškovnik, o katerem je slednja odločila s sklepom z dne 19. 9. 2024. Zahtevo za razrešitev na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP je namreč podala šele dne 1. 10. 2024, kar med strankama niti ni sporno, saj temu dejstvu ne ugovarjata. Po sami naravi stvari pa postavljeni odvetnik svoje razrešitve iz razlogov na strani upravičenca ne more zahtevati po tem, ko je storitev BPP, za katero je bil postavljen z odločbo tožene stranke, že opravil. Sodišče tako sodi, da je tožena stranka, ker ni (pravilno) uporabila določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP, nepravilno uporabila določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP in odvetnico razrešila po tem, ko je razmerje BPP med odvetnico in tožnikom že prenehalo, saj je storitev BPP že opravila.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo - obrazložitev odločbe - reformatio in peius
Glede na gramatikalno razlago določbe drugega odstavka 253. člena ZUP lahko organ odloči le o delu, o katerem je odločil prvostopenjski organ in je s pritožbo izpodbijan. Da pa je v obravnavanem primeru organ druge stopnje določil NUSZ le v obsegu 1516,00 m2, bivše parcele 359/17 k.o. ..., pa sodišče zaradi pomanjkljive obrazložitve, lege tangiranih parcel, ne more preizkusiti oziroma že obseg odločitve (1725,00 m2) kaže, da ni odločil le o delu, o katerem je odločil prvostopenjski organ (1516,00 m2). Nezmožnost preizkusa odločitve pa je bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 273. člena ZUP.
prebivališče - stalno prebivališče - središče življenjskih interesov - odjava bivališča
Glede na določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 je ključno, da tožnik živi in dela drugje, to je na naslovu v tujini. Zgolj cilj, ki ga zasleduje, da bi namreč nekoč živel na naslovu v ..., pogoja dejanskega bivanja še ne izpolnjuje. Torej ni izpolnil niti prvega od kumulativno določenih zakonskih pogojev za prijavo stalnega prebivališča.
Balkon s stopnicami in nadvišanje objekta so prizidave in ne ločeni objekti, ki bi jih organ lahko samostojno obravnaval, saj so funkcionalen del osnovnega stanovanjskega objekta (33. točka 3. člena GZ). Z navedenima posegoma je bil stanovanjski objekt dozidan v horizontalni in vertikalni smeri, s čimer se je povečala velikost objekta in spremenil izgled.
Gradnja objekta, ki se od gradbenega dovoljenja bistveno razlikuje, pomeni gradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, torej nelegalno gradnjo. Neskladna gradnja pa, da gre za gradnjo, za katero je bilo gradbeno dovoljeno izdano, torej za gradnjo, ki vsaj po bistvenih lastnostih ustreza izdanemu gradbenemu dovoljenju. Torej možna so odstopanja od gradbenega dovoljenja, vendar ne, kolikor se zunanje meje stavbe, določene v gradbenem dovoljenju povečajo, kot je v obravnavanem primeru posledica obeh prizidav.
Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitivjo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. V zvezi z izrečenim ukrepom so zato nerelevatni ugovori, da je treba tožnikom dati možnost legalizacije, saj ta ukrep v zvezi z nelegalnimi prizidavami ni predviden.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - pravni interes
Izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 je tudi po presoji sodišča pravilna in zato, tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4, 7, 7/2.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška storitev - odvetniška tarifa - načelo enakega varstva pravic - višina nagrade odvetniku - znižana nagrada - ustavnost zakonske ureditve - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - urnina - odsotnost iz pisarne - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - določitev zagovornika storilcu več kaznivih dejanj
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.
ZSZ člen 58, 60, 60/2, 60/4, 61, 61-1. ZGO-1 člen 218, 218b.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidano stavbno zemljišče - zazidano stavbno zemljišče - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014 (in je temu sledila tudi upravnosodna praksa) pojasnilo, da je odmera nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča upravičena, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja in infrastrukture, ne glede na to, ali je bil ta priklop izveden. Tako stališče torej smiselno izenačuje zazidana in nezazidana stavbna zemljišča - za vse je treba presojati, ali imajo možnost dejanske priključitve na javno komunalno omrežje in infrastrukturo.