ZD ne ureja vprašanja prijave terjatev v zapuščino, saj to ni predmet dednega prava, pač pa obligacijskega prava. S tem, ko se je mati odpovedala dedovanju (in s tem v bistvu prenehala biti stranka zapuščinskega postopka), se ni odpovedala tudi svoji obligacijski terjatvi do pokojnika.
Za presojo veljavnosti oporoke kot (enostranskega) pravnega posla (za primer smrti) se uporabljajo splošna pravila OZ o pogojih za veljavnost pravnih poslov samo tedaj, če glede konkretno zatrjevanega razloga za neveljavnost ZD nima posebnih določb. OZ se uporablja na primer v zvezi z vprašanji dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja ter možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke. In po določbah OZ je mogoče oporoko ali njen del izreči tudi za nično, ne pa je le razveljaviti na podlagi izpodbojnega zahtevka.
Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je pravno vprašanje, ali je oporoka sploh nastala, predhodno vprašanje v pravdi, ki teče na podlagi tožbe po 224. členu ZD. Tudi pri »izpodbijanju« »nenastalih« oporok torej stranke niso vezane na zahtevek iz 61. člena ZD.
Stranka mora v primeru dvoma o veljavnosti oporoke sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek ne glede na to, da pojem neveljavnosti zaobjema obe navedeni obliki.
Glede sosporništva na pasivni strani so stališča v literaturi različna. Vsem je skupna dilema, ali mora zakoniti dedič, ki izpodbija oporoko, s tožbo zajeti vse oporočne dediče, da je tožena prava stranka (ali so oporočni dediči nujni sosporniki) ali ne (in so oporočni dediči enotni sosporniki ali pa sploh niso sosporniki), po nobenem pa se ne zahteva, da bi morali biti toženi tudi (tisti) zakoniti dediči (ki se niso pridružili tožniku).
Razveljavitev oporoke bo učinkovala tudi zoper tiste zakonite dediče, ki v pravdi niso sodelovali, vendar učinek zanje ne bo neugoden: pridobili bodo dediščino, ki je sicer ne bi, njim pa bo pridržana dispozicija o tem, ali jo bodo sprejeli in obdržali.
Kljub temu, da bi tožnik oziroma njegov pooblaščenec ob skrbnosti dobrega strokovnjaka lahko postavil pravilen tožbeni zahtevek, bi moralo sodišče vsebinsko presojati tudi napačne tožbene zahtevke, ki so bili postavljeni pred navedeno odločitvijo
z dne 11. 11. 2010
, ki je spremenila dotedanjo večinsko sodno prakso (še sploh ob odsotnosti ugovora o nesklepčnosti). V nasprotnem primeru tožniku, ki se je znašel v vmesnem obdobju, ne bi bila zagotovljena pravna varnost (2. člen URS) in enako varstvo pravic (22. člen URS). Zaradi poteka zastaralnega roka pa tudi ne pravica do sodnega varstva (23. člen URS) in pravica do dedovanja (33. člen URS).
Tožnik lahko, tudi po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, vse do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP). Logična posledica tega procesnega pravila je, da lahko tožnik ob spremembi tožbe tudi navaja nova dejstva s katerimi spremenjeno tožbo utemeljuje. Z razlago, da tožeča stranka lahko spremenjeno tožbo utemeljuje z novimi dejstvi le, če je bila tožba spremenjena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, bi dopustitev spremembe tožbe do konca glavne obravnave izgubila smisel.
V obravnavanem primeru ni šlo za informativne dokaze, katerih izvedba bi šele podala trditve glede spornih vlaganj, temveč je izvedba dokazov omogočila konkretizacijo dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval.