izročilna pogodba - strinjanje dediča z izročitvijo - izročeno premoženje kot darilo
Če vrednost prevzetih in izvršenih obveznosti po izročilni pogodbi dosega ali celo presega vrednost izročenega premoženja, darila ni, s tem pa tudi ne nujnega deleža.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS01175
ZD člen 163.ZNP člen 34.
revizija - dovoljenost revizije v zapuščinskem postopku
Zakon o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78), ki ureja zapuščinski postopek, ne predvideva izrednega pravnega sredstva revizije. V 224.čl. vsebuje le določbo o obnovi postopka, ki je ne dopušča, ampak napotuje stranke, da uveljavljajo svojo pravico v pravdi. V nepravdnih postopkih, kamor po svoji naravi spada tudi zapuščinski postopek, pa revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Sodišče druge stopnje nima prav, ko meni, da je revizija v zapuščinskem postopku dovoljena, ker se zanj po 163.čl. ZD subsidiarno uporabljajo določbe pravdnega postopka. Te določbe ni mogoče uporabiti glede dovoljenosti izrednih pravnih sredstev, ki so po Zakonu o pravdnem postopku urejena tako, da ustrezajo tej vrsti postopka. Pri takem položaju ni zakonske podlage, da bi bila revizija v zapuščinskem postopku dovoljena.
Dedni dogovor, sklenjen po smrti izvrševalke, ki se na izročeno premoženje, o katerem teče pravda, ne nanaša, velja le glede v njem omenjenega obsega zapuščine; zato glede izročenega premoženja ni mogoče kasneje uporabiti določila 221. čl. ZD o pozneje najdenem premoženju.
skupnost dedičev - skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino - lastninska pravica - pridobitev - gradnja na tujem zemljišču - nedobroverni graditelj
Po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje toženca za gradnjo nista pridobila tožničinega soglasja. Gradila sta brez lokacijskega dovoljenja in z gradnjo nadaljevala kljub odločbama urbanističnega inšpektorja o ustavitvi gradnje in odstranitvi prizidka. Toženca pa sta z gradnjo nadaljevala tudi še po izdaji začasne odredbe. Okoliščine konkretnega primera in obnašanje strank med gradnjo so bili nedvomno taki, da onemogočajo uporabo določbe 2.odst. 25.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katero se sklicuje revizija.
napotitev na pravdo - spor o dejstvih - ugotovitvena tožba - pravni interes
Če je stranka napotena na pravdo na podlagi 210. čl. ZD, je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že z napotitvenim sklepom.
Z ugotovitvijo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev dedne pravice, ker zapuščine ni oz. je neznatna, sta sodišči prve in druge stopnje prevzeli vlogo zapuščinskega sodnika in tako nedovoljeno posegli v zapuščinski postopek. S tem sta onemogočili nadaljevanje zapuščinskega postopka in tako kršili navedene določbe ZPP in ZD.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - izročitev in razdelitev premoženja za življenja (izročilna pogodba) - razlike - uveljavljanje neodplačnosti razpolaganja
Pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko skleneta tudi prednik in potomec, ki bi sicer bila v vlogi zapustnika in dediča. Pogodba o dosmrtnem preživljanju po 117. členu ZD se razlikuje od pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu po tem, da je odplačna in da je izročitev premoženja odložena do preživljančeve smrti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju in izročilna pogodba sta sorodni. V obeh primerih je možno ugotavljati, kolikšen obseg odsvojenega premoženja predstavlja darilo in kolikšen plačilo za preživljanje. V obeh primerih je tudi prisoten element tveganja.
Tudi pri pogodbi o izročitvi premoženja torej ne pride v poštev natančen matematični izračun medsebojnih dajatev. Tisti, ki uveljavlja neodplačnost razpolaganja, mora dokazati, da je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - spremenjene razmere
Po ugotovitvi, da je pogodba nastala po dolgoletnem harmoničnem skupnem življenju in delu pravdnih strank, ter ugotovitvi, da sta toženca še naprej pripravljena pogodbo izpolnjevati, je pravilno stališče, da takšne pogodbe ni mogoče razvezati iz vsakega razloga.
Ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih ugotovitev (zlasti ugotovitev, da toženec od aprila 1990 dalje pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval na način, kot je bil pogodbeno dogovorjen - tedaj izročevalcu ni nudil niti hrane, niti mu ni plačeval nadomestila te hrane v denarni vrednosti, pa tudi glede druge oskrbe je bil izročevalec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje "prepuščen bolj ali manj sam sebi"), ne more biti prav nobenega pomisleka, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja bistvenega pogodbenega razmerja pravdnih strank, ki je bilo v preživljanju izročevalca, lahko utemeljeno zahteval razvezo sklenjene pogodbe (3. odstavek 120. člena ZD).
Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni trije pogoji:
1) da oporočitelj izjavi voljo v vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem;
2) da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi);
3) da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD, in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike oporoke določa ZD. Na dlani je, da sta prva dva izmed naštetih pogojev med seboj tesno povezana in celo delno prepletna. Pri tem pa je vprašanje o obstoju prvega pogoja zgolj pravno vprašanje (potrebna je le materialnopravna presoja izjave volje, ki je zapuščinskemu sodišču predložena kot oporoka), medtem ko je vprašanje o obstoju drugega pogoja delno pravno in delno dejansko vprašanje. Vprašanje o obstoju tretjega izmed naštetih pogojev za veljavnost oporoke je v pretežni meri dejansko vprašanje.
Zahtevek za ugotovitev, da "izjava - oporoka, ki jo je (zapustnik - oporočitelj) sestavil pred pričama ... ne predstavlja pismene oporoke pred pričami po 64. členu ZD" - je zahtevek za ugotovitev, da obravnavana listina ("izjava - oporoka") ni veljavna oporoka.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogoji za veljavnost pogodbe - pogodba poslovno nesposobne osebe (poslovna sposobnost)
Ugotovljena dejanska podlaga je omogočila sklepanje, da je pok. M.G. ob podpisovanju pogodbe bila sicer fizično prizadeta zaradi možganske kapi (otežena možnost komuniciranja zaradi težav z govorom), da pa je psihično bila sposobna doumeti dogajanja v svoji okolici, predvsem pa je ob ustrezni predstavitvi bila sposobna, da se svobodno odloča in tudi izraža svojo voljo. Sporno pogodbo je torej sklenila kot poslovno sposobna oseba, (1. odstavek 56. člena ZOR).
Po 210. členu zakona o dedovanju odloči zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o pravnih vprašanjih v zvezi z veljavnostjo in vsebino oporoke. S tožbo v tej pravdni zadevi pa zahteva tožeča stranka ravno ugotovitev, o kateri je pristojno sodišče že pravnomočno odločilo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, kar je sodišče druge stopnje potrdilo.
izjava o odstopu dednega deleža - izjava o sprejemu dediščine - izjava dana med zapuščinskim postopkom - obličnost izjave
146. člen zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78) se nanaša na primer, ko dedič da izjavo potem, ko so dedni deleži s sklepom o dedovanju že določeni, delitev pa še ni bila opravljena. Za takšen dogovor zakon določa posebno obličnost, ker dediči z njim posegajo v že pravnomočni sklep o dedovanju. Izjava, dana med postopkom o dedovanju (v konkretnem primeru po smrti zapustnikov, vendar preden je postopek formalno začel teči), ki pa jo je potem sodišče dolžno v zapuščinskem postopku upoštevati, nima takšne narave. Gre za izjavo o sprejemu dediščine in o njenem odstopu so dediču. Za takšno izjavo pa ZD iz leta 1976, katerega kršitev toženci uveljavljajo, nima posebnih določb.
Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče štelo, da je bilo vprašanje pristnosti zapustnikovega podpisa rešeno že na prvi stopnji, ko je sodišče ugotovilo, da so podani vsi pogoji za veljavnost oporoke po 64. čl. Zakona o dedovanju.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - bistveni elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju
Bistvena značilnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju po 117. čl. zakona o dedovanju je, da je izročitev preživljančevega premoženja preživljalcu odložena do smrti preživljanca. Kadar preživljanec izroči svoje premoženje preživljalcu že ob podpisu pogodbe, ne gre za tako pogodbo.
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja, da sta tožnica in C približno 8 do 10 let (vse do smrti) živela v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti. Med njima je obstojalo intimno prijateljstvo, tožnica je za C skrbela in mu je nudila pomoč tudi v času bolezni. Njuna življenjska skupnost se je tudi navzven manifestirala kot zakonska zveza. Pri takem položaju sta sodišči pravilno presodili, da je obstajala med partnerjema dalj časa trajajoča življenjska skupnost.
ZZZDR člen 12, 51, 51/2, 59, 59/1, 59/2.ZD člen 132.
izvenzakonska skupnost - skupno premoženje - delež - obseg zapuščine
Ob smrti I. K. je prenehala izvenzakonska skupnost (tožničin delež na skupnem premoženju, pridobljenem v izvenzakonski skupnosti, je v obravnavanem primeru podlaga za izločitev iz zapuščine). Hkrati je bilo uvedeno dedovanje po njem (132. čl. ZD). Primerjava vrednosti spornega nepremičnega premoženja ob smrti I. K. ter sklepanje o tožničinem deležu na spornih nepremičninah na podlagi tako ugotovljenega razmerja, je zato materialnopravno pravilna.
Če investicije v sporne nepremičnine, ki so bile opravljene po smrti I. K. niso mogle vplivati na tožničin večji stvarnopravni delež, tudi nasprotnega učinka zanjo niso mogle imeti. Le vrednost nepremičnin se je z njimi povečala, kar pa na velikost solastninskih deležev v konkretnem primeru ne more imeti nobenega vpliva.
Ugotovljene dejanske okoliščine niso nudile podlage za zaključek, da gre za trajnejšo življenjsko skupnost in zato ni bila ugotovljena tožničina dedna pravica po 2. odst. 10. člena zakona o dedovanju.
1. Razdrtje trajnih razmerij je praviloma posebej urejeno. Le če take posebne ureditve ni in če narava pogodbe to dopušča, se smiselno uporabljajo določbe o razdrtju pogodb z enkratno izpolnitvijo. Za povračilo oz. povrnitev danega pa v teh primerih pravilo o sočasni vrnitvi oz. povrnitvi ne more veljati.
2. V 4. odstavku 120. člena ZD je (tako) določeno, da vsaka stranka po razvezi obdrži pravico zahtevati od druge stranke odškodnino, ki ji gre po splošnih pravilih premoženjskega prava.
Sodna praksa jo analogno uporablja tudi za zahtevke, ki jih uveljavlja tožena stranka. Pri določanju višine "odškodnine" presoja koristi in stroške, ki so z izvrševanjem pogodbe nastali, vendar ob upoštevanju narave pogodbe. Tudi za tovrstne zahtevke zato pravilo sočasne vrnitve oz. povrnitve ne more veljati.
Ob upoštevanju dejstva, da pok. listine z dne 4.6.1985 ni lastnoročno podpisal v navzočnosti dveh prič, pa je zaključek nižjih sodišč, da listina z dne 4.6.1985 ne predstavlja veljavne pismene oporoke pred pričami (64. člen zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD), materialnopravno pravilen. Oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno (unitas actus). Ni treba, da priči poznata vsebino oporoke, njuna vloga je samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka in da lahko ti dejstvi potrdita. Ker je v obravnavanem primeru prišlo do oporočiteljevega podpisa pred prihodom oporočnih prič, pogoji, ki so v 64. členu ZD določeni za veljavnost pismene oporoke pred pričami, niso izpolnjeni.